Jedro

Sodišče soglaša s tožnikom, da je del odločitve o dovolitvi zadrževanja tudi odločitev o izdaji izkaznice o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Predlogu za dopolnitev sodbe I U 531/2017-22 z dne 12. 7. 2018 se ugodi.

II. Točka II. izreka sodbe I U 531/2017-22 z dne 12. 7. 2018 se dopolni z naslednjim besedilom: „a) Tožeči stranki se dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji od 21. 12. 2016. b) Tožeča stranka ima pravico do osnovne oskrbe v skladu s prvim in drugim odstavkom 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2 - Uradni list RS, št. 50/2011, 26/2014, 90/2014, 19/2015). Za izplačilo denarne pomoči je pristojen Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, Azilni dom, Cesta v Gorice 15, Ljubljana.

c) Tožeča stranka ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Pravico do nujnega zdravstvenega varstva v času dovoljenega zadrževanja v Republiki Sloveniji lahko uresničuje v zdravstvenih ustanovah v skladu s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 in po predpisih, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje.

č) Center za tujce je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni od pravnomočnosti te dopolnilne sodbe izdati izkaznico o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji.“

Obrazložitev

1. Tožnik v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navaja, da je sodišče v tej zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije, čeprav sam tega ni zahteval. Je pa soglašal s tem, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, če presodi, da je to primerno oziroma potrebno. Meni, da bi moralo biti v sodbi odločeno tudi, od kdaj naprej mu je priznana dovolitev zadrževanja. V tem primeru je zanj to namreč eksistenčnega pomena, ker mu od dne vložitve prošnje, če se ugotovi, da je takrat izpolnjeval zakonske pogoje za dovolitev zadrževanja, po zakonu pripada tudi mesečna finančna pomoč, ki jo nujno potrebuje za kritje stroškov preživljanja. Tako je prepričan, da bi sodba morala vsebovati tudi odločitev o vprašanju, ali mu pripada finančna pomoč po ZTuj-2, od kdaj naprej mu pripada in kdo mu jo izplačuje. Prav tako bi sodba morala vsebovati odločitev o tem, da mu je Center za tujce dolžan izdati izkaznico o pridobljeni dovolitvi zadrževanja. Zgolj sodna odobritev dovolitve zadrževanja tožniku ne zadošča, če ni izvršljiva.

2. Toženka na predlog ni odgovorila.

3. Predlog je utemeljen.

4. Sodišče je s sodbo I U 531/2017-22 dne 12. julija 2018 razsodilo, da se tožnikovi tožbi delno ugodi tako, da se odpravi 2. točka izreka odločbe Policijske uprave Ljubljana št. 021-13/2016/15 (3E23-04) z dne 21. 12. 2016, s katero je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnika za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi nujne udeležbe tujca v postopku pred državnim organom, to je Upravno enoto Ljubljana, zaradi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje (I. točka izreka navedene sodbe). V II. točki izreka te sodbe je sodišče razsodilo, da se tožniku dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji do pravnomočne odločitve v upravnem sporu I U 1195/2017. V III. točki izreka pa je v ostalem delu tožbo zavrnilo.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko stranka, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni.

