Jedro

Za opravo naroka za glavno obravnavo v odsotnosti toženca so bili izpolnjeni vsi pogoji. Toženec je bil pravilno vabljen, predlog za preložitev naroka pa je poslal prepozno, pri čemer ni izkazal, zakaj ga ni mogel podati pravočasno.

Zavrnitev dokaznega predloga toženca za njegovo zaslišanje ne pomeni bistvene kršitve postopka, saj toženec ni podal konkretnih navedb, ki bi utemeljevale zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka delno vzdrži v veljavi, tako da se znesek izvršilnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 28,32 EUR (na 129,68 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, tako da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožnici glavnico v znesku 2.873,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10. 1. 2017 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožnici nadaljnje pravdne stroške v znesku 243,71 EUR, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je bil njegov predlog za preložitev naroka oddan pravočasno (pred narokom) in da bi ga sodišče moralo upoštevati. Zaključek sodišča o pavšalnosti njegovih navedb o odsotnosti iz Slovenije je napačen. Predlog je fizično v Ljubljani oddal njegov prijatelj, ki je bil dan pred tem pri njem v B. in mu je tako toženec izročil dopis z nalogom, da naj ga odda na sodišče preko priporočene poštne pošiljke. Sodišče bi posledično moralo določiti nov termin naroka za zaslišanje. Kršena mu je bila pravica do izvajanja dokazov na samem naroku, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi. Prav tako je po mnenju pritožnika neutemeljena odločitev glede zavrnitve predlaganega dokaza z zaslišanjem toženca, saj bi lahko izpovedal o neustreznosti storitev, podal bi tudi pobotni ugovor. Ker je že navedel v ugovoru, da so terjatve tožnice delno že poravnane, ne bi šlo za širjenje trditvene podlage. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je že v ugovoru zoper sklep prerekal priznane izvršilne stroške v višini 158,00 EUR, ki niso bili izkazani in obrazloženi, zato jih ni mogoče preveriti. Ker jih sodišče ni obrazložilo, je kršilo pravila postopka. Priznani stroški se mu zdijo pretirani in neskladni z dejansko nastalimi izvršilnimi stroški.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi je bil narok za glavno obravnavo opravljen v odsotnosti pravilno vabljenega toženca (pritožnika). Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je narok opravilo v njegovi nenavzočnosti, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot je že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, so bili za opravo naroka izpolnjeni vsi pogoji. Toženec je bil pravilno vabljen, predlog za preložitev naroka pa je poslal šele dan pred narokom, in sicer po navadni pošti, tako da ga je sodišče prejelo nekaj ur po končanem naroku. Predlog je bil torej prepozen, toženec pa pri tem ni navedel, še manj izkazal, zakaj ga ni mogel podati pravočasno. Poleg tega ni podal nobenega dokaza za svoje navedbe o odsotnosti iz Slovenije. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ravnalo, ko naroka ni preložilo, saj za to ni bilo upravičenega razloga (1. odst. 115. čl. ZP).

6. Prav tako ne pomeni bistvene kršitve postopka zavrnitev dokaznega predloga toženca za njegovo zaslišanje. Dokazni predlog je sodišče zavrnilo kot nepotreben, poleg tega pa je štelo, da toženec ni podal zadostne trditvene podlage. Toženec je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi pavšalno navedel, da so njegove obveznosti v celoti poravnane, vendar nato ni podal odgovora na dopolnitev tožbe, v katerem je tožnica podrobno pojasnila in razčlenila temelj in višino terjatve. Teh navedb ni izpodbijal, niti ni priložil nobenih dokazov, zato je prvostopenjsko sodišče ta dejstva pravilno štelo kot priznana. Ker konkretnih navedb, ki bi utemeljevale zavrnitev tožbenega zahtevka, toženec sploh ni podal, tega tudi ne bi mogel doseči s svojim zaslišanjem, saj je dokaz namenjen ugotavljanju resničnosti navedenih dejstev, ne pa podajanju le-teh.

7. Pritožba pa pravilno opozarja na pomanjkljivost prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške. Ker sodišče višine prisojenih stroškov ni obrazložilo, je pritožbeno sodišče sámo opravilo ponoven izračun. Pri tem je ugotovilo, da upnik zatrjevanih stroškov za opravljene poizvedbe, prejem sklepa in obvestilo stranki ni konkretno izkazal. Zato je lahko upravičen le do pavšalnega zneska po 11. členu Odvetniške tarife, ki znaša 2 odstotka od skupne vrednosti storitve. Tako je tožnik (upnik) upravičen do povrnitve nagrade za predlog, s katerim se uvaja izvršilni postopek, v višini 68,85 EUR (150 točk), 1,38 EUR za materialne stroške (2 %), 15,45 EUR za DDV (22 %) in 44,00 EUR za plačano sodno takso, skupno 129,68 EUR. Ker v sklepu o izvršbi priznani stroški upnika (158,00 EUR) to višino presegajo za 28,32 EUR, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek izvršilnih stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožnici, znižalo za ta znesek (3. tč. 365. čl. ZPP).

8. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu skladno s 353. členom ZPP potrdilo.