Jedro

Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, Vrhovno sodišče razveljavi odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se plačilni nalog Postaje prometne policije Koper razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Koper je B. S. s plačilnim nalogom z dne 2. 2. 2010 zaradi prekrška po točki c) sedmega odstavka 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) izrekla globo 600 evrov.

Storilec zoper plačilni nalog ni vložil zahteve za sodno varstvo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da je prekrškovni organ na način iz 1. alineje 62. člena Zakona o prekrških (ZP-1) kršil določbo točke c) sedmega v zvezi s prvim odstavkom 70. člena ZVCP-1. Kršitelj ni storil očitanega mu prekrška, saj v času, ko je bil izdan plačilni nalog, prometni znak, ki bi na kritičnem odseku omejeval vožnjo vozil s skupno maso nad 5 ton, več ni bil postavljen.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V prvem odstavku 70. člena ZVCP-1 je določeno, da t ovor ne sme obremenjevati posameznih osi vozila preko predpisane ali s prometnim znakom omejene osne obremenitve, vozilo s tovorom pa ne sme presegati predpisane ali s prometnim znakom omejene skupne mase ali dimenzije, predpisane za posamezno vrsto vozil ali omejene s prometnim znakom, razen pod pogoji, navedenimi v dovoljenju, ki ga izda pristojni organ v skladu s predpisi o cestah. V skladu s točko c) sedmega odstavka 70. člena ZVCP-1 se voznik, ki opravlja prevoz v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, in oseba, ki naloži tovor v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, kaznujeta za prekršek z globo 600 evrov, če skupna masa ali širina ali višina ali dolžina ali osna obremenitev presega najvišje vrednosti, navedene v točki b).

5. Utemeljena je navedba zahteve, da storilcu očitano dejanje ne predstavlja prekrška, če v kritičnem času na območju, kjer je vozil, ni bilo prometnega znaka, ki bi omejeval dovoljeno maso vozil. V takem primeru je bila s plačilnim nalogom storjena materialna kršitev predpisa, ki določa prekršek (1. alineja 62. člena ZP-1).

6. Ali je bil ob izdaji plačilnega naloga na kraju, označenem v plačilnem nalogu, postavljen prometni znak, ki je omejeval vožnjo vozil nad 5 ton, je torej v konkretni zadevi odločilno dejstvo, saj je od te okoliščine odvisno, ali je dejanje, ki se očita storilcu, prekršek. Iz plačilnega naloga in temu priloženega kratkega opisa prekrška sicer izhaja, da je storilec vozil tovorno vozilo Mercedes Benz, reg. št. ..., v naselju Koper, cesta ..., kjer je s prometnim znakom dovoljena vožnja vozilom, ki ne presegajo 5 ton. Vendar se je Vrhovnemu sodišču glede na okoliščine, navedene v pobudi in v zahtevi za varstvo zakonitosti, pojavil precejšen dvom o resničnosti navedbe v opisu prekrška, da je bila s prometnim znakom dovoljena vožnja vozilom do 5 ton.

7. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, Vrhovno sodišče razveljavi odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti tako, da je izpodbijani plačilni nalog razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.