Jedro

Iz novejše sodne prakse SEU izhaja, da je zavrnitev pravice do odbitka DDV možna le v primeru, kadar je ugotovljen subjektivni element na strani tožnika. Davčni organ davčnemu zavezancu zavrne pravico, da od DDV, ki ga mora plačati, odbije znesek davka, ki ga dolguje ali ga je plačal za storitve, ki so bile zanj opravljene, ker je izdajatelj računa za te storitve ali kateri od njegovih ponudnikov ravnal nezakonito, ne da bi davčni organ na podlagi objektivnih dejavnikov dokazal, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil navedeni izdajatelj ali drug trgovec v verigi oz. ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila DDV oz. ker navedeni davčni zavezanec razen računa nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so navedene okoliščine podane, čeprav so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki so določeni za uveljavljanje pravice do odbitka in davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na področju izdajatelja računov. V obravnavanem primeru so podani takšni indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnost na strani izdajateljev spornih računov oziroma, ki upravičujejo sum obstoja nepravilnosti ali goljufije na strani izdajateljev računov, na podlagi katerih bi tožnik lahko vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 15.795,81 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve te odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I in II) izreka. Tožnik trpi stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki III in IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2007. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi treh računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. in dveh računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o. V postopku je davčni organ ugotovil, da sta navedeni družbi „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma „missing trader“ družbi.

Sedanji pooblaščenec tožnika C.C. je davčnemu organu podal izjavo v zvezi z računom 74/07 z dne 5. 12. 2007 prejetim od B. d.o.o. - D., da je kot projektant iskal za svoje projekte podizvajalce, saj ima registriran projektantski inženiring, za ta projekt je g. E.E. za tožnika poiskal podizvajalce, C.C. pa se z nobeno osebo, ki je delala za B. d.o.o. ni osebno pogovarjal. D. je bil obsežen projekt, zato je potreboval pomoč. Investitor projekta je bil F. d.o.o. V zvezi z računom 79, prejetim od B. d.o.o. pa je navedel, da se projekt nahaja na Občini G., odgovorni vodja projekta je bil H.H., ki je oče C.C. oz. zakonski partner prejšnje direktorice tožnika. V zvezi z računi A. d.o.o. je navedel, da gre za obnovo hiše, kjer so bila zamenjana okna, omet, tlaki in streha. Material so nabavljali sami, delali pa so H., I. in J. Pogoj za posel je bil, da bo izstavljen račun, ki bil izdan štiri mesece po opravljenih delih. V zvezi z projektom D. je tožnik predložil pogodbo št. 002/2007, s katero naročnik preda, izvajalec pa prevzame v izdelavo projektno in tehnično dokumentacijo za večstanovanjski objekt L1, zunanjo ureditev s parkirnimi prostori in požarno potjo ter razvodom komunalnih in energetskih vodov do večstanovanjskih objektov L1 in L2. Za pooblaščenega predstavnika je tožnik imenoval E.E., ki je zet tedanje direktorice tožnika K.K. oziroma zakonski partner hčere direktorice tožnika L.L., ki je zaposlena pri tožniku. Tožnik je z avtorjem H.H., uni. dipl. gradbeništva 1. 2. 2007 sklenil avtorsko pogodbo v višini 4.774,19 EUR za projektne rešitve pri projektiranju ZU ZN D. V zvezi s projektom M. v N. je davčni organ ugotovil, da se projektna dokumentacija nahaja na Občini G., ki je navedla, da je pri projektu sodelovala z C.C. v skladu s sklenjeno pogodbo in aneksom. Za projekt je bil izdan račun št. 41/2007 z dne 15. 9. 2007, ki je bil v celoti plačan. Investitor projekta je Občina G. Gre za projekt – PGD komunalne infrastrukture novogradnje M. v N. Predmet je projektna dokumentacija PGD za novogradnjo, projektant je tožnik, odgovorni projektant pa je H.H., univ. dipl. gradbeništva, ki je oče C.C. oz. zakonski partner prejšnje direktorice tožnika. Z navedeni projekt je z H.H. tožnik sklenil avtorsko pogodbo v znesku 3.612,90 EUR. Oba zneska po obeh avtorskih pogodbah sta bila H.H. tudi izplačana (8.087,09 EUR ).

