Jedro

Tožena stranka, ki ni sprejela tožničine ponudbe za sporazumno prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ni mogla brez volje oziroma soglasja tožnice ponudbe šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane s strani delavca. Njeno ravnanje, ko je zgolj na podlagi ponudbe delovno razmerje s zaključila, predstavlja poseg v pravice tožnice. Slednja je upravičena zahtevati sodno varstvo in sicer v tridesetih dneh od dneva, ko se je seznanila z opisanimi posegom v pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo, vloženo dne 7. 12. 2009, zavrglo kot prepozno.

Zoper zgoraj navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno, saj je napačno štelo, da je tožnica za nezakonitost odpovedi zvedela že 22. 10. 2009. Res je, da je tožnica dne 22. 10. 2009, po nareku nadrejene K.Ž., pod prisilo in brez svoje lastne volje napisala dokument z vsebino „odpoved, prosim za odpoved delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009“, vendar ta dokument ne predstavlja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 1. odstavku 81. člena ZDR. Tožnica je jasno povedala, da odpoved ni predstavljala njene prave volje, prav tako je povedala, da sta se s toženo stranko po 22. 10. 2009 še dopisovali ali bo naveden dokument z dne 22. 10. 2009 štela kot odpoved ali ne in sicer vse do 25. 11. 2009, ko je prejela obvestilo tožene stranke. V ta namen je tožnica v spis kot dokaz vložila tudi e-mail korespondenco s toženo stranko in zaradi omenjenega dogodka morala poiskati zdravniško pomoč ter bila vse do 30. 11. 2009 v bolniškem staležu in na delo ni prihajala. Tožnica vse do 25. 11. 2009 ni vedela, da ji je delovno razmerje prenehalo že dne 31. 10. 2009. V kolikor bi sporni dokument z dne 22. 10. 2009 šteti kot odpoved po 1. odstavku 81. člena ZDR, bi bilo potrebno upoštevati 15. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2005, ki določa, da v primeru, da poda redno odpoved delavka, znaša odpovedni rok 2 meseca. Po stališču tožnice torej tudi v kolikor bi podala redno odpoved (pa je ni), ji pogodba o zaposlitvi pred iztekom dvomesečnega odpovednega roka, to je pred 22. 12. 2009, ne bi smela prenehati. Iz predložene „odpovedi“ z dne 22. 10. 2009 izhaja, da tožnica prosi za odpoved delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009. Slednje po stališču pritožbe, že upoštevaje jezikovno razlago, ni moč razumeti kot podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Da tudi tožena stranka dokument z dne 22. 10. 2009 ni razumela in obravnavala kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zaključiti tudi iz dejstva, da tožena stranka ni upoštevala dvomesečnega odpovednega roka. Glede na to, da je tožnica prosila za prenehanje delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009, je mogoče dokument razumeti zgolj kot predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2009. Glede na to, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama ni bil sklenjen, tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi njene prošnje z dne 22. 10. 2010. Očitno je, da je tožena stranka povsem samovoljno tožnici z dne 31. 10. 2009 zaključila pogodbo o zaposlitvi. Iz obvestila tožene stranke z dne 6. 11. 2009, ki ga je tožnica prejela šele 25. 11. 2009, torej skoraj mesec kasneje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da je tožena stranka preučila dokument „odpoved“ z dne 22. 10. 2009 in da preklica tega dokumenta ne more upoštevati. Navedeno dokazuje, da je med strankama potekala korespondenca glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Kot datum od katerega je tožnica zvedela za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno šteti datum prejema obvestila tožene stranke z dne 6. 11. 2009, to je dne 25. 11. 2009. Tožba je zato vložena znotraj 30-dnevnega roka, kot ga določa 3. odstavek 204. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in meni, da je pritožba tožnice povsem neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 22. 10. 2009 napisala odpoved, in sicer „da prosi za odpoved delovnega razmerje z dne 22. 10. 2009“. To odpoved je še istega dne (to je 22. 10. 2009) preklicala in v samem preklicu navajala, da je odpoved nerazsodno napisala ob grožnji in pritisku (A 7

). Po mnenju sodišča prve stopnje s tem, ko je odpoved preklicala, ni preprečila posledic odpovedi, saj je po podani odpovedi in njenem preklicu še večkrat komunicirala s toženo stranko (po elektronski pošti in po telefonu), torej je že dne 22. 10. 2009 vedela za razloge, ki bi lahko vodili v izpodbijanje njene odpovedi pred sodiščem in je torej že od tedaj tekel zanjo 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ker je tožbo vložila 7. 12. 2009, jo je sodišče kot prepozno zavrglo.

Vloga tožnice (da prosi za odpoved delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009) ne pomeni odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak predlog za njeno sporazumno razveljavitev, kar dobesedno tudi izhaja: „prosim za odpoved delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009“. V primeru podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi se namreč na nasprotno stranko ne naslavlja prošnje, niti ne gre za nikakršno sporazumevanje med njima, temveč za enostransko izjavo volje, da delovno razmerje prekinja oziroma pogodbo o zaposlitvi odpoveduje. Na takšno izjavo nasprotna stranka ne more vplivati, izjavitelj pa ne preklicati, ko jo nasprotna stranka enkrat prejme. Preklic je v resnici možen le z novim soglasjem obeh strank, da se pravno razmerje med njima kljub podani enostranski odpovedi ene izmed njih nadaljuje. Možno pa je tudi izpodbijanje take izjave zaradi napak volje. Izjave, ki jo je tožnica dne 22. 10. 2009 dala toženi stranki, nikakor ni mogoče šteti za tak enostranski akt, saj gre za prošnjo, da se med sopogodbenicama oblikuje sporazum (soglasje) o odpovedi, pri čemer se termin odpoved v običajnem jeziku na splošno uporablja v pomenu prenehanja delovnega razmerja. V pravni terminologiji odpoved sicer pomeni enostransko izjavo ene izmed sopogodbenic, vendar glede na vse ostale opisane okoliščine za to ni šlo.

