Jedro

Sodba postane pravnomočna z odločbo drugostopenjskega sodišča o pritožbi in v tem trenutku tudi preneha teči zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 9.6.2006 obsojenega H.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo 100.000 SIT denarne kazni. Oškodovanca A.M. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter na 150.000 SIT določeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 98. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka odmerjene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega H.M. zaradi kršitve ustavne pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona (očitno po 3. točki 372. člena ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve (3. alineje) 29. člena Ustave, d točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in drugega odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter obtožni predlog zoper obsojenega H.M. zavrne in odloči, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja, da obsojencu pravnomočna sodba ni bila vročena pred iztekom časa, ki je zakonsko predpisan za nastop absolutnega zastaranja in je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do poštenega sojenja iz 2. in 22. člena Ustave.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da mora sodišče znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končalo. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča z dne 7.4.2005, opr. št. Up-762/03, in razlago instituta zastaranja pregona, ki jo je v njej sprejelo. Po mnenju vložnika je tako v konkretni zadevi absolutno zastaranje kazenskega postopka nastopilo dne 5.10.2006, obsojenčev zagovornik je sodbo višjega sodišča prejel 19.10.2006, obsojenec pa še mesec dni kasneje. Zato so bile po mnenju vložnika v tem kazenskem postopku določbe KZ o zastaranju uporabljene v očitnem nasprotju z njihovim namenom, zaradi česar je bila obsojencu kršena pravica iz 22. člena Ustave.

Vložnik korektno povzema vsebino citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki jo je sprejelo v zvezi z razlago zastaranja v Zakonu o prekrških (ZP). Glede tega vprašanja se je Vrhovno sodišče opredelilo v odločbi z dne 10.5.2007, opr. št. IV Ips 4/2005, v kateri je sprejelo razlago, da postane sodba pravnomočna z odločbo drugostopenjskega sodišča o pritožbi in da v tem trenutku tudi preneha teči zastaranje kazenskega pregona. S hermenevtičnega vidika je argumentacija glede instituta zastaranja pregona za prekršek in kazenskega pregona enaka.

Obsojeni H.M. je kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ storil dne 5.10.2000. Okrajno sodišče v Sežani je o obtožbi odločilo s sodbo z dne 9.6.2006, Višje sodišče v Kopru pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika s sodbo z dne 27.9.2006, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Drugostopenjska odločba je bila odpremljena na naslova obsojenca in njegovega zagovornika dne 18.10.2006. Iz podpisanih vročilnic je razvidno, da je bila vročitev obsojencu opravljena dne 3.11.2006, njegovemu zagovorniku pa dne 19.10.2006. Absolutno zastaranje kazenskega pregona zoper obsojenca naj bi nastopilo dne 5.10.2006. Za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je po prvem odstavku 145. člena ZKP predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Zastaranje kazenskega pregona se po prvem odstavku 112. člena KZ začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Po 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni dovoljen, če so pretekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen (relativno zastaranje), v vsakem primeru pa po določbi šestega odstavka 112. člena KZ kazenski pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (absolutno zastaranje).

Določbe prvega odstavka 112. člena KZ izrecno predpisuje, kdaj začne teči rok za zastaranje kazenskega postopka, ne daje pa neposrednega odgovora na vprašanje, kdaj se zastaranje kazenskega pregona konča. Glede razlage te določbe se vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22. Odločilo je, da morajo državni organi, ki vodijo postopek znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi se postopek zoper posameznika končal. Po stališču Ustavnega sodišča, utemeljenem na določbi 22. člena Ustave, glede na namen zastaranja ne zadošča, da pristojni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se ta nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred potekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je po vsebini ustavno procesno jamstvo, ki stranki zagotavlja pošten postopek. Ta namen se uresničuje predvsem s tem, da je stranka obveščena o dejanjih nasprotne stranke in sodišča, ki lahko vplivajo na njen položaj v postopku, da se lahko o teh dejanjih izjavi in ob tem vzpostavlja dolžnost sodišča, da se do relevantnih navedb stranke opredeli. Vendar pa je domet (učinek) tega procesnega jamstva v različnih fazah postopka različen. V obravnavani zadevi sta obsojenec in njegov zagovornik sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, obsojenčev zagovornik je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo, o kateri je sodišče druge stopnje odločilo znotraj roka, predpisanega za absolutno zastaranje kazenskega pregona za obravnavano kaznivo dejanje. V tej fazi postopka stranka na njegov izid ne more več vplivati, zato je vprašljivo, v kolikšni meri je v tem položaju namen procesnega jamstva iz 22. člena Ustave še mogoče uresničevati. Pri razlagi določbe o absolutnem zastaranju kazenskega pregona je Ustavno sodišče prav argumentu namena zastaranja, ki ga je utemeljilo na 22. členu Ustave, dalo prevladujočo težo, zato se glede na zgoraj navedeno postavlja vprašanje, ali je ta argument v primerjavi z ostalimi (nasprotnimi) mogoče sprejeti kot odločilen.

