Jedro

Glede predmetne zadeve je sodišče ugotovilo, da je bilo tožbi tožeče stranke v zadevi II U 523/2019 ugodeno in torej odločitev o podaljšanju deklaracije za predmetno proizvodno napravo še ni pravnomočna. Glede na to, da ta odločitev ni pravnomočna, pa je preuranjena tudi v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev o tem, da je odločba o dodeljeni podpori za električno energijo v predmetni proizvodni napravi nehala veljati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za energijo št. 313-195/2019-1/379 z dne 7. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo ugotovljeno, da je odločba Agencije za energijo št. 316-08-0003/0492/2009/0168/2009 z dne 28. 1. 2010 spremenjena z odločbo 136-08-0003/0492/2009/0168/2009-1 z dne 9. 4. 2013, s katero je proizvajalcu A., d.o.o., dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi B., prenehala veljati (1. točka izreka). V postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki z zgoraj navedeno in nato spremenjeno odločbo dodeljena državna pomoč – podpora za proizvedeno električno energijo v proizvodni napravi B. kot finančna pomoč za tekoče poslovanje. Pogoj za pridobitev te podpore je določen v prvem odstavku 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), po katerem lahko Agencija proizvajalcu dodeli podporo za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, če stroški proizvodnje električne energije vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva v napravah z veljavno deklaracijo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ter soproizvodnjo z visokim izkoristkom presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu. Tudi v 24. členu Uredbe o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom (v nadaljevanju Uredba) je kot pogoj za dodelitev podpore določena veljavna deklaracija za proizvodno napravo. V primeru prenehanja veljavnosti deklaracije Agencija z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati (četrti odstavek 374. člena EZ-1). Register deklaracij vodi Agencija v skladu s šestim odstavkom 365. člena EZ-1. 3. Pri pregledu veljavnosti deklaracij je Agencija ugotovila, da se je veljavnost deklaracije za proizvodno napravo izdane tožeči stranki z odločbo Agencije št. 137-08-0003/0492/2009/9/2014 z dne 6. 7. 2016 iztekla z dnem 20. 7. 2019, pri tem pa nove deklaracije za proizvodno napravo ni pridobila, saj je bila njena vloga za izdajo deklaracije s sklepom št. 312-483/2019-3/383 z dne 15. 10. 2019 zavržena. Glede na to je tožena stranka v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila v skrajšanem postopku in v skladu s četrtim odstavkom 374. člena EZ-1 izdala ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovila, da je odločba, s katero je bila tožeči stranki dodeljena podpora za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi, prenehala veljati.

4. Zoper to odločbo je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka opozarja, da ji sklep št. 313-483/2019 z dne 15. 10. 2019 o zavrženju njene vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo sploh ni bil vročen in se tožeča stranka z njim oziroma njegovo vsebino vse do vložitve predmetne tožbe ni seznanila. S tem je bila kršena njena pravica do izjave v postopku, ki se odraža tudi v ustavni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, s čimer je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka in je zato izpodbijano odločbo že iz tega razloga treba odpraviti. V kolikor namreč ni bilo na zakonit način odločeno o zavrženju vloge tožeče stranke za izdajo deklaracije za proizvodno napravo, to pomeni, da tudi ni zakonite podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka uveljavlja, da je izpodbijana odločba preuranjena, saj tožeči stranki sklep z dne 15. 10. 2019 ni bil vročen, vročen pa ji je bil sklep z dne 17. 10. 2019. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka že vložila tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. II U 523/2019. Vprašanje veljavnosti deklaracije za proizvodno napravo je predhodno vprašanje v postopku odločanja o upravičenosti tožeče stranke do dodelitve podpore za električno energijo. Ker to vprašanje ni pravnomočno razrešeno, je napadena ugotovitvena odločba preuranjena. V nadaljevanju tožeča stranka opisuje okoliščine postopka izdaje deklaracije za proizvodno napravo, bistvo njenih trditev pa je, da poziva za dopolnitev svoje vloge ni prejela. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Pri tem navaja materialnopravno podlago izpodbijane odločitve in razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Po njenem mnenju je bil postopek pred toženo stranko pravilen, pravilno pa so bile opravljene tudi vročitve. Njeni razlogi se nanašajo po vsebini tudi na vprašanje zakonitosti odločitve o zavrženju vloge za izdajo deklaracije.

6. Sodišče je s sklepom št. II U 547/2019-15 z dne 12. 10. 2022 sklenilo, da bo v zadevi v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločeno po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je, ali je pravilna odločitev tožene stranke, da je odločba Agencije, s katero je bila tožeči stranki dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi B., prenehala veljati. Glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, je senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku.

7. Tožba je utemeljena.

8. Materialnopravno podlago izpodbijane odločitve predstavljata v času izdaje odločbe veljavna EZ-1 in Uredba o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom (v nadaljevanju Uredba). Prvi v prvem odstavku 372. člena določa, da se lahko, če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah z veljavno deklaracijo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ter s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu, proizvajalcem za to električno energijo dodelijo podpore. Kot določa Uredba (22. in 24. člen) je pogoj za pridobitev podpore veljavna deklaracija za proizvodno napravo.

9. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da se je tožeči stranki veljavnost deklaracije za predmetno proizvodno napravo, izdano z odločbo agencije št. 137-08-0003/0492/2009/9/2014 z dne 6. 7. 2016, iztekla z dnem 20. 7. 2019, pri tem pa nove deklaracije za proizvodno napravo ni pridobila, saj je bila njena vloga za izdajo deklaracije s sklepom št. 312-483/2019-3/383 z dne 15. 10. 2019 zavržena.

10. Glede slednjega tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da odločitev o tem, da se njena prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije za predmetno proizvodno napravo zavrže, izpodbija v upravnem sporu, in sicer se zadeva vodi pod št. II U 523/2019. 11. Glede predmetne zadeve je sodišče ugotovilo, da je bilo tožbi tožeče stranke v zadevi II U 523/2019 ugodeno in torej odločitev o podaljšanju deklaracije za predmetno proizvodno napravo še ni pravnomočna. Glede na to, da ta odločitev ni pravnomočna, pa je glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago preuranjena tudi v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev o tem, da je odločba o dodeljeni podpori za električno energijo v predmetni proizvodni napravi nehala veljati.

12. Po obrazloženem je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in ugotoviti, ali je bila deklaracija za predmetno proizvodno napravo podaljšana, ter nato ponovno odločiti o zadevi.

13. Ker je sodišče pritožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (in ne po Odvetniški tarifi, kot jih je priglasila tožeča stranka). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV, to je 347,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

14. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi preuranjene odločitve in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-11).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.