Jedro

Tožnik (voznik tovornjaka) po vožnji, ki jo je opravil, delodajalcu oziroma odgovorni osebi ni prijavil poškodbe zgornjega desnega dela kabine tovornjaka in je zaradi tega nastala škoda, ker vozilo ni bilo popravljeno v času, ko se je nahajalo na rednem servisu, temveč ga je tožena stranka morala ponovno odpeljati na servis in je v tem času vozilo stalo. Opustitev obveščanja delodajalca o poškodbi vozila in posledice te opustitve je v celoti možno subsumirati pod abstraktni opis hujše kršitve določila iz pogodbe o zaposlitvi, po katerem je med hujše kršitve (pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) šteje opustitev prijave poškodbe oziroma okvare delovnega sredstva odgovornemu delavcu oziroma službi, če je zaradi te opustitve nastala škoda. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 in njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi trajalo od 10. 3. 2011 do vključno 2. 5. 2011. Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 10. 3. 2011 do vključno 2. 5. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu v vsakokratni mesečni višini obračuna bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ter po odvedbi davkov in prispevkov iz delovnega razmerja tožniku izplača neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10 povprečnih plač, ki jih je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, na katerih temelji odpoved, temveč je zakonitost odpovedi utemeljevalo z razlogi, ki v odpovedi sploh niso bili navedeni. Višina popravila poškodbe in višina zavarovanja ni finančna posledica opustitve obvestila o poškodbi, kakor je kršitev opredeljena v pogodbi o zaposlitvi. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila odpoved podana zaradi kršitve 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi (opustitev obvestila o poškodbi, zaradi katere je prišlo do škode) in 22. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi (ponavljanje lažjih kršitev). Posamezni očitki, ki so uveljavljeni v izredni odpovedi, ne morejo biti več predmet izredne odpovedi, saj so zastarali. Za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti se šteje trikratna ponovitev lažje kršitve, te kršitve pa naj bi tožnik storil 29. 9. 2010, 3. 12. 2010 in decembra 2010. Tožena stranka je kot četrto kršitev zapisala očitek o opustitvi dejanj v času od 14. 2. 2011 do 18. 2. 2011 in sicer zgolj z namenom, da se izogne zastaranju. Ni dokazano, da bi nastala škoda zaradi tega, ker tožnik v času od 14. 2. 2011 do 18. 2. 2011 delodajalca ni obvestil o poškodbi vozila. Tožniku ni bil očitan naklep ali huda malomarnost, kar je objektivni znak kršitve, zaradi katere je možno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v času do 23. 2. 2011 ni mogel kršiti pogodbe o zaposlitvi, ki je datirana s tem datumom. Tudi v ponovljenem postopku se je nepravilno presojalo le očitek ponavljanja lažjih kršitev in ne obeh kršitev, ki so bile tožniku očitane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni dokazala, da je bila kršitev storjena iz hude malomarnosti ali naklepoma. Sodišče prve stopnje je glede prvih treh kršitev sicer zapisalo, da so bile storjene iz hude malomarnosti, kar pa je utemeljilo zgolj z dejstvom, da je tožnik poklicni voznik, ni pa se izreklo o krivdni obliki pri četrti kršitvi. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na to, da je tožnik poklicni voznik. V konkretnem primeru se ne presoja spoštovanje pravil cestnega prometa, pri čemer ima lahko pomembno vlogo okoliščina, da je nekdo poklicni voznik. Opustitev obvestila o manjši fizični poškodbi kabine ne vpliva na varnost vozila. V konkretnem primeru bi lahko obstajali kvečjemu razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, na katerih temelji izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je njeno zakonitost utemeljevalo z razlogi, ki v sami odpovedi sploh niso navedeni. Navedeno pomeni, da pritožba uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa je ta očitek neutemeljen, izpodbijana sodba se je opredelila do vseh kršitev, ki so bile tožniku očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki so bile tudi navedene v pisni obdolžitvi z vabilom na zagovor.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zadošča že ugotovitev, da tožnik po vožnji, ki jo je opravil v času od 14. 2. 2011 do 18. 2. 2011, delodajalcu oziroma odgovorni osebi ni prijavil poškodbe zgornjega desnega dela kabine tovornjaka in je zaradi tega nastala škoda, ker vozilo ni bilo popravljeno v času, ko se je od 18. 2. 2011 do 19. 2. 2011 nahajalo na rednem servisu, temveč ga je tožena stranka morala ponovno odpeljati na servis in je v tem času vozilo stalo. Ni res, da tega očitka ni bilo v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, povsem jasno je naveden tako v pisni obdolžitvi z vabilom na zagovor, kot tudi v sami odpovedi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje glede vsebine te kršitve ugotavljalo nekaj drugega, kot pa je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s tožnikovim zagovorom, da sploh ne ve, kdaj in kako naj bi navedena poškodba nastala, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi to pomenilo, da tožnik vozila pred vožnjo sploh ni pregledal, čeprav bi to moral storiti, že zaradi svoje varnosti in varnosti v cestnem prometu. Sicer pa gre pri teh tožnikovih navedbah tudi za način njegove obrambe, češ, če ne vem za poškodbe vozila, tudi ne morem odgovarjati za to, da delodajalca o njih nisem obvestil. Vendar pa je takšno stališče zmotno. Bistveno je, ali je tožnik pred oddajo vozila na servis to poškodbo mogel opaziti ali jo je bil dolžan opaziti in o tem obvestiti delodajalca. Tožnik je poklicni voznik, zato se od njega, kot od dobrega strokovnjaka, lahko pričakuje, da še zlasti pred odhodom vozila na servis, opazi na zunaj vidno poškodbo vozila in o njej obvesti delodajalca. Od poklicnega voznika se prav gotovo lahko pričakuje, da bo delodajalca obveščal o vseh poškodbah na vozilu, še zlasti pa, da bo to storil takrat, ko gre vozilo na servis in se tam lahko popravi.