V sodni praksi kakor tudi v večinskem delu procesne teorije je glede konca teka roka za absolutno zastaranje kazenskega pregona splošno sprejeta razlaga, od katere stališče Ustavnega sodišča odstopa. Po tej razlagi (kadar v postopku na zadnji stopnji odloča sodišče, zoper odločitev katerega ni rednega pravnega sredstva) absolutno zastaranje kazenskega pregona preneha teči z dnem odločitve tega sodišča, v konkretni zadevi torej z dnem seje višjega sodišča dne 27.9.2006. Takšna razlaga se sistemsko in logično opira na ureditev treh povezanih institutov (pojmov), to je zastaranja kazenskega pregona (111. in 112. člen KZ), zastaranja izvršitve kazenskih sankcij (113., 114. in 115 člen KZ) in pravnomočnosti sodbe (prvi odstavek 129. člena KZ).

Pregon storilca kaznivega dejanja se konča s pravnomočnostjo odločbe (sodbe ali sklepa, v nadaljevanju sodbe), s katero je bilo odločeno o tožilčevem zahtevku. Zastaranje pregona logično ne more teči še v času, ko pregona ni več, zato tudi zastaranje kazenskega pregona teče le do pravnomočnosti sodbe. Poleg tega po izrecni določbi prvega odstavka 115. člena KZ tistega dne, ko postane sodba pravnomočna, začne teči zastaranje izvršitve kazni. Tudi na tej (zakonski) podlagi je torej mogoče logično sklepati le, da zastaranje kazenskega pregona preneha teči s pravnomočnostjo sodbe, saj ne moreta sočasno oziroma hkrati teči zastaranje pregona in zastaranje izvršitve kazni (Načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16.6.1999, v zvezi z razlago 112. člena KZ). V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo ni pritožbe. Sodbe višjega sodišča v kazenskem postopku ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, zato v skladu s citirano določbo 129. člena ZKP postane formalno in materialno pravnomočna z dnem odločitve o pritožbi, to je na dan seje pritožbenega sodišča. Odločanje o kaznivem dejanju (kazenski pregon) je s tem dejanjem v celoti zaključeno, storilec kaznivega dejanja na izid postopka ne more več vplivati, zato s tem preneha teči tudi rok za zastaranje kazenskega pregona.

Pravnomočnost povzroči nespremenljivost s sodbo urejenega pravnega razmerja in s tem posamezniku zagotavlja pravno varnost, na splošni ravni pa vzpostavlja zaupanje v pravni red. Ta učinek je po ustaljeni razlagi (ki med drugim temelji na izrecni določbi 129. člena ZKP), vezan na odločitev sodišča druge stopnje, medtem ko bi po stališču Ustavnega sodišča nastopil z odpremo odločbe iz sodne pisarne. Glede na opisani pomen instituta pravnomočnosti je težko sprejeti stališče, po katerem nastop tako pomembne posledice časovno ni vezan na odločitev sodnika kot nosilca sodne oblasti, temveč na dejanje administrativnega sodnega osebja. Pri tem je pomembno, da se o seji senata sestavi zapisnik o posvetovanju in glasovanju, datum odločitve pa je vsakomur jasno razviden tudi iz same sodbe, kar pravnomočnosti v časovnem pogledu zagotavlja trdnost, medtem ko povezava tega instituta s časovno težko določljivim opravilom odpreme odločbe iz sodne pisarne vanj nasprotno vnaša negotovost. Vpliv na pravno varnost obdolženca pa bi stališče Ustavnega sodišča imelo tudi zaradi povsem praktičnih posledic, povezanih z naravo absolutnega zastaranja v kazenskih postopkih, saj to teče do pravnomočnosti sodbe, torej tudi v času odločanja o obtožbi.

Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22, od organa, pristojnega za odločanje o odgovornosti za prekršek (povsem enaka argumentacija velja tudi, ko gre za odločanje o kaznivih dejanjih), zahteva več kot dosedanja doktrina in s tem premika mejo pravnomočnosti (tako tudi sodnik ustavnega sodišča dr. Z.F. v odklonilnem ločenem mnenju k navedeni odločbi). Vendar pa je ta premik le časoven, ne pa tudi vsebinski, saj odločba, zoper katero je pritožba zavrnjena, sicer postane pravnomočna kasneje, ne spremeni pa se pri tem njena vsebina - izrek. Glede na razlago Ustavnega sodišča, ki konec teka roka za absolutno zastaranje (s tem pa tudi nastop pravnomočnosti sodbe) veže na trenutek odpreme odločbe iz sodne pisarne, bi rok za zastaranje pregona nujno tekel tudi določen čas po odločitvi višjega sodišča o pritožbi. Odločitev (izrek) senat oblikuje po posvetovanju in glasovanju na nejavni seji ter ga zapiše v zapisnik o posvetovanju in glasovanju. Temu sledi izdelava pisne odločbe z izrekom, identičnim tistemu v zapisniku o posvetovanju in glasovanju, ki se nato preko sodišča prve stopnje vroči obdolžencu in njegovemu zagovorniku, če ga ima (drugi odstavek 255. člena Sodnega reda). Ne glede na to, kako hitro so ta ravnanja opravljena, določen čas torej poteče tudi po odločitvi višjega sodišča, zoper katero ni rednega pravnega sredstva.

Pri presoji vprašanja, ali je kazenski pregon absolutno zastaral, je odločilno dejstvo potek časa od storitve kaznivega dejanja. Vendar pa razlaga Ustavnega sodišča vzpostavlja situacijo, ko tega dejstva organi, ki o kazenski odgovornosti za kaznivo dejanje, ne morejo v celoti zajeti niti pri odločanju na zadnji instanci. Ne bi se bilo zato mogoče povsem izogniti procesnim položajem (takšen je obravnavani), ko bi glede na stališče Ustavnega sodišča zastaranje pregona nastopilo v času po odločitvi višjega sodišča. V posledici tega bodo pravnomočne postale sodbe, ki ne bodo zakonite, saj bo storilec (pravnomočno) obsojen za kaznivo dejanje, za katero je (bi) pregon absolutno zastaral in bi morala biti po 4. točki 357. člena ZKP izdana zavrnilna sodba.

Problem postane še bolj očiten v primeru realnega steka kaznivih dejanj in nadaljevanega kaznivega dejanja. Če je storilec z več dejanji storil več kaznivih dejanj v steku, se določi najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa se izreče enotna kazen za vse tako določene kazni (47. člen KZ). Ker nastop pravnomočnosti in z njo konec teka zastaranja pregona ni vezan na odločitev sodnika, je torej v primeru realnega steka mogoča situacija, ko bo za nekatera od dejanj v steku pregon kasneje zastaral, za ostala pa ne. Da bi bilo mogoče zadostiti stališču Ustavnega sodišča, bi bil potreben poseg v izrek odločbe in v izrečeno enotno kazen. Kako naj bi eno (ali več) izvršitvenih dejanj izpustili iz opisa oziroma postopek za to(a) posamezno(a) dejanje(a) v tej fazi postopka ustavili ter izrekli novo enotno kazen (ta procesna dejanja nedvomno spadajo v pojem sojenja), zakon ne predpisuje, pravnomočnost in z njo povezano zaupanje v pravo pa nedvomno ne dopušča, da bi v izrek odločbe posegali organi, ki so pristojni za izvršitev izrečene sankcije.

Upoštevanje stališča Ustavnega sodišča bi poleg navedenega lahko v konkretnih zadevah odprlo tudi vprašanje uporabe zakona. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (drugi odstavek 28. člena Ustave) določa, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši (drugi odstavek 3. člena KZ). Ob spremembah kazenskega zakona, se ne bo mogoče izogniti primerom, ko bodo te stopile v veljavo v času med odločitvijo pritožbenega sodišča in odpremo odločbe iz sodne pisarne, to je pred pravnomočnostjo drugostopenjske odločbe. Ker sodišče novega zakona, če bi bil za storilca milejši, zato ne bi moglo upoštevati pri odločanju, bi bila odločba v nasprotju z načelom zakonitosti oziroma obremenjena s kršitvijo po 4. točki 372. člena ZKP.

Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22, navedlo, da zapoved o poštenem postopku iz 22. člena Ustave med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika. Zahteve, ki naj preprečijo samovoljne in nedopustne posege države in hkrati zagotovijo, da bo zoper posameznika pred državnim organom tekel pošten postopek, je po tem stališču upošteval zakonodajalec z uvedbo instituta zastaranja v kazensko (in kaznovalno) pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Država v pravice posameznika torej ne more posegati neomejeno in nesorazmerno dolgo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče zanikati pravice posameznika, na katerega se odločba (sodišča druge stopnje) nanaša, da se kar najhitreje seznani z njeno vsebino. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Dolžnost sodišča, da vsa procesna dejanja opravlja v razumnem roku, ima torej temelj predvsem v 23. členu Ustave. Na področju kaznovalnega prava ta pravica posamezniku zagotavlja, da bo postopek v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča, s katero mora biti stranka seznanjena, kar praviloma pomeni, da ji mora biti izdana odločba vročena. Vendar pa je ta cilj enakovredno zagotovljen že z obstoječo razlago. Država mora v omejenem času (zastaranje pregona) odločiti o odgovornosti in nato zopet v omejenem času (zastaranje izvršitve sankcije) izvršiti izrečeno sankcijo. Ti dve vrsti zastaralnih rokov sta prilagojeni dvema sklopoma procesnih dejanj oziroma dvema postopkoma, ki imata različna cilja in morata biti medsebojno strogo ločena; predmet odločanja v enem postopku se v drugem ne sme več pojavljati. Prvo je pregon storilca kaznivega dejanja, drugo izvršitev odločitve, ki je bila pri tem sprejeta. Cilj pravil kazenskega postopka je ugotovitev določenega kaznivega dejanja in njegovega storilca ter če so te predpostavke izpolnjene, izrek kazenske sankcije, cilj izvršilnega postopka pa je izrečeno sankcijo (prisilno) udejaniti. Procesna dejanja pregona morajo biti dokončana v roku za zastaranje pregona, procesna dejanja, povezana z izvršitvijo sankcije, pa v roku za zastaranje njene izvršitve.

Stališče Ustavnega sodišča (tudi) premika konec teka roka za zastaranje kazenskega postopka od dne odločitve višjega sodišča o pritožbi na dan odpreme sodbe iz pisarne. Poleg izdelave odločbe v pisni obliki, v tem času tečejo le administrativna opravila, zato se tudi učinek spremenjene razlage lahko razteza le na pravočasnost opravljanja teh dejanj. Kot v odklonilnem ločenem mnenju opozarja sodnik ustavnega sodišča dr. Z.F., pa je namen zastaranja širši. Izvedba postopka, izrek sankcije in njena izvršitev v kratkem času po storitvi prekrška predvsem najbolje zagotavljajo tako generalno kot tudi specialno preventivni namen kaznovanja. Poleg tega pa se (argument praktične narave) s potekom časa manjšajo možnosti za zanesljivo ugotavljanje dejanskega stanja zaradi upada obsega in verodostojnosti dokazov. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da dodatna kvaliteta, ki jo s svojim stališčem želi vnesti Ustavno sodišče, ne pretehta nad razlogi, ki govorijo v prid obstoječe razlage in proti spremembi ustaljene vsebine institutov zastaranja in pravnomočnosti. Pri tem velja poudariti, da obstoječa praksa ne preprečuje sklepanja, da v posameznih konkretnih primerih, kjer postopanje po seji senata presega razumen čas, tega ne bi mogli označiti za arbitrarno.

Uveljavljeno stališče tudi ne podcenjuje vprašanja, ali bi bila z določbo 22. člena Ustave združljiva ureditev, po kateri bi sodna odločba učinkovala proti posamezniku, na katerega se neposredno nanaša, še preden bi se lahko seznanil z njeno vsebino. V zvezi s tem je treba poudariti, da se po drugem odstavku 129. člena ZKP sodba, izdana v kazenskem postopku, izvrši, (a) ko postane pravnomočna; (b) ko je vročena in (c) ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Učinek sodbe, ki se kaže v posegu v pravico posameznika, torej ne more nastopiti, ne da bi bilo storjeno celo več, kot zahteva stališče Ustavnega sodišča. Vročitev sodbe po obstoječi zakonski ureditvi odločilno vpliva na njeno izvršljivost, to je na njeno sposobnost, da se (prisilno) neposredno udejanji v sferi obsojenca.