Tožnik je obnavljal nepremičnino na sedežu podjetja O. Za obnovitvena dela je prejel tri račune (št. 103, 330 in 337) od družbe A. d.o.o., opisane na strani 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Gradbeni material je dobavljal sam, dela pa so opravljali priložnostni delavci (I., H., J.), katerih točnih imen in priimkov tožnik ne pozna. Tožnik pa vse do prejema računa ni vedel, kdo mu bo račun izstavil. Davčni organ pa ne trdi, da posel ni bil opravljen.

Davčni organ tožniku očita, da bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo utajo davkov. Navaja določbo 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na podlagi katere je projektant pravna oz. fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri projektiranju. Odgovorni projektant je lahko le posameznik, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Odgovorni vodja projekta je posameznik, ki projektantu odgovarja za medsebojno usklajenost vseh načrtov. Na podlagi 28. člena ZGO-1 sme dejavnost projektiranja opravljati samo pravna ali fizična oseba, ki ima kot gospodarska družba ali zadruga v sodni register vpisano dejavnost projektiranja oziroma ima kot samostojni podjetnik takšno dejavnost priglašeno pri pristojni davčni upravi. V zvezi z računi prejetimi od B. d.o.o. za projekt D. je pooblaščenec tožnika C.C. v izjavi 3. 3. 2009 povedal, da je E.E. poiskal podizvajalce, s katerimi pa se ni pogovarjal. Odgovorni projektant in vodja projekta je bil E.E. in je odgovoren za izvedbo projekta ter jamči za njegovo kakovost. Investitor F. d.o.o., je navedel, da se je za projektiranje dogovarjal z K.K., tedanjo direktorico tožnika, E.E. in H.H.. Pri tožniku so bili tedaj štirje zaposleni ter K.K., ki je bila že upokojena in je sodelovala kot tedanja direktorica. V zvezi z računom prejetim od B. d.o.o. za projekt M. v N., se je tožnik dogovarjal z H.H., ki je oče pooblaščenca in zakonski partner tedanje direktorice tožnika ter upokojenec, ki je bil za svoje delo plačan po dveh avtorskih pogodbah v znesku 8.087,09 EUR. Tožnik tako dejansko ni posloval z družbo B. d.o.o., ampak je samo prejel račun za storitev, ki jih družba B. d.o.o. ni opravila. Na nobeni projektni dokumentaciji ni omenjeno podjetje B. d.o.o.. Tožnik ne razpolaga z nobeno knjigovodsko dokumentacijo, kot so nalogi za izvajanje ter knjigovodske evidence. Gre za navidezne posle. Tožnik poizkuša odgovornost prevaliti na sodelavca H.H. in E.E., ki sta oba v sorodstveni zvezi z lastniki podjetja. Ni jasno, kako sta lahko taka strokovnjaka dala tako strokovno delo kot so izdelava projekta strojnih inštalacij, elektro inštalacij in projektiranje izvajati „missing trader“ družbi in jih kot podizvajalca nista nadzirala. Davčni organ ugotavlja, da je E.E. registriran kot samostojni kulturni soustvarjalec, H.H. pa je upokojenec. Po mnenju davčnega organa zato obstaja velika verjetnost, da sta projekte izdelala kar sama. V skladu z navedenim davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Sedanji direktor tožnika C.C. ni vedel povedati s kom iz družbe B. d.o.o. je sodeloval in kdo je delal pri projektu D., na katerega naj bi se nanašala sporna računa št. 74-07 in 79/07, ki ju je tožnik prejel od družbe B. d.o.o.. Tudi pri poslovanju z družbo A. d.o.o. specifikacije, ki je navedena na računu 103 tožnik za pomožna gradbena dela na objektu O. ni predložil. Povedal je le imena oseb H., I. in J., ki so delali na objektu, ni pa izkazal, da so to bili delavci zaposleni pri družbi A., d.o.o., material za obnovo nepremičnine na sedežu tožnika pa je nabavil sam. Glede na to, da je tožnik projektant projekta D., ki je obsežen in zahteven projekt, bi moral biti seznanjen s potekom del in vsaj kdo in kako jih opravlja. Račun brez dodatne dokumentacije pa ne predstavlja verodostojne listine. Na računih ni natančnega opisa del in ni razvidno, kdo in v katerem obdobju je dela opravil. Pod količina je vpisana samo 1. Pritožbeni organ se strinja, da gre za fiktivne račune in fiktivne dobave, kot jih določa 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ pa upravičeno na podlagi 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