Ugotovljena opustitev obveščanja delodajalca o poškodbi vozila in ugotovljene posledice te opustitve je v celoti možnost subsumirati pod abstraktni opis hujše kršitve iz 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da se med hujše kršitve (pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) šteje opustitev prijave poškodbe oziroma okvare delovnega sredstva odgovornemu delavcu oziroma službi, če je zaradi te opustitve nastala škoda. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno tako prepovedano ravnanje (opustitev obveščanja delodajalca o poškodbi zgornjega desnega dela kabine vozila) kot prepovedana posledica (to je nastanek škode, ker vozilo ni bilo popravljeno ob servisu, na katerega je bilo odpeljano in ga bo potrebno posebej odpeljati na servis ter bo v času servisiranja vozilo stalo, kar predstavlja izpad dohodka). Vozilo je bilo naknadno dejansko odpeljano na servis, kar izhaja iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, da so kasneje za popravilo te poškodbe plačali 1.100,00 EUR za kitanje in ličanje.

Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da je kot škodo v smislu določbe 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi upoštevalo znesek popravila in višino zavarovanja. Iz izpodbijane sodbe kaj takšnega ne izhaja. Nasprotno, v drugem odstavku 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je izrecno navedeno, da je toženi stranki nastala škoda, ker zaradi tožnikovega ravnanja (opustitve prijave poškodbe) poškodba kabine ni bila sanirana v času, ko je bilo vozilo na rednem servisu in ga je bilo potrebno ponovno peljati na popravilo in je vozilo stalo in zato ni prinašalo dohodka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker že v odpovedi ni navedena oblika krivde (naklep ali huda malomarnost, kar naj bi bil objektivni znak kršitve). Res je, da sta pogoja za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR dva, to je obstoj hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in krivda v obliki naklepa ali hude malomarnosti. Vendar pa to ne pomeni, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR sploh ni možno preizkusiti, če v njej ni navedena oblika krivde. Zadošča, da je v odpovedi konkretno navedeno, s kakšnim ravnanjem ali opustitvijo je delavec huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v sodnem sporu pa je potem možno dokazovati, ali je pri tem ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Navedeno pomeni, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožena stranka v njej ni izrecno zapisala, da je tožnik ravnal hudo malomarno oziroma naklepno.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal hudo malomarno, ko po opravljeni vožnji delodajalca ni obvestil o poškodbi vozila. Kaj je huda malomarnost pri opravljanju dela je potrebno presojati po kriteriju skrbnosti, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ki opravlja določeno vrsto delo. Prav gotovo je od vsakega poklicnega voznika tovornjaka možno pričakovati, da bo delodajalca obvestil o poškodbi vozila, ki mu je zaupano. Še posebej pa se to lahko pričakuje v okoliščinah, kakršne so bile v konkretnem primeru, ko se je tožnik s poškodovanim vozilom vrnil z vožnje in je bilo vozilo še istega dne odpeljano na redni servis. Tožnik bi se dolžnosti obveščanja delodajalca o poškodbi mogel in moral zavedati, saj ta dolžnost izhaja že iz določbe 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi. To, da je opustitev prijave poškodbe določena kot hujša kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, že samo po sebi pomeni, da je delavec delodajalca dolžan obveščati o poškodbah vozila. Tožnik se je te dolžnosti očitno zavedal, kar je razvidno iz tega, da je A.A. obvestil tako o poškodbi ogledala, kot tudi o poškodbi, do katere je prišlo na bencinski črpalki v Avstriji. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo poklicnega voznika, zato je sodišče prve stopnje njegovo skrbnost pri opravljanju dela utemeljeno presojalo po kriteriju skrbnosti, ki se pričakuje od poklicnega voznika. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi se ta kriterij lahko upošteval le v primeru, če bi šlo za kršitev pravil cestnega prometa.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker se tožniku za dejanja, storjena pred 23. 2. 2011 očita kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je pričela veljati 23. 2. 2011. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožniku, ki je zaporedoma sklenil dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, odpovedala tisto pogodbo, ki je v času odpovedi veljala. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka v odpovedi navajala, da je tožnik storil hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011. Res je, da so bile vse kršitve storjene pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odpovedi. Določbi 12. člena v obeh pogodbah o zaposlitvi sta namreč povsem identični, zato je tožnik pogodbene obveznosti kršil z ravnanji, ki jih je storil pred začetkom veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi, bile pa so kot kršitev opredeljene tudi v pogodbi o zaposlitvi, ki je veljala v času storitve očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v prvem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno sklicevalo na omajano zaupanje delodajalca do tožnika in s tem v zvezi še zlasti na izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke B.B. ter priče A.A. Vse navedeno pomeni, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že zaradi ugotovljene hujše kršitve pogodbene obveznosti iz 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi in da je sodišče prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Obstoj hujše kršitve pogodbene obveznosti iz 22. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi tako le še dodatno utemeljuje zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je razloženo zgoraj, je odpoved zakonita že zgolj zaradi hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz 14. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi.

Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče presojalo tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z drugo tožniku očitano kršitvijo, ki naj bi jo storil s tem, da je v obdobju zadnjih 6 mesecev ponavljal lažje kršitve delovnih obveznosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede kršitev, ki jih je tožnik storil s tem: - da 29. 9. 2010 pri izvršitvi prevoza ni dajal navodil za pravilen naklad in razklad blaga in ni skrbel za varstvo blaga, zaradi česar se je blago na vozilu poškodovalo; - da je 3. 12. 2010 s tovornim vozilom na bencinski črpalki zadel v luč, ki je bila na vidnem mestu; - da je pri prevozu v zadnjem tednu v decembru 2010 razbil ogledalo na tovornem vozilu, ker je zapeljal v preozek prostor.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik te kršitve storil iz hude malomarnosti. Šlo je za opustitev tiste skrbnosti, ki se utemeljeno pričakuje od vsakega delavca, ki opravlja takšno delo, kot ga je opravljal tožnik.

Za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je možno šteti tudi ponavljanje kršitev, ki vsaka zase ne ustreza opredelitvi hujše kršitve, skupaj pa ravno zaradi ponavljanja, lahko tudi raznovrstnih kršitev, predstavljajo hujšo kršitev v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi zato, kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, lahko opredelili trikratno ponavljanje lažjih kršitev obveznosti v obdobjih 6 mesecev (22. alineja tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi). Navedena določba ne pomeni, da bi delodajalec po treh lažjih kršitvah že moral podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je ta hujša kršitev podana tudi če delavec štirikrat ponovi lažjo kršitev v obdobju 6 mesecev, kakor je bilo to v konkretnem primeru. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot lažjo kršitev upoštevala tudi to, da je tožnik 18. 2. 2011 opustil obvestilo delodajalca o poškodbi vozila. Sporno je, ali je isti historični dogodek (opustitev obvestila o poškodbi) možno v isti odpovedi enkrat označiti za lažjo kršitev, drugič pa za hujšo, s tem da se pri hujši kršitvi doda še kvalifikatorna okoliščina nastanka škode. Takšno dvakratno kvalificiranje istega historičnega dogodka je sicer nesmotrno in nelogično, ni pa nezakonito, saj se dejanska stana obeh kršitev razlikujeta glede posledic, to je glede nastanka škode.

Zmotno je pritožbeno stališče, da so v odpovedi uveljavljani očitki glede navedenih lažjih kršitev zastarali (pravilno, da je potekel prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi), ker je poteklo več kot 30 dni od storitve teh kršitev oziroma od dneva, ko je delodajalec zanje izvedel. Hujša kršitev pogodbene obveznosti iz 22. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi je storjena šele potem, ko je delavec v obdobju 6 mesecev storil zadnjo od večih očitanih lažjih kršitev. Navedeno pomeni, da je dejanski stan kršitve izpolnjen, ko je storjena zadnja od očitanih kršitev. Vse štiri očitane lažje kršitve so bile storjene znotraj obdobja šestih mesecev, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana znotraj 30 dnevnega roka od storitve zadnje očitane kršitve. Navedeno pomeni, da je bila tudi glede kršitve 22. alineje tretjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi odpoved podana znotraj 30 dnevnega odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.