Jedro

Res vtoževani stroški zavezujejo zgolj (so)lastnike nepremičnine, vendar je v konkretnem primeru tožbeni zahtevek utemeljen na obligacijskopravni podlagi (toženec je bil voden kot solastnik poslovnega prostora ter je tožeči stranki posredoval zahtevo, na podlagi katere so se vsi skupni stroški, obračunani za sporni poslovni prostor, glasili na toženčevo ime).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2004/15283 z dne 14.12.2004, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 2.152,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in od datumov, kot je to razvidno iz izreka sklepa, ter plačati izvršilne stroške v višini 143,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 949,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico. Pritožba opozarja na napako v zapisu datuma pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od zneska 115,01 EUR v zadnji alinei izreka (datum 23.6.2003 je različen od datuma v sklepu o izvršbi). Kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje, izpostavlja, da ni lastnik, solastnik ali etažni lastnik poslovnih prostorov, ni bil najemnik in tudi ne njihov uporabnik. Tudi ni podpisal pogodbe o upravljanju, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni mu bil predočen način obračunavanja stroškov. Zato ni zavezanec za plačilo stroškov upravljanja. Ta dejstva je navajal v vseh postopkih, v katerih je tožeča stranka od njega izterjevala stroške upravljanja, in to od leta 2000 dalje, saj je proti vsakoletnim izvršbam vlagal ugovore. Njegovemu stališču je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje v pravdah med istima pravdnima strankama, zaradi istega predmeta (VI P 3576/2002, VI P 1302/2004, VI P 1863/2004, VI P 669/2006), v katerih je s sodbami v celoti razveljavilo sklepe o izvršbah in tožbene zahtevke tožeče stranke zavrnilo. Pravilnost takih odločitev je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani (I Cp 433/2008 v zvezi s VI P 1302/2004, I Cp 1301/2009 v zvezi s VI P 669/2006, I Cp 2571/2009 v zvezi s VI P 1863/2004, I Cp 1693/2009 v zvezi s VI P 3576/2002). V njih je opredelilo, da stroški upravljanja bremenijo le lastnika oziroma solastnika poslovnega prostora, da pogodba o upravljanju veže le lastnike, toženec pa je na podlagi prodajne pogodbe za zdaj le upnik. Napačno je stališče sodbe, da ima tožeča stranka v pogodbi št. 2/98-MET o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja, podlago za uveljavljanje plačila stroškov upravljanja. Sodišče je citiralo napačno pogodbo, navedena pogodba pomeni pogodbo med lastniki in izvajalcem upravljanja o pogodbenem imenovanju upravnika, ki bo opravljal storitve (27. člen takrat veljavnega Stanovanjskega zakona). Temelj za morebitno plačilno odgovornost lastnika oziroma solastnika, pa bi lahko bila le pogodba o upravljanju večstanovanjske hiše, kakršne so zaradi ureditve medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše, sklepali med seboj lastniki oziroma solastniki (po določbah 22. člena takrat veljavnega Stanovanjskega zakona). Sicer pa tožeča stranka ni izkazala, da je pogodbo, na katero se sklicuje, podpisalo več kot 50 % lastnikov. Tožeča stranka bi morala podati konkretne navedbe o lastnikih, o njihovih lastninskih deležih, o tem, kdo od njih je pogodbo podpisal. Sicer pa tudi, če bi bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, toženca ne bi zavezovala, ker ni bil lastnik poslovnega prostora. Napačno je stališče sodišča, da se lahko v primeru, če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, lastništvo dokazuje tudi na drug način, npr. s pravnim poslom in posestjo. Napačna je ugotovitev, da nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo. Že zdavnaj je vpisana in kot lastnik vknjižen G.. Na podlagi pravnega posla pa preide lastninska pravica na nepremičnini na pridobitelja z vknjižbo v zemljiški knjigi. Tožeča stranka je trdila, da je plačala stroške dobaviteljem energije, blaga in storitev pri upravljanju stavbe v etažni lastnini, za kar je bila sama prikrajšana, ker je iz svojega računa založila sredstva, toženec pa je dobave koristil, stroškov pa ni poravnal, zato je za vtoževani znesek neopravičeno obogaten (pravila o verziji, 197. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za tak zahtevek. Tožeča stranka na podlagi pravil o verziji ne more uspešno zahtevati povrnitve stroškov, saj ni izkazala, da je upravičeno plačala toženčeve račune. Nepoklicano plačevanje računov pa je opravljanje tujega posla, kar pa ne utemeljuje povračila, toženec ni mogel biti neopravičeno obogaten na toženčev račun. Trditev v sodbi, da bi toženčeva izjava z dne 8.3.1999 lahko kazala na toženčev pristop k dolgu in njegovo obveznost na podlagi določb OZ, je nevzdržna in nedokazana. Izjava je bila podpisana v času, ko je toženec računal, da se bo lahko vknjižil kot lastnik poslovnega prostora, v pogodbenem roku pa do vknjižbe ni prišlo. Dana izjava je zato izgubila vsak smisel. Dejstvo, da je le kot upnik terjatve iz sklenjene kupoprodajne pogodbe za sporni poslovni prostor, tožečo stranko pozval k pošiljanju obveznosti nanj, ne vzpostavlja njegove pasivne legitimacije, saj bi bila ta podana le, če bi dejansko postal lastnik z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi (razlogi sodbe VI P 669/2006, potrjene s sodbo I Cp 1301/2009). Sicer pa je toženec izjavo preklical najkasneje že v letu 2000, ko je vložil prve ugovore v izvršbah tožeče stranke in tožečo stranko seznanil s podatkom o tem, da ni lastnik. Sicer pa se tega zaveda tudi tožeča stranka, ki v zadnjem času račune za stroške upravljanja pošilja vknjiženemu lastniku G.. Nesprejemljivo je tudi stališče sodbe o sodni praksi, ki jo je izpostavil toženec. V navedenih pravdah je sodišče obravnavalo tudi trditve tožeče stranke o podani izjavi toženca z dne 8.3.1999 (VI P 1863/2004, VI P 669/2006, potrjenih s sodbama I Cp 2571/2009 in I Cp 1301/2009).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Že v odločbi pritožbenega sodišča z dne 19.8.2009, je bilo pojasnjeno, da iz trditvene podlage toženca v tem postopku ne izhaja, da bi oporekal dejstvu, da je tožeča stranka opravljala naloge upravnika v večstanovanjskem objektu, v katerem se nahaja sporni lokal, niti ni trdil, da med lastniki posameznih delov in tožečo stranko ni bila veljavno sklenjena pogodba o upravljanju. Trdil je le, da on sam ni sklenil s tožečo stranko, ne z lastniki ostalih lokalov, nobene pogodbe o upravljanju. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, zato je treba v obravnavani zadevi šteti, da je tožeča stranka upravnik v navedenem večstanovanjskem objektu in da ima z lastniki posameznih delov veljavno sklenjeno pogodbo o upravljanju. Ponovljeni očitki v tej smeri so zato neutemeljeni.

