Jedro

Ni res, da je v obravnavanem primeru prišlo do škode šele takrat, ko tožnik ni prejel izplačila iz stečajne mase. Tožnikova škoda je namreč nastala že z iztekom roka za prijavo terjatev v stečajnem postopku, ki ga je tožnikov pooblaščenec zamudil. Najkasneje takrat je bilo jasno, da tožnik zaradi malomarnosti svojega pooblaščenca ne bo prišel do že pravnomočno prisojene odškodnine. Dejstvo, da tedaj še ni moglo biti znano, kolikšen del stečajne mase bi ob njeni delitvi pripadal tožniku, če bi pravočasno prijavil svojo odškodninsko terjatev, pa na začetek zastaranja ni imelo nobenega vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženka plača 60.292,60 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 754,56 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Ugotovilo je namreč, da tožnikov nekdanji delodajalec v času, ko se je tožnik poškodoval pri delu, ni imel zavarovane svoje odgovornosti pri toženki, medtem ko je tožnikova terjatev iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti njegovega pooblaščenca, ki mu je povzročil škodo z malomarnim zastopanjem, že zastarala.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da zastaranje začne teči šele, ko oškodovanec izve za škodo, torej takrat, ko je znan njen obseg. V obravnavanem primeru škoda ni nastala zaradi neprijave terjatve v stečajno maso, temveč zaradi neizplačila pripadajočega dela stečajne mase ob njeni delitvi. Sodišče prve stopnje o tej tožnikovi trditvi ni zavzelo nobenega stališča, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sicer pa se je ob tožnikovem zaslišanju izkazalo, da vsebinski pogovor z njim ni mogoč, ker je tožnik povsem dezorientiran. Iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati ničesar, poleg tega pa so ugotovitve sodišča o tem, kaj naj bi tožnik izpovedal, v nasprotju z vsebino zapisnika o tožnikovem zaslišanju. Zaključek sodišča, da je bil tožnik pri odvetniku J. 1.3.2001 in da je takrat izvedel, da je odvetnik zamudil rok za prijavo terjatve v stečajnem postopku, temelji na nedokazanih predpostavkah, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje pri svojem sklepanju. Vprašanje je, ali je bil tožnik v pravno relevantnem smislu sploh obveščen o nastali škodi. Sicer pa je iz dopisa odvetnika M.J. toženki z dne 15.3.2001 razvidno, da je pooblaščenec izvedel za svojo napako 12.3.2001, ko je s poizvedbami na sodišču ugotovil, da je zamudil rok za prijavo terjatve v stečajnem postopku. Če je torej odvetnik izvedel za svojo napako šele 12.3.2001, tožnik pa je to izvedel od odvetnika, tožnik za škodo ni mogel izvedeti pred 12.3.2001. Potemtakem njegova terjatev še ni mogla zastarati. Tudi dokazni predlog za zaslišanje odvetnika M. J. ni bil prepozen, saj se je potreba po izvedbi tega dokaza pojavila šele po zaslišanju tožnika.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo dovolj jasne razloge. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni nobenega takšnega notranjega protislovja, ki bi onemogočalo njen pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje v sodbi povsem nedvoumno ugotavlja, da naj bi tožnik že v začetku marca 2001 izvedel za svojo škodo, ki mu jo je z malomarnim zastopanjem povzročil njegov takratni pooblaščenec. Takšna ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča sicer napačna, vendar gre pri tem za posledico zmotne in pomanjkljive dokazne ocene, ne pa za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB 3 in 45/08). Sodišče tudi ni kršilo postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje odvetnika M. J., ki naj bi kot priča izpovedal o okoliščinah, v katerih je bila storjena pravna napaka. Ker gre za informativni dokaz, ta dokazni predlog ni bil samo prepozen, kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ampak tudi nedopusten.

6. Zgrešen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Res je, da zastaranje odškodninske terjatve za povzročeno škodo po 1. odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) v zvezi s 1. odstavkom 361. člena istega zakona začne teči, ko oškodovanec zve za škodo (in za tistega, ki jo je napravil). Ni pa res, da je v obravnavanem primeru prišlo do škode šele takrat, ko tožnik ni prejel izplačila iz stečajne mase. Tožnikova škoda je namreč nastala že z iztekom roka za prijavo terjatev v stečajnem postopku, ki ga je tožnikov pooblaščenec zamudil. Najkasneje takrat je bilo jasno, da tožnik zaradi malomarnosti svojega pooblaščenca ne bo prišel do že pravnomočno prisojene odškodnine. Dejstvo, da tedaj še ni moglo biti znano, kolikšen del stečajne mase bi ob njeni delitvi pripadal tožniku, če bi pravočasno prijavil svojo odškodninsko terjatev, pa na začetek zastaranja ni imelo nobenega vpliva.

7. Upravičen pa je pritožbeni dvom, ki se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki se v tem delu opira na tožnikovo izpoved, naj bi tožnik izvedel za napako, ki jo je storil njegov takratni odvetnik, že v prvih dneh meseca marca 2001, vendar za takšno sklepanje ni opore v izvedenih dokazih. Tožnikova izpoved je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča preveč nezanesljiva, čeprav si je sodišče prve stopnje prizadevalo z dodatnimi vprašanji in navzkrižnim zaslišanjem razjasniti nedoslednosti v tožnikovih izjavah, na katere opozarja pritožba. Predvsem pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo pomemben listinski dokaz – dopis odvetnika M. J. toženki z dne 15.3.2001 (priloga B 4). Tega je sicer prebralo v dokaznem postopku, vendar njegove vsebine v sodbi nato ni ocenilo. Iz navedenega dopisa med drugim izhaja, da je odvetnik za svojo napako izvedel 12.3.2001, ko je v stečajni pisarni ugotovil, da je zamudil rok za prijavo terjatve v stečajnem postopku. Ob neprerekani trditvi, da je tožnika o svoji napaki obvestil sam, je jasno, da tožnik zanjo ni mogel izvedeti pred 12.3.2001. Toženka nasprotnega ni niti trdila, niti dokazala. Tožnikove trditve, da je bil o napaki odvetnika obveščen šest mesecev po tistem, ko je odvetnik M. J. o nastanku škodnega primera obvestil toženko, sploh ni obrazloženo prerekala. Potemtakem ob vložitvi tožbe 12.3.2004 predpisani triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR še ni potekel. To pomeni, da tožnikova odškodninska terjatev iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti njegovega takratnega odvetnika še ni mogla ugasniti zaradi zastaranja. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na tej podlagi je torej materialnopravno zmotna.

8. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo drugih odločilnih dejstev o podlagi in višini tožnikove odškodninske terjatve, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera te pomanjkljivosti pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, ker bi sicer prvič in brez možnosti pritožbe odločalo o vprašanjih, ki jih sodišče prve stopnje še ni obravnavalo ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu.

9. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je sodišče druge stopnje v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.