Pri tem velja ponovno poudariti, da je sodba višjega sodišča, s katero je bilo odločeno o pritožbi v roku šestih let po storitvi po storitvi kaznivega dejanja, ki je bila odpravljena na naslov obsojenca in njegovega zagovornika po tem času, postala pravnomočna. Po njeni vročitvi (in poteku paricijskega roka) je ta odločba z nespremenjenim izrekom postala tudi izvršljiva, pri čemer glede na veljavno zakonsko ureditev ni razloga, da ne bi bila izvršena, saj organ, pristojen za izvršitev kazenskih sankcij, v pravnomočno odločbo ne sme poseči. Po oceni Vrhovnega sodišča sta z vidika ustavnih procesnih jamstev tako razlaga, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča kot tudi razlaga, da zastaranje pregona preneha teči, ko je odločba vsaj odpravljena na naslov obsojenca, v okviru Ustave, torej da gre pri tem za vprašanje zakonitosti. Določbi 22. člena Ustave bi (katerakoli) razlaga namreč nasprotovala le v primeru, ko enakega testa ne bi prestala niti abstraktna presoja določbe o pravnomočnosti (129. člen ZKP). Pri tehtanju, ali naj razlaga določb KZ o zastaranju in pravnomočnosti sledi cilju pospešitve postopka oziroma stranki zagotavlja hitro možnost seznanitve z vsebino odločitve, na katero ne more vplivati (vsebina tega jamstva je v praktičnem pogledu prazna), ali naj se na drugi strani zagotovi, da je pravnomočnost kot ustavna kategorija (158. člen Ustave) ne le vsebinsko temveč tudi časovno vezana na odločitev sodnika ter da se pravočasnost dela zagotovi s poudarjeno odgovornostjo dela in hitrim pisarniškim poslovanjem, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati prednost ustaljeni razlagi. Ta s pravnomočno odločbo urejenemu pravnemu razmerju zagotavlja trdnost in sledi logični celovitosti postopka ter upošteva, da dolžnost sodišča, da v zadevi odloči v razumnem času, nima temelja v določitvi roka za zastaranje pregona. Zatrjevana kršitvi 22. člena Ustave in kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP zato nista podani.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče iz opisa dejanja izpustilo, da je obsojenec dne 5.10.2000 oškodovancu A.M. grozil po svojem prenosnem telefonskem aparatu, tako da je besedo "svojem" izpustilo iz opisa, o tem pa v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na enak očitek je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je pojasnilo, da v tem primeru ni odločilnega pomena s katerega prenosnega telefonskega aparata je obsojenec grozil oškodovancu, saj bi bilo to kaznivo dejanje storjeno, če bi obsojenec A.M. grozil s kateregakoli telefonskega aparata. Tako razlago kot pravilno sprejema tudi Vrhovno sodišče, saj opustitev navedbe razlogov o nerelevantnih dejstvih v sodbi, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovorniku obsojenega H.M. tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov, ki so mu v korist, s tem prekršilo njegovo pravico do obrambe, ravnalo v nasprotju (s 3. alinejo) 29. člena Ustave in d točko tretjega odstavka 6. člena EKČP. Vložnik poudarja, da je obsojenec v zagovoru vseskozi zanikal, da je dne 5.10.2000 z GSM telefona poklical A.M., da mobilnega telefona ni imel in če je koga klical, da je to storil s stacionarnega telefona. Na glavni obravnavi dne 18.5.2006 je tudi pojasnil, da mu je znana telefonska številka, s katere je bilo dne 5.10.2000 ob 17.29, 17.34, 04.02 in 04.07 uri klicano na GSM telefon oškodovanca, in da gre za telefonsko številko (obsojenčevega) sina D.P. Glede na navedbo oškodovanca, da ga je obsojenec klical samo enkrat, se zato po stališču vložnika opravičeno poraja dvom, da je bil obsojenec tisti, ki je oškodovanca klical. Ravno zato je obramba večkrat predlagala zaslišanje priče D.P., da bi pojasnil, ali je on takrat klical oškodovanca s tega telefona, oziroma povedal ali mu je znano, kdo bi to lahko storil. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče D.P., ker je kaznivo dejanje obsojencu dokazano z izvedenimi dokazi in da bi se "s tem" dokazni postopek le zavlekel, dokazni predlog pa da je bil tudi sicer podan šele na obravnavi dne 18.5.2006. Vsebinsko enak očitek obsojenčevega zagovornika, s katerim je v pritožbi uveljavljal kršitev pravic obrambe, je sodišče druge stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da bi bila izvedba tega dokaznega predloga glede na razpoložljivo dokazno podlago nepotrebna. Pojasnilo je, da je oškodovanec povedal, da je takoj po prejemu obsojenčevega klica, pri čemer mu je obsojenec dejal, da je pred njegovim blokom in da ima pištolo ter naj pride ven, da ga bo ubil, odšel do okna svojega stanovanja in takrat opazil, da se je obsojenec pripeljal pred njegov blok še z enim moškim. Že na podlagi tega dejstva je po presoji višjega sodišča zato praktično neživljenjsko, da bi oškodovanca poklical D.P., saj se je vsebina povedanega v celoti ujemala s tem, kar se je pred oškodovančevim blokom dejansko dogajalo. Pri tem pa da je tudi oškodovančeva zunajzakonska partnerica potrdila, kar je povedal oškodovanec sam, da je zato pravilen dejanski sklep prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanec klic sprejel z GSM aparata D.P., vendar pa da ni nobenega dvoma o tem, da je oškodovanca klical prav obsojeni H.M. Pri odločanju ali bo izvedlo dokazne predloge obrambe mora sodišče upoštevati naslednja merila: 1. ali je predlagani dokaz pravno relevanten; 2. ali predlagani dokaz sploh obstaja; 3. ali je obramba izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in 4. ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, kadar je očitno, da dokaz za obrambo ne more biti uspešen, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka. Iz predstavljene argumentacije pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da je v dokaznem pogledu zadeva očitno jasna v tolikšni meri, da je nadaljnje izvajanje dokazov zato odveč.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal verjetnosti, da bi bilo z zaslišanjem priče D.P., skoraj šest let po dogodku, mogoče ugotoviti, da obsojenec z njegovega telefona v ugotovljenih krajevnih in časovnih okoliščinah ni poklical oškodovanca. Argumentacija, s katero je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zavrnilo izvedbo tega dokaza, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložnik tudi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, podanemu zaradi ugotavljanja, ali je bilo kritičnega večera s stacionarne telefonske številke oškodovanca klicano na policijo, da izpodbijana sodba o tem sploh nima razlogov in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz take utemeljitve kršitve zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja vložnik, sploh ni razvidno, kateri dokazni predlog obrambe naj bi sodišče sploh zavrnilo in katero odločilno dejstvo naj bi s tem dokazom obramba ne mogla dokazati, zato utemeljenosti tako nekonkretizirane trditve ni mogoče preizkusiti.