Tožnik v tožbi navaja, da je dejansko stanje v konkretnem primeru nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Storitve projektiranja sta za tožnika opravili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., pri čemer ni jasno, na čem temelji izpodbijana odločba, ki se sklicuje na zapisnike in ugotovitve pri družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. in ju opredeljuje kot „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma „missing traderja“. Do ugovorov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, se tožena stranka ni izjasnila. Davčni organ je napravil napačne sklepe in je tudi napačno uporabil materialno pravo. Gre za dobavo med subjekti s sedežem znotraj ene države. V konkretnem primeru ni šlo za transakcijo med subjekti iz različnih držav članic EU. Tožnik tudi ni sodeloval v davčnem vrtiljaku. Iz sodne prakse SEU in tudi iz zakonodaje veljavne v letu 2007 ne izhaja obveznost gospodarskih družb, da bi morali preverjati druge gospodarske družbe. S sprejeto novelo ZDDV1-C je prišlo do spremembe in do 76.b člena ZDDV-1. Tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da ima opraviti z goljufivim poslovnim partnerjem, kar pomeni, da subjektivni element v predmetni zadevi ni podan. Davčni organ tudi napačno povzema sodbe SEU v zadevi C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel) V konkretnem primeru pogodba ni bila razglašena za absolutno nično zaradi nedopustne podlage. Tožnik meni, da bi bila naloga nacionalnega sodišča redne pristojnosti, da ugotovi namen sklenitve pogodbe o dobavi blaga po dokaznem postopku, ki je urejen z Zakonom o pravdnem postopku, ne pa, da se davčni organ brez, da bi bil izveden kontradiktoren dokazen postopek postavi na določeno stališče in pavšalno trditev. Ugovarja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Bistven del sistema DDV je, da načeloma ta pravica ne more biti obremenjena. Sistem odbitkov ima namen podjetnika v celoti razbremeniti bremena DDV. Šesta Direktiva sveta (77/388/EGS, v nadaljevanju Šesta Direktiva) določa nastanek in obseg pravice do odbitka DDV v 17. členu in postavlja zgolj pogoj, da mora imeti davčni zavezanec račun, sestavljen v skladu s členom 22 (3). Pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV določata 40. člen ZDDV oz. 67. člen ZDDV-1. Razen s pravilno sestavljenim računom pa Šesta Direktiva ni pogojevala nobene druge listine. Davčna organa sta zavrnila predlog za zaslišanje prič, po drugi strani pa tožniku očitala, da nima dokaznih listin. Tako sta kršila 5. člen in 6. člen ZDavP-2. Davčna organa zatrjujeta, da projektantske storitve ni opravil tožnik, pač pa naj bi jih opravila H.H. ali pa E.E., ki pa pri tožniku ni bil zaposlen. Takšna ugotovitev je nelogična, saj je tudi E.E. kot samostojni kulturni delavec identificiran za namene DDV, zaradi česar bi bila situacija za tožnika enaka. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prisodi tudi vse stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na sodbe SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 na podlagi katerih je SEU zavzelo jasno stališče, da pravica do odbitka DDV ne sme biti omejena in da je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti samo, če je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je transakcija povezana z goljufijo ali da je zavezanec sam storil tako goljufijo, pri čemer pa davčni organ v postopku dokazovanja od davčnega zavezanca ne more na splošno zahtevati, da preveri ali je imel dobavitelj blago, ki ga je lahko dobavil ali izpolnil obveznost v zvezi z napovedjo in plačilom DDV ter da bi se prepričal ali ni bilo v eni od prejšnjih faz nepravilnosti in goljufij in to dokazati z ustreznimi dokumenti. V konkretnem primeru je bil posel izvedel, storitve so bile opravljene, DDV s strani tožnika plačan, tožnik ima račun, ki ima vse obvezne sestavine. Davčni organ pa tožniku ni dokazal, da je vedel ali bi moral vedeti, da posluje z goljufivim gospodarskim subjektom.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali davčni organ tožniku upravičeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po dveh računih št. 74-07 in 79-07, ki ju je tožnik prejel od družbe B. d.o.o. - projekt arhitekture blok L 1 ZN D. in projekt komunalne infrastrukture M. v N. in po treh računih št. 103, 330 in 337, ki jih je prejel od družbe A. d.o.o za pomožna gradbena dela po specifikaciji na objektu O., strojne instalacije, elektro instalacije, objekt O. in zaključna dela, beljenje, finomontaža, elektro in strojne instalacije, objekt O..

