Jedro

Poskus je kazniv že, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je Z. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper prvostopno sodbo je Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 16875/2011 z dne 2. februarja 2012 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in spremeni pravnomočno odločbo tako, da razsodi, da obdolženec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da razveljavi odločbo višjega sodišča in zadevo... (stavek, v katerem vložnik podaja predlog, ni dokončan). Kršitev kazenskega zakonika je po mnenju vložnika podana, ker je bil Z. J. obsojen za dejanje, ki ni kaznivo. Po stališču vložnika je namreč poskus storitve kaznivega dejanja kazniv le, če je za dejanje predpisana kazen tri leta zapora ali hujša kazen, medtem ko je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1 predpisana (samo) denarna kazen ali zapor do treh let. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po stališču vložnika predstavlja zavrnitev pritožbenega ugovora obrambe zoper odločitev sodišča prve stopnje – zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič. Vložnik meni, da je obrazložitev višjega sodišča nepravilna, ker je v njej navedeno, da pritožnik ne pove, katere priče bi moralo sodišče zaslišati. Vložnik poudarja, da je v pritožbi navedeno, da gre za priče, ki so sodelovale oziroma pripravljale ponudbo družbe K. d. o. o., bile so torej določljive in poimenska navedba prič ni bila potrebna.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da zahteva ni utemeljena, saj zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane. Poskus je kazniv že, če gre za poskus kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen in ne kot zatrjuje zahteva, najmanj tri leta zapora. Podana tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo zavrnitve dokazov, višje sodišče pa v zvezi s tem v celoti pritrdilo stališču prve stopnje. Vrhovna državna tožilka zaključuje, da so navedbe zahteve v tem delu protispisne, ker iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 30. 5. 2011 na strani 3 (list. št. 123) ne izhaja, da bi obdolženec navedel imena in priimke prič.

4. V odgovoru zagovornika obsojenca na odgovor državne tožilke vložnik vztraja pri svojem stališču, da je poskus kazniv le pri tistih kaznivih dejanjih, za katero je predpisana kazen zapora tri leta ali hujša kazen, v zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka pa se ne strinja z navedbo vrhovne državne tožilke glede tega, ali je obramba na glavni obravnavi navedla imena in priimke predlaganih prič in se sklicuje na zapisnik o poteku glavne obravnave z dne 30. 5. 2011, stran 4. B.

5. Kaznivost poskusa določa prvi odstavek 34. člena KZ-1, katerega besedilo se glasi: „kdor je naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, se kaznuje za poskus, če je to kaznivo dejanje, za katero se smejo po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus.“ Povedano drugače, poskus je kazniv že, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let. Kazen tri leta se sme izreči za kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Pri jezikovni razlagi te določbe je treba upoštevati koncept, uporabljen pri predpisovanju kazni v kazenskem zakoniku, po katerem za posamezna kazniva dejanja niso predpisane posamezne, časovno določene kazni, npr. tri leta zapora, ampak so kazni zapora vedno predpisane v razponu oziroma časovnem okviru, ki je določen s posebnim ali splošnim minimumom in posebnim ali splošnim maksimumom. Kazenski zakonik praviloma odstopa od kaznivosti poskusa pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen, milejša od treh let zapora, ne pa pri dejanjih, pri kateri je posebni maksimum tri leta zapora, kot to sicer nepravilno razume in neutemeljeno uveljavlja vložnik. Sodišče lahko izreče kazen, ki je enaka posebnemu maksimumu, v obravnavnem primeru tri leta. S tem je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 34. člena KZ-1, in sicer: za katero se smejo po zakonu izreči tri leta zapora. Pravilo, kot to določbo napačno razume vložnik, pa bi se moralo glasiti: „za katero je predpisana kazen več kot tri leta zapora.“ Razlaga kaznivosti poskusa, kot jo uveljavlja vložnik v zahtevi, je zgrešena, zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

6. Vložnik v zvezi z vprašanjem zavrnitve predloga obrambe za zaslišanje prič ne izpodbija utemeljenosti sklepa prvostopnega sodišča, s katerim je predlog obrambe zavrnilo, to je, ne uveljavlja kršitve pravic obrambe, ampak zatrjuje, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je pri zavrnitvi pritožbenega ugovora zapisalo, da v pritožbi ni bilo navedeno, katere priče bi moralo sodišče zaslišati, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Uveljavljana kršitev ni podana. Pravno utemeljene razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe je v svoji sodbi navedlo sodišče prve stopnje, tem razlogom je v odgovoru na pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, pravno pravilno pritrdilo višje sodišče, ko je navedlo, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je obdolženec vedel, da je izpis parametrov spremenjen; kdo je fizično izpis spremenil in kdo je fizično odtisnil štampiljko na predloženo listino pa za obravnavano zadevo ni pomembno. Z drugimi besedami, pritožbeno sodišče je podalo pravilno oceno, da tisto, o čemer naj bi bile predlagane priče zaslišane, materialnopravno ni relevantno za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in odgovornosti obsojenca. Pritožbeno sodišče je torej presodilo navedbe pritožbe in nanje tudi odgovorilo. Uveljavljana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena, češ da ni razlogov o odločilnem dejstvu ali kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana. Prav tako ni podana kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, sodišče druge stopnje je presodilo vse navedbe pritožbe in o tem podalo tudi ustrezne in pravilne razloge.

7. Uveljavljena kršitev kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka nista podani, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. v zvezi s 98. a člena ZKP.