Jedro

Tožena stranka (Sodni svet RS) mora pri imenovanju na položaj svetnika okrožnega državnega tožilstva po 3. odst. 27. čl. ZSS v vsakem primeru ugotavljati tri zakonske pogoje, to je: prvo napredovanje po treh letih; o dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti; ocena sodniške-tožilske službe, z ugotovitvijo, da kandidat izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba (sklep) Personalne komisije Državnega tožilstva Republike Slovenije št. ... z dne 12.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo (sklepom) je tožena stranka zavrnila tožnikov ugovor zoper svoj sklep z dne 1.10.1998, s katerim ni sprejela predloga vodje Okrožnega državnega tožilstva v C. za imenovanje tožnika na položaj svetnika okrožnega državnega tožilstva. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik dne 13.11.1998 nanjo vložil ugovor zoper citirani prvostopni sklep. Po njenem mnenju napredovanje na položaj svetnika okrožnega državnega tožilstva ni avtomatizem, ampak gre za izredno napredovanje, pred katerim morajo biti izčrpane vse možnosti rednega napredovanja v okviru I. plačilne skupine. Namen zakonodajalca je bil, da se tožilec po 15 letih napredovanja v plačilnih razredih povzpne do vrha I. plačilne skupine in ob doseženi starosti 45 let izpolni pogoje za izredno napredovanje na položaj svetnika. Tožena stranka mora paziti na to, da tožilcem zagotavlja vsaj približno enake pogoje za napredovanje. Z ugoditvijo tožnikovemu ugovoru bi potemtakem obšli zakon in dosedanjo prakso tako tožene stranke kot tudi Sodnega sveta Republike Slovenije, tožnikovo imenovanje na položaj svetnika pa bi bilo popolnoma neprimerljivo z napredovanji ostalih tožilcev.

Tožnik v tožbi navaja, da Zakon o sodniški službi (citira 3. odstavek 27. člena Zakona o sodniški službi) nikjer v svojih določbah ne ureja kot pogoj časa opravljanja tožilske oziroma sodniške funkcije. Prav tako ta zakon nikjer ne določa, da je napredovanje na položaj svetnika izredno napredovanje, pred katerim morajo biti izčrpane vse možnosti rednega napredovanja v okviru I. plačilne skupine. Stališče tožene stranke, da je bil namen zakonodajalca, da tožilec po 15. letih napredovanja v plačilnih razredih doseže vrh I. plačilne skupine in po doseženi starosti 45 let izpolni pogoje za izredno napredovanje na položaj svetnika, nima zakonske podlage in postavlja v neenak položaj tiste, ki so kasneje začeli opravljati funkcijo okrožnega državnega tožilca, pred tem pa so opravljali pravna dela v drugih državnih organih. Meni, da izpolnjuje vse pogoje po 3. odstavku 27. člena Zakona o sodniški službi za napredovanje na položaj svetnika okrožnega državnega tožilstva. Dne 12.1.1998 je dopolnil 45 let starosti, meseca septembra 1998 pa ga je vodja Okrožnega državnega tožilstva v C. predlagal toženi stranki v imenovanje na položaj svetnika. To bi bilo njegovo prvo napredovanje po dopolnjenem 45. letu. Izpolnitev pogojev za imenovanje na položaj svetnika je ugotovila že tožena stranka, ko v svojem prvem sklepu z dne 1.10.1998 navaja, da izpolnjuje vse formalne pogoje (pozitivna ocena vodje in starostni pogoj). Tožena stranka bi ga morala imenovati na položaj navedenega svetnika, saj Zakon o sodniški službi drugih pogojev ne določa in je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi nezakonito. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo (sklep), ga imenuje na položaj svetnika okrožnega državnega tožilstva od 1.10.1998 naprej in se ga z istim dnem uvrsti v plačilni razred 3,14 ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih in še dodaja, da so njeni člani pri uvrščanju tožilcev v plačilne razrede sprejeli stališče, da je smiselno le postopno napredovanje. Pri tem pa se poskuša zagotoviti vsem državnim tožilcem čimvečjo enakopravnost pri napredovanju. Tožnik je pravosodni izpit opravil šele leta 1994. Novembra 1994, ko je nastopil tožilsko funkcijo (imenovan je bil po prehodnem zakonu neposredno po pravosodnem izpitu), je bil uvrščen v plačilni razred 2,25, leta 1996 (7.3.1996) je ob upoštevanju dela pri policiji in dolžine delovne dobe izredno napredoval v plačilni razred 2,32 in leta 1997 (pravilno: 12.11.1998) redno v plačilni razred 3,40 (pravilno: 2,40, s tem da mu plača pripada v tem plačilnem razredu od 1.11.1997 naprej), vse v I. plačilni skupini. Če bi bil sprejet predlog za njegovo imenovanje na položaj svetnika, bi po mnenju tožene stranke to pomenilo, da bi že dobra 4 leta po pravosodnem izpitu pridobil naziv svetnika okrožnega državnega tožilstva in v 3 letih že drugič izredno napredoval. To bi bilo po mnenju tožene stranke v popolnem neskladju s položajem ostalih državnih tožilcev, ki so postopoma in po redni poti dosegli status svetnika. Tožena stranka še pripominja, da tudi Sodni svet Republike Slovenije zastopa stališče, da lahko napreduje na položaj svetnika okrožnega sodišča le tisti, ki je že v zadnjem plačilnem razredu I. plačilne skupine. Navedba tožnika, da to stališče spravlja v neenak položaj tiste, ki so kasneje začeli opravljati funkcijo okrožnega državnega tožilca, pred tem pa so opravljali pravna dela pri drugih državnih organih, je po mnenju tožene stranke neutemeljena, saj se za delo, izenačeno s sodniško službo v skladu z Zakonom o sodniški službi, šteje le delo po opravljenem pravosodnem izpitu. Dolžina delovne dobe po njenem mnenju pred pravosodnim izpitom po Zakonu o sodniški službi za napredovanje nima pomena.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrnila tožnikov ugovor zoper navedeni prvostopni sklep iz razloga, da morajo biti izčrpane vse možnosti rednega napredovanja v okviru I. plačilne skupine (torej od plačilnega razreda 2 do 2,94 - 47. člen Zakona o sodniški službi - Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96) ter da je bil namen zakonodajalca, da se tožilec po 15. letih napredovanja v plačilnih razredih povzpne do vrha I. plačilne skupine (2,94) in ob doseženi starosti 45 let izpolni pogoje za izredno napredovanje na položaj svetnika.