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitve od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegove obdavčljive transakcije, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice od odbitka DDV, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v verigi dobav. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da v predmetni zadevi ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po spornih računih opravljena in da je tožnik to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Glede pravice do odbitka vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1 v primeru, kot je obravnavani, pa je treba izhajati iz razlage Šeste direktive oz. Direktive Sveta 2006/112/ES, (ki je nadomestila Šesto Direktivo Sveta), ki jo daje SEU v svojih sodbah in ki veljajo „erga omnes“ in „ex tunc“.

Iz novejše sodne prakse SEU izhaja, da je zavrnitev pravice do odbitka DDV možna le v primeru, kadar je ugotovljen subjektivni element na strani tožnika. Tako npr. iz zadeve Mahagében in Davíd (C-80/11 in 142/11 - združeni zadevi) izhaja, da je člene 176(a),168(a),178(a), 220, točka 1, 226 in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, na podlagi katere davčni organ davčnemu zavezancu zavrne pravico, da od DDV, ki ga mora plačati, odbije znesek davka, ki ga dolguje ali ga je plačal za storitve, ki so bile zanj opravljene, ker je izdajatelj računa za te storitve ali kateri od njegovih ponudnikov ravnal nezakonito, ne da bi davčni organ na podlagi objektivnih dejavnikov dokazal, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil navedeni izdajatelj ali drug trgovec v verigi oz. ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila DDV oz. ker navedeni davčni zavezanec razen računa nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so navedene okoliščine podane, čeprav so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki so določeni za uveljavljanje pravice do odbitka in davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na področju izdajatelja računov. Na navedeno sodbo pa se sklicuje tudi tožnik v pripravljalni vlogi.

Kot izhaja tudi iz novejše sodne prakse SEU, kadar davčni organ ugotovi konkretne indice glede obstoja goljufije niti Direktiva 2006/112/ES niti načelo davčne nevtralnosti (na katerega se tudi sklicuje tožnik v tožbi) ne nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče preveri, ali je sam izdajatelj računa opravil zadevno transakcijo in da za ta name upošteva vse okoliščine posameznega primera (glej sodbo z dne 6. 9. 2012 v zadevi Toth C-324/2011, točka 50 ). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04 Teleos in drugi). Preudaren trgovec bi se moral, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem subjektu od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (že navedena sodba SEU Mahagében in Davíd, točka 60). Tako je neutemeljen ugovor tožnika, da iz sodne prakse SEU in iz slovenske zakonodaje veljavne v letu 2007 ne izhaja obveznost gospodarskih družb, da bi morale preverjati druge gospodarske družbe.

Sodišče se strinja z navedbo tožnika v tožbi, da je bistven del sistema DDV, da načeloma ta pravica ne more biti omenjena in da ima sitem odbitka DDV namen podjetnika v celoti razbremeniti bremena DDV. Ker pa gre v danem primeru za zavrnitev pravice davčnega zavezanca do odbitka DDV kot izjeme od temeljnega načela skupnega sistema DDV ter načela nevtralnosti, ki ga pravica do odbitka sestavlja, mora davčni organ zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da gre za nedobrovernega davčnega zavezanca oz., da mu je mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil dobavitelj ali drug trgovec v dobavni verigi (glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Mahagében in Davíd, točki 49 in 50).