6. V obravnavani zadevi je sodišče glede na izjemne okoliščine konkretnega primera in glede na posebno ranljivost tožnika zaradi starosti in dolgotrajnosti neurejenega statusa kljub temu, da tožnik sam ni podal izrecnega zahtevka za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ocenilo, da bi zaradi opisane izjemnosti te situacije tožniku z vrnitvijo zadeve upravnemu organu v ponovni postopek lahko bila prizadejana težko popravljiva škoda. Kot pa tožnik sam navaja tudi v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, je na pripravljalnem naroku oceno o smiselnosti sojenja v sporu polne jursdikcije v tej zadevi prepustil sodišču. 7. V tej zadevi je tožnik izpodbijal odločbo, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njegovo vlogo za dovolitev zadrževanja na podlagi prve alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi načela nevračanja (1. točka izreka), zavrnil njegovo vlogo za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi nujne udeležbe tujca v postopku pred državnim organom, to je Upravno enoto Ljubljana, zaradi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje (2. točka izreka), zavrnil vlogo tožnika za dovolitev zadrževanja po drugi alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, ker tujec nima in si ne more priskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je (3. točka izreka) ter odločil, da z izdajo te odločbe stroški niso nastali (4. točka izreka). Glede na takšen izrek prvostopenjske odločbe je bil torej predmet odločanja v tem upravnem sporu (ne)dovolitev zadrževanja tožnika v Republiki Sloveniji. Pri čemer je iz upravnega spisa zadeve razvidno, da je tožnik v svoji prošnji za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 z dne 25. 9. 2016 navedel, da je odločitev v tej zadevi nujna, da bi mu bila v času čakanja na dokončno odločitev (o drugem zahtevku na podlagi 8. člena EKČP) zagotovljena nujno potrebna sredstva za preživljanje (denarna socialna pomoč, ki prosilcu v takem primeru pripada po 75. členu ZTuj-2). To pomeni, da je tožnik že v svoji vlogi za dovolitev zadrževanja, o kateri je bilo odločeno z v upravnem sporu I U 531/2017 izpodbijano odločbo, uveljavljal tudi pravice po 75. členu ZTuj-2. 8. Sodišče je, kot že povedano, z zgoraj navedeno sodbo zaradi nezakonitosti odpravilo 2. točko izreka odločbe Policijske uprave Ljubljana št. 021-13/2016/15 (3E23-04) z dne 21. 12. 2016, s katero je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnika za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Ugotovilo je namreč, da bi prvostopenjski organ pri presoji tožnikove prošnje za dovolitev zadrževanja po tej določbi ZTuj-2 moral upoštevati v navedeni sodbi izpostavljene izjemne in zelo specifične dejanske okoliščine, ki kažejo na tožnikovo posebno ranljivost in ki, ob upoštevanju 8. člena EKČP in s tem tožnikovega zasebnega življenja v Sloveniji, utemeljujejo nujnost udeležbe tožnika v postopku pred državnimi organi v Republiki Sloveniji, to je v postopku odločanja UE Ljubljana o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-21. Iz tega sledi, da bi tožniku moralo biti že z navedeno odločbo priznano zadrževanje v RS. Ker odprava odločbe učinkuje za nazaj, to po presoji sodišča pomeni, da tožniku pravice, ki izhajajo iz priznanega zadrževanja v RS, pripadajo od dneva izdaje odpravljene odločbe, to je od 21. 12. 2016 (točka II. a) izreka). Odločba o dovolitvi zadrževanja je namreč po svoji naravi konstitutivna, saj podeljuje tujcu, ki je v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji2. 9. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 ima tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje ter do osnovne oskrbe. Pravica do osnovne oskrbe je pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja in izplačuje center3. Navedeni pravici do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči v tem primeru torej izhajata iz pravice tujca – tožnika, da mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče, ob nespornem dejstvu, da je tožnik brezdomec4 in kot tak brez sredstev za preživljanje, dopolnilo izrek sodbe I U 531/2017-22 z dne 12. 7. 2018 s točkama II. b) in II. c).

10. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 73. člena ZTuj-25 sodišče soglaša s tožnikom, da je del odločitve o dovolitvi zadrževanja tudi odločitev o izdaji izkaznice o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji. Ker sodišče s sodbo I U 531/2017-22 z dne 12. 7. 2018 o tem ni odločilo, pa bi glede na navedeno moralo, je izrek navedene sodbe dopolnilo tudi s točko II. č). Določilo je osem-dnevni rok po pravnomočnosti te dopolnilne sodbe, saj ocenjuje, da je navedeni rok primeren za njeno izdajo.

11. Po povedanem je sodišče predlogu tožnika za dopolnitev sodbe I U 531/2017-22 z dne 12. 7. 2018 ugodilo na podlagi določbe drugega odstavka 326. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj sodi, da posebna obravnava dela zahtevka, glede katerega se predlaga dopolnitev, ni potrebna. Sodišče se je namreč oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno že v upravnem postopku.

1 Glej: točke 13 do 18 obrazložitve sodbe I U 531/2017-22 z dne 12. 7. 2018. 2 Glej: sklep VS RS I Up 44/2017 z dne 7. 6. 2017. 3 Drugi odstavek 75. člena ZTuj-2. 4 Glej: 13. točka obrazložitve sodbe I U 531/2017-22 z dne 12. 7. 2018. 5 Tretji odstavek 73. člena ZTuj-2 med drugim določa, da policija tujcu, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, izda izkaznico o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji.