Jedro

Sposobnost biti stranka imajo vse pravne osebe (1. odst. 77. čl. ZPP). Tako tudi Republika Slovenija, ki jo zastopa zakoniti zastopnik tj. Javno pravobranilstvo RS, kar je že vprašanje pravdne sposobnosti strank (80. čl. ZPP). Pri drugotoženi stranki Republiki Sloveniji, ki jo zastopa zakoniti zastopnik, zato kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni zaslediti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine potem, ko je ugotovilo, da D.S. do 18.10.1991 ni izpolnil pogoja za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Zato mu ne gre pravica do prevzema akontacije vojaške pokojnine, saj odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin priznava pravico do njenega izplačevanja le tistim upravičencem, ki so do 18.10.1991 vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (2. alineja 1. odstavka 2. člena). Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in odločitev pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo tako spremeni, da ugodi zahtevku tožeče stranke. V reviziji ponavlja pritožbene trditve, da je bila pri njem trajna nezmožnost za aktivno vojaško službo ugotovljena že 22.8.1991; zato je pravno zmotna odločitev drugostopnega sodišča, da je tožnikova invalidnost nastala šele z dnem prenehanja aktivne vojaške službe, to je s 1.12.1991. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi revizija v udeležbi Republike Slovenije kot stranke v postopku.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je Republiki Sloveniji priznalo položaj stranke v postopku. Pri ugotavljanju ali gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (na katero pazi revizijsko sodiče tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP), se preizkuša strankina sposobnost biti stranka v sporu, njena pravdna (procesna) sposobnost in ali so podane pomanjkljivosti pri zastopanju. Glede na revizijski očitek pa je potrebno ugotoviti, da je sposobnost biti stranka v procesnopravnem pomenu lastnost določenega subjekta, da je lahko nosilec procesnih pravic in dolžnosti (v trajnem pomenu in ne le v predmetnem sporu). Sposobnost biti stranka imajo vse pravne osebe (1. odstavek 77. člena ZPP). Taka oseba je tudi Republika Slovenija, ki jo zastopa zakoniti zastopnik, to je Javno pravobranilstvo Republike Slovenije, kar je že vprašanje pravdne sposobnosti stranke (80. člen ZPP). Pri drugotoženi stranki Republiki Sloveniji, ki jo zastopa zakoniti zastopnik, zato kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni zaslediti. Očitek tožnika toženi stranki Republiki Sloveniji v zvezi s pasivno legitimacijo pa je uvrstiti pod revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kdo je lahko subjekt obveznosti - v danem primeru drugotožena stranka - določa odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok). V njegovem 1. členu je določeno, da prevzame Republika Slovenija od 1.1.1992 dalje izplačevanje pokojnin in druge dajatve, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci, če izpolnjujejo v odloku predpisane pogoje. Sredstva za izplačevanje akontacij iz tega odloka se refundirajo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz proračuna Republike Slovenije (9. člen). Vse revizijske trditve, ki zanikajo obstoj procesnopravnega razmerja v konkretnem sporu Republiki Sloveniji, so torej nerelevantne.

Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v deželi Furlaniji - Julijski Krajini - Republiki Italiji, v deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in po pogojih, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V 2. členu odloka so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imeli odločbe o upokojitvi. Omenjeno določilo daje pravico do akontacije vojaških pokojnin tudi osebam, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Po določbi 24. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87, 20/89), na katerega uporabo napotuje omenjeno določilo 2. alineje 1. odstavka 2. člena odloka, nastane invalidnost - kot pogoj za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja (23. člen) - po tem zakonu, ko vojaškemu zavarovancu preneha službe zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledice bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Nastanek invalidnosti je po navedenem zakonu za vojaške zavarovance določen drugače kot za druge kategorije zavarovancev, pri katerih se za nastop invalidnosti šteje dan nastanka trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije, pomenijo pa izgubo delovne zmožnosti. Pri vojaških zavarovancih pa nastane invalidnost z dnem prenehanja službe.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožniku aktivna vojaška služba prenehala dne 30.11.1991 (skladno z določili 1. in 2. odstavka 399. člena, 1. točke 1. odstavka 392. člena in 1. odstavka 400. člena zakona o službi v oboroženih silah - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90). S tem dnem je pri njem nastala invalidnost in je torej po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev šele od tega dne dalje izpolnjen pogoj za priznanje pravice tožnika do invalidske pokojnine. Zato je revizijska trditev v zvezi z mnenjem višje vojaške zdravniške komisije, da tožnik že od 22.8.1991 dalje ni več zmožen za aktivno vojaško službo zaradi bolezni, nerelevantna. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik do 18.10.1991 ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in posledično tudi ne pogoja, določenega v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka, je pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da tožnik nima pravice do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine. Zato je bil njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna odločba ne pomeni materialnopravno zmotne sodbe.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člena ZPP).

Določbe ZPP, zakona o službi v oboroženih silah in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).