Jedro

Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju medija v obravnavanem primeru pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi tožencu naložilo, da preneha posegati v osebnostne pravice tožnika in v roku 24 ur od izdaje sklepa o začasni odredbi s svoje spletne strani in s svojih socialnih omrežij odstrani spletni članek novinarke A. A. z dne ... 7. 2024 z naslovom "...". Za primer kršitve obveznosti, določene z začasno odredbo, je tožnik predlagal določitev 50.000 EUR denarne kazni.

2.V pravočasni pritožbi zoper gornji sklep tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3.V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Za to so namreč potrebna ustrezna procesna sredstva, ki v času postopka pred sodiščem preprečujejo ravnanja, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med sodnim postopkom nastanejo hujše škodljive posledice. Takšno sodno varstvo ne more biti več ne učinkovito ne smiselno.

6.Procesno sredstvo za zavarovanje nedenarne terjatve tekom sodnega postopka je začasna odredba, za izdajo katere pogoje predpisuje 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnik mora tako izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa še eno izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7.V obrazložitvi odločitve o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je sodišče prve stopnje utemeljilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, pa tudi ne nastanka težko nadomestljive škode oziroma neugodnih posledic za toženca. Pri tem se je v obrazložitvi svojega sklepa pravilno sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, po kateri je moč izdati tudi t.i. urejevalne začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. Ustavno sodišče je pojasnilo, da namen teh začasnih odredb ni zavarovanje kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena ne bi več doseglo, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane težko nadomestljiva škoda. Ustavno sodišče je poudarilo potrebo po restriktivnem pristopu pri izdaji tovrstnih začasnih odredb in nujnosti presoje, ali bo kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. O vprašanju, ali je ureditveno začasno odredbo mogoče izdati tudi ob tehtanju neugodnih posledic v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, sicer sodna praksa ni enotna. Ker je izpodbijana odločitev presojala tudi obstoj te zatrjevane predpostavke, gre pojasniti, da mora predlagatelj za uspešno utemeljevanje tega pogoja izkazati obseg neugodnih posledic na vsaki strani in z njihovim tehtanjem pokazati potrebo po začasni ureditvi spornega razmerja.

8.Pravni standard težko nadomestljive škode je potrebno zapolniti z okoliščinami konkretnega primera. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je tožnik s posplošenimi navedbami, da se zaradi spornega članka ne bo praktično nihče več odločil za sodelovanje z njim, da bo propadla njegova poslovna kariera ter da bo izgubil zaupanje poslovnih krogov in potencialnih klientov, podal zgolj trditve o nastanku škode, ni pa pojasnil, kaj bo ta izpad pomenil za njegovo delovanje in da bo te posledice objave spornega članka težko odpraviti ali omiliti. Kakšnih trditev, da gre za težko nadomestljivo škodo, torej ni podal. Dejstva, da je s svojo izpovedbo izkazal kvečjemu, da mu je bilo neprijetno, ker ni bil izbran za mentorja v okviru Amazon delavnic (česar pa niti ni zatrjeval), s pritožbo ne izpodbija. Neprijetnost sama po sebi, četudi bi jo vzbujale trditve o "bleferskih idejah", ne ustreza standardu težko nadomestljive škode in ne more narekovati izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe.

9.V izpodbijanem sklepu je pravilno ovrednotena tudi teža posega v ustavno varovane pravice tožnika, ki zahteva pravno varstvo zaradi posega v zasebnost ter čast in dobro ime, in toženca pri varstvu njegove pravice do svobode izražanja. Sodna praksa se je že izrekla, da je treba nenadomestljivo škodo presojati širše in škodo, ki grozi upniku, primerjati s škodo, ki grozi ne le tistemu, ki izvaja pravico do svobode izražanja (v konkretnem primeru toženec), temveč tudi pravici javnosti do obveščenosti, ki je temelj demokratične družbe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju medija pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik svoje delo oglašuje po spletu tako, da ponuja brezplačne webinarje, na podlagi katerih se potencialne stranke odločijo za nek plačljiv program. Oglaševanje prinaša tudi odgovornost napram javnosti, kateri so njegovi oglasi namenjeni. Kot tak je tožnik dolžan trpeti izpostavljenost ostrejšemu nadzoru in kritiki kredibilnosti oglasa. Zato je zaščita pred posegi v njegove osebnostne pravice bistveno ohlapnejša od zaščite, za kakršno se zavzema v pritožbi.

10.Izvedba naroka v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi res ni obligatorna (drugi odstavek 58. člena ZIZ) kot to izpostavlja pritožba. Glede na zaključek prvostopnega sodišča, da pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, zato ni mogoč sklep, da bi se zaradi poteka časa, ki je bil v obravnavanem primeru potreben za odločitev o predlogu, tožnikova pravica do sodnega varstva izjalovila.

11.Ker ni podana ena od kumulativno zahtevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe, se pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbijajo zaključki prvostopnega sodišča glede verjetnosti obstoja terjatve, izkažejo za nebistvene.

12.Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

13.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka bo sestavni del končne odločitve v zadevi, saj je odvisna od odločbe o glavni stvari (prvi odstavek 165. člena in šesti odstavek 163. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 39 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 58, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.