Z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče navedlo, da nikakor ne dvomi v to, da je obsojenec "takrat" klical oškodovanca, da je A.M. prepričljivo povedal, da ga je D.P. klical pred dogodkom, tistega dne le obsojenec, pri tem pa da se ni spominjal, kolikokrat ga je klical, obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Ne gre namreč za to, da sodba v tem delu nima razlogov, ampak vložnik zavrača presojo, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi oškodovančeve izpovedbe, da ga je obsojenec poklical z aparata, za katerega se je v postopku izkazalo, da je last obsojenčevega sina D.P. Tudi z naštevanjem števila klicev, ki jih je navedenega dne prejel oškodovanec, kar da ne daje opore za sklep, da ga je s številke D.P. poklical ravno obsojenec, vložnik prav tako ponuja drugačno presojo dejanskega stanja, kot jo je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Enako velja za trditve, da izpovedbi oškodovanca in priče Š.P., nista tako ubrani, kot ugotavlja sodišče, pa tudi ni verjetno, da bi oseba, ki neposredno po mobilnem telefonu ne govori, slišala kaj pripoveduje tisti, ki kliče na mobilni telefon. Tudi iz navedbe v zahtevi, da je sodišče kljub nasprotujočim si izpovedbam, verjelo oškodovancu in njegovi ženi, obsojenčevemu zagovoru pa ne, jasno izhaja, da vložnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba nima razlogov, ampak te razloge zavrača in s tem izpodbija v napadeni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po drugem odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega H.M., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni H.M. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 1.000 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.