Po mnenju sodišča so v obravnavanem primeru podani takšni indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnost na strani izdajateljev spornih računov oziroma, ki upravičujejo sum obstoja nepravilnosti ali goljufije na strani izdajateljev spornih računov, na podlagi katerih bi tožnik lahko vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti. Tudi iz sodb sodišča SEU C-255/02 v zadevi Halifax izhaja, da je treba Šesto Direktivo oz. Direktivo Sveta 2001/112/ES razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo.

Sporno glede na stališče iz sodne prakse SEU je v danem primeru vprašanje ali se tožniku na podlagi objektivnih okoliščin konkretnega primera lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije, ki jih je opravil z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. povezane z goljufijo navedenih družb oz. drugih trgovcev v verigi. V zvezi z izvedbo projekta D. med strankama ni sporno, da je bil odgovorni projektant in vodja projekta E.E., ki je bil tudi odgovoren za izvedbo projekta ter je jamčil za njegovo kakovost. Glede na to, da je bil tožnik projektant projekta D., ki je obsežen in zahteven projekt, bi moral biti tudi po presoji sodišča seznanjen z boniteto izvajalca storitev, s potekom del, kdo jih opravlja in kako dela potekajo. Tožnik predložil pogodbo št. 002/2007, s katero naročnik preda, izvajalec pa prevzame v izdelavo projektno in tehnično dokumentacijo za večstanovanjski objekt L1, zunanjo ureditev s parkirnimi prostori in požarno potjo ter razvodom komunalnih in energetskih vodov do večstanovanjskih objektov L1 in L2. Za svojega predstavnika za izvedbo tega projekta je tožnik imenoval E.E., ki pa je registriran kot samostojni ustvarjalec na področju kulture in zet tedanje direktorice tožnika K.K. oziroma zakonski partner hčere direktorice tožnika L.L., ki je zaposlena pri tožniku. Na podlagi 2. člena ZGO-1 je projektant pravna oz. fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri projektiranju. Na podlagi 28. člena ZGO-1 sme dejavnost projektiranja opravljati samo pravna ali fizična oseba, ki ima kot gospodarska družba ali zadruga v sodni register vpisano dejavnost projektiranja oziroma ima kot samostojni podjetnik takšno dejavnost priglašeno pri pristojni davčni upravi. E.E. v letu 2007 ni zaračunal nobenih storitev za projekt D. L1, čeprav je bil odgovorni projektant in odgovorni vodja del. Tožnik ne razpolaga z nobeno dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da je opravil potrebne preveritve dobavitelja. Projektiranje je zahtevno delo, zato je dejansko dvomiti, da bi take storitve tožnik oddal neznanemu podjetju, kot to pravilno navaja že davčni organ. Tožnik v postopku ni predložil ponudb, pogodb z opis del, navedbo cene, rokov jamčevanja, naročilnic z razvidno vsebino opravljenih storitev, datumom in časom opravljanja del, kdo jih je opravil, število delavcev. Tožnik je davčnemu organu predložil predmetni projekt – R., vendar na njem ni navedena družba B. d.o.o., ki naj bi izdelala projekt. Na vodilni mapi projekta je bilo navedeno, da gre za izdelavo načrta gradbenih konstrukcij, načrt električnih inštalacij in električne opreme, izvajalec pa je S. d.o.o.. Za izdelavo geodetskega načrta je bil kot izvajalec navedena družba T. d.o.o.. Oba sta za opravljeno delo izstavila račun neposredno investitorju F. d.o.o.. Investitor F. d.o.o. pa je navedel, da se je za projektiranje dogovarjal z K.K., tedanjo direktorico tožnika, E.E. in H.H.. Tožnik je z avtorjem H.H., uni. dipl. gradbeništva, 1. 2. 2007 sklenil avtorsko pogodbo v višini 4.774,19 EUR za projektne rešitve pri projektiranju ZU ZN D.. Glede računa od B. d.o.o. za objekt M. v N. se je po izjavi dogovarjal H.H., ki je bil za svoje delo plačan po avtorski pogodbi. Občina G. je davčnemu organu predložila kopijo vsebine projekta, vendar na nobenem dokumentu ni omenjeno podjetje B. d.o.o., ki naj bi izdelalo projekt komunalne infrastrukture. Med strankama ni sporno, da je odgovorni projektant za navedena projekta E.E. registriran kot samostojni kulturni soustvarjalec, H.H. pa je upokojenec. Po mnenju davčnega organa zato obstaja velika verjetnost, da sta projekte izdelala kar sama. Tudi po presoji sodišča iz navedenih objektivnih okoliščin izhaja, da tožnik dejansko ni posloval z družbo B. d.o.o., ampak je od te družbe zgolj prejel sporna računa za predmetne storitve. Davčni organ je glede računov prejetih od A. d.o.o. ugotovil, da je tožnik kot lastnik objekta na sedežu družbe O. na katerem so se obnovitvena dela opravljala, vedel, da gradbenih storitev ni opravila družba A., d.o.o., ampak delavci, ki nimajo registrirane dejavnosti. Tožniku je bilo pomembno le, da je prejel račun za opravljanje storitev, ne glede na to kdo ga bo izstavil. Račun za predmetne storitve pa je bil izdan štiri mesece po opravljenih delih. Tudi po presoji sodišča tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za transakcije z namenom neupravičene pridobitve davčnih ugodnosti. Tožnik opravlja dejavnost projektiranja, ki je specializirana storitev, za katero je potrebno izpolnjevati vse pogoje v skladu z določbami ZGO-1. Od tožnika pa se ne zahteva le skrbnost dobrega gospodarstvenika, marveč skrbnost dobrega strokovnjaka.

Tožnik ugovarja, da ni jasno, na čem temelji izpodbijana odločba, ki se sklicuje na zapisnike in ugotovitve pri družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. in ki ju opredeljuje kot „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma „missing traderja“ in tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo obeh izdajateljev spornih računov. Prvostopenjski organ se res sklicuje na okoliščine, ki se nanašajo na navedeni družbi, ki sta izdali sporne račune (npr. da nimajo zaposlenih delavcev in materialnih pogojev, da bi storitve lahko opravile, ipd.). Vendar po presoji sodišča objektivne okoliščine na strani obeh navedenih družb (ki kažejo na nezakonito poslovanje teh družb), pri presojanju tožnikovega subjektivnega elementa, glede na prakso SEU, niso relevantne.

Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Iz vseh navedenih okoliščin pa izhaja utemeljen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajateljev računov. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri svojem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravice do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem v smislu dobrega gospodarja namreč zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega subjekta. Tako ravnanje je po presoji sodišča nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

Sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP, davčni organ je tudi odgovoril na tožnikove ugovore. Povsem pavšalen je ugovor tožnika, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbene navedbe, saj tožnik svojega očitka ni specificiral. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Neutemeljen je ugovor tožnika, da sta davčna organa po eni strani zavrnila predlog tožnika za zaslišanje prič, po drugi strani pa sta tožniku očitala, da nima dokaznih listin ter s tem kršila 5. člen in 6. člen ZDavP-2. Dokazno breme v davčnem postopku je v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Glede na specifičnost davčnega postopka so dokazna sredstva v davčnem postopku omejena. Dokazuje se lahko z verodostojnimi listinami, ki so sestavljene v skladu z veljavnimi SRS in brez dvomov izkazujejo naravo poslovnih dogodkov (77. člen ZDavP-2). Zaslišanje prič o poslovanju tožnika pa ne more nadomestiti verodostojnih listin. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo blaga in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za vprašanje uporabe 67.b člena ZDDV-1 oz. vprašanje solidarne odgovornosti tožnika in obvestitve davčnega organa o okoliščinah, zato se sodišče ne opredeljuje niti do tožnikovih navedb v zvezi s tem inštitutom in do vprašanja uporabe milejšega prava. Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Tožniku na podlagi 62. člena, 63. člena in 67. člena ZDDV-1 upravičeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih spornih računih. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.