Tožnica je prosila za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009. Sprejem njenega predloga bi bil torej možen le do tega dne, saj bi kasnejši sprejem tožničine ponudbe dejansko pomenil novo ponudbo delodajalca. Odgovor na ponudbo, ki izraža njen sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni in dopolni, se šteje za zavrnitev ponudbe in dano drugo ponudbo, kot to določa 29. člen Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki se uporabi na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Nov datum prenehanja delovnega razmerja (z dne 31. 10. 2009) namreč nedvomno pomeni bistveno spremenjeno ponudbo, saj ta datum pomeni bistveno sestavino sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožničinega predloga ni sprejela, prav tako ni sprejela preklica in delovno razmerje je zaključila na dan 31. 10. 2009. Torej do sklenitve predlaganega sporazuma v smislu 79. člena ZDR ni prišlo, kar med strankama niti ni sporno. Tožničin predlog za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka samoiniciativno prekvalificirala v delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (vendar pri tem ni upoštevala dvomesečnega odpovednega roka – 15. člen pogodbe o zaposlitvi – A 1

), kar pa ni bila volja tožnice, saj je še istega dne preklicala izjavo z dne 22. 10. 2009. Tožena stranka ni sprejela predloga za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2009, tega predloga pa tudi ni mogla sama, brez volje oziroma soglasja tožnice, prekvalificirati v odpoved tožnice po 1. odstavku 80. in 1. odstavku 81. člena ZDR. Zato tudi v primeru, če bi sledili stališču tožene stranke, da se je tožnica zavedala svojega ravnanja in njenih posledic, to na zakonitost prenehanja delovnega razmerja ne bi imelo nobenega vpliva, saj za prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni bilo nobene pravne podlage.

Tudi dopisa z dne 6. 11. 2009 (A 2

) ni mogoče šteti za delodajalčevo odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma njegovo izjavo v tej smeri, saj tožena stranka z njim tožnico zgolj obvešča, da z njenim preklicem ne soglaša in da je potrebno pri njeni odpovedi (v resnici prošnji za sporazumno razveljavitev) upoštevati, da je z naslednjim dnem, ko je podala odpoved (to je 22. 10. 2009), nastopila bolniško odsotnost, zato je datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi šteti za 31. 10. 2009. Tega dopisa tudi ni mogoče šteti kot zavrnitev tožničine ponudbe in nov predlog tožene stranke s spremenjenim datumom prenehanja delovnega razmerja, saj je tožena stranka s tem dopisom izrazila svojo zmotno stališče glede tožničine vloge z dne 22. 10. 2009, ki jo je očitno napačno razumela kot tožničino odpoved, kar pa po vsebini nikakor ni bila. Ker je tožena stranka tožnici z dne 31. 10. 2009 zaključila pogodbo o zaposlitvi, navedeno pa izhaja tudi iz obvestila tožene stranke z dne 6. 11. 2009, ki ga je tožeča stranka prejela 25. 11. 2009, je torej šele tega dne zvedela za kršitve svojih pravic. Tožena stranka namreč ni imela podlage v zakonu, da je tožnici dne 31. 10. 2009 zaključila delovno razmerje. Zmotno in brez podlage v zakonu je štela, da je vloga z dne 22. 10. 2009, s katero tožnica prosi za sporazumno odpoved z dne 22. 10. 2009, predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice, saj se tožnica s tako obravnavo vloge ni nikoli strinjala in jo je celo istega dne preklicala. Ker torej ni prišlo do nobenega primera iz 75. člena ZDR (potek časa, smrt delavca ali delodajalca – fizične osebe, sporazumne razveljavitve, redne ali izredne odpovedi katere izmed stranke, sodbe sodišča, drugega primera, ki ga določa ZDR ali drug zakon) tožena stranka ni imela pravne podlage za prekinitev delovnega razmerja s tožnico.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno, to je po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Zakon določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na to, da je do kršitve tožničin pravic prišlo šele z dopisom z dne 6. 11. 2009, ki ga je tožnica prejela 25. 11. 2009, tožba pa je bila vložena dne 7. 12. 2009, kar je v okviru 30 dni od nastanka kršitve. Pred nastalo kršitvijo rok za vložitev zahtevka ne more začeti teči, saj če kršitve ni, tudi ni pravnega interesa za vložitev tožbe. Dopis z dne 6. 11. 2009 v nobenem primeru ni predstavljal enostranskega akta tožene stranke (odpovedi), ampak zgolj podajo njenega mnenja o enostranskem tožničinem aktu (prošnja za sporazumno odpoved). Ta enostranski akt tožene stranke, ki je pomenil kršitev tožničinih pravic, ker je prekinil delovno razmerje med strankama brez kakršnekoli pravne podlage, ki jo ZDR predvideva, je bilo ravnanje tožene stranke, zoper katero je imela tožnica pravico do sodnega varstva, ki jo daje 204. člen ZDR (dejanska seznanitev tožnice s kršitvijo). V predmetnem sporu tako ni šlo za nobenega od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jo ureja 75. člen ZDR, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničino prošnjo za sporazumno razveljavitev štelo kot dan, ko je tožnica zvedela za razloge, ki bi lahko vodili v izpodbijanje njene odpovedi pred sodiščem. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, da meritorno odloči o postavljenem tožbenem zahtevku (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.