Res na podlagi prodajne pogodbe preide lastninska pravica na nepremičnini na pridobitelja šele z vknjižbo v zemljiški knjigi. Vendar pa obstoj zavezovalnega pravnega posla – prodajne pogodbe in prevzem posesti nad nepremičnino s strani kupca, seveda nista brez pomena in je oboje, poleg odločilnega dejstva o obstoju obligacijskega razmerja med pravdnima strankama na podlagi toženčevega dopisa z dne 3.2.1998, sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo (ni dvomiti, da bi bilo toženčevo pojmovanje pomena prodajne pogodbe in posesti, popolnoma drugačno, kolikor bi G. „svoj“ poslovni prostor ponovno prodal). Pravilen in zakonit je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen na obligacijsko pravni podlagi, bodisi na podlagi 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR bodisi na podlagi 451. člena ZOR, oboje v zvezi s 1060. členom OZ. Vse razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek (predvsem na straneh 4 in 5 sodbe), pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Tožeča stranka je razpolagala s prodajno pogodbo za sporni poslovni prostor, sklenjeno 3. 2. 1998 (tudi) s tožencem kot kupcem in pa z njegovim dopisom z dne 8. 3. 1999 (priloga A2), iz katerega izhaja, da toženec naproša tožečo stranko, da za uporabo spornega poslovnega prostora pošilja vse obveznosti na njegovo ime. Vlaganje ugovorov zoper predloge za izvršbo tožeče stranke, ne pomeni preklica izjave z dne 8. 3. 1999, zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec izjave v taki obliki, kot jo je dal, ni nikoli preklical. Tudi razlogi sodišča prve stopnje glede ključa delitve posameznih stroškov (zadnji odstavek stran 5 sodbe), so pravilni in jih pritožbeno sodišče sprejema.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženca na sodno prakso. Res gre za identične primere (isti pravdni stranki, enaki stroški, različno je le obdobje). Stališče do zadeve I Cp 433/2008 je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi z dne 19.8.2009. Glede zadev I Cp 1301/2009 in I Cp 2571/2009 je okoliščine pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, glede zadeve I Cp 1693/2009 pa prav tako pravilno ugotovilo, da je tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi zapisalo, da bi sporni dopis lahko kazal na obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, da pa je tožeča stranka šele v pritožbi dopolnila svoje navedbe glede tega dopisa. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je v vseh preostalih zahtevkih sodišče razsojalo na drugi materialnopravni podlagi, kot pa je bilo to storjeno, v skladu s trditvami pravdnih strank, v tej zadevi, zato s sklicevanjem na sodno prakso toženec ne more uspeti.

Res je pri izreku sklepa, v zadnji alinei prišlo do očitne pisne pomote, namesto pravilnega datuma 23. 6. 2004, je sodišče prve stopnje zapisalo datum 23. 6. 2003. Ker pa gre za očitno pisno pomoto, lahko to pomoto sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi, tudi po pravnomočnosti zadeve (1. odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).