Sodišče meni, da navedena zavrnitev tožene stranke nima podlage v določbi 3. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi (glej 3. odstavek 23. člena Zakona o državnem tožilstvu - Uradni list RS, št. 63/94 - Kolikor ta zakon ne določa drugače, se za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za izbiro in napredovanje in v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi). Po tej določbi položaj svetnika pridobi okrožni sodnik (okrožni državni tožilec) pri prvem napredovanju po dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti, če je z oceno sodniške (tožilske) službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. V zvezi s citirano določbo tožena stranka ni ugotavljala, ali je pri tožniku dejansko podan pogoj prvega napredovanja po dopolnjenem 45 letu starosti, v zvezi s 26. členom (sodnik - tožilec napreduje v višji plačilni razred vsaka tri leta, razen v primeru, ko je za ta čas z oceno sodniškega dela ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, oziroma če tako določa pravnomočna sodba disciplinskega sodišča) in 1. odstavkom 106. člena Zakona o sodniški službi (Pravice po tem zakonu se zagotavljajo sodnikom - tožilcem, ki so sodniško - tožilsko funkcijo opravljali ob uveljavitvi tega zakona - 28. aprila 1994 - in ki so izvoljeni za sodnike - tožilce po določbah tega zakona, z dnem nastopa sodniške - tožilske službe, kolikor ta zakon ne določa drugače - glej tudi določbe 79., 80. in 81. člena Zakona o državnem tožilstvu). Zato tožena stranka tudi ni mogla zavrniti tožnikovega ugovora zoper citirani prvostopni sklep z dne 1.10.1998 in se opreti le na svoje stališče, da se tožilec po 15. letih napredovanja v plačilnih razredih povzpne do vrha I. plačilne skupine in ob doseženi starosti 45 let izpolni pogoje za izredno napredovanje na položaj svetnika, ko ni poprej ugotovila vseh treh zakonskih pogojev po 3. odstavku 27. člena Zakona o sodniški službi (prvo napredovanje po treh letih; dopolnjeno petinštirideseto leto starosti; ocena sodniške - tožilske službe, z ugotovitvijo, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje), v zvezi z določbama 26. člena in 1. odstavka 106. člena Zakona o sodniški službi, ob upoštevanju določb 79., 80. in 81. člena Zakona o državnem tožilstvu, ki je začel veljati 28. oktobra 1994. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedeno ugotoviti in šele nato podati oceno tožnikove tožilske službe v zvezi s pogoji za hitrejše napredovanje, ob upoštevanju kriterijev po 29. členu Zakona o sodniški službi, v zvezi z določbo 3. odstavka 23. člena Zakona o državnem tožilstvu.

Sodišče je glede na navedeno ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka in 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS). Na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS mora tožena stranka izdati novo odločbo na tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi v 30 dneh od dneva, ko je dobila to sodbo.

Ni pa upošteven tožnikov predlog o povrnitvi stroškov upravnega spora, saj je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe (3. odstavek 23. člena ZUS).