Jedro

Faktično delovno razmerje je sklenjeno za določen čas, če dogovor med delavcem in delodajalcem vsebuje tudi skladnost dveh volj o času, za katerega je sklenjeno delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu izreka: glede obstoja delovnega razmerja delno spremeni, tako da v tem delu glasi: "Tožeča stranka je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki za določen čas od 4.9.1998 do vključno 31.8.1999"; v preostalem se glede obstoja delovnega razmerja za čas po 31.8.1999 pritožba zavrne in v tem delu zavrnilnega izreka potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje; v nespremenjenem in nepotrjenem delu razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Razveljavi se tudi izrek o stroških v izpodbijani sodbi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

V neizpodbijanem ugodilnem delu v 2. odst. izreka ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko, ki glasi, da se razveljavi sklep ravnateljice Srednje zdravstvene šole Murska Sobota o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dnem 31.8.1998 in obvestilo sveta šole Srednje zdravstvene šole Murska Sobota z dne 13.10.1998. Nadalje, da se ugotovi, da tožeči stranki dne 31.8.1998 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, izvzemši obdobja od 1.4.1999 do 30.6.1999, 1.9.1999 do 31.8.2000 in od 14.5.2001 do 31.8.2001. Nadalje je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala priznati vse pravice iz dela in po delu, ji vročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja stomatologije, mikrobiologije in biologije za nedoločen čas od 1.9.1998 dalje, ji za obdobje od 1.9.1998 dalje, ko ni delala, vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ji za isto obdobje obračunati in izplačati pripadajočo plačo z upoštevanjem količnika za določitev osnovne plače v višini 4,237, skupaj z dodatkom za delovno dobo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, to je 18. delovni dan v mesecu za pretekli mesec do plačila, ji za isto obdobje obračunati in plačati ustrezne prispevke pristojnim zavodom in odvesti ustrezne davščine ter ji izplačati regres za letni dopust za leto 1998, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter ji povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi, da se razveljavi sklep ravnateljice Srednje zdravstvene šole Murska Sobota o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dne 31.8.1998 in obvestilo sveta šole Srednje zdravstvene šole Murska Sobota z dne 13.10.1998. Ugotovilo je, da tožeči stranki dne 31.8.1998 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ji je trajalo z vsemi pravicami iz dela in po delu še za obdobje do 31.8.1999 in za obdobje od 1.9.2000 do vključno 31.5.2001. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za zgoraj navedeni obdobji, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela in po delu, ji navedeni obdobji vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo, ji za isti obdobji obračunati in izplačati pripadajočo plačo z upoštevanjem količnika za določitev osnovne plače v višini 4,237, skupaj z dodatkom za delovno dobo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, to je 18. delovni dan v mesecu za pretekli mesec do plačila, ji za isto obdobje obračunati in plačati ustrezne prispevke pristojnim zavodom in odvesti ustrezne davščine ter ji izplačati regres za letni dopust za leto 1998, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter ji povrniti stroške postopka, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila.

Sodišče prve stopnje je tudi razsodilo, da je tožeča stranka bila v delovnem razmerju pri toženi stranki dne 1.9.1998 do vključno 3.9.1998. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za zgoraj navedene dneve priznati vse pravice iz dela in po delu, ji navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo, ji za isti čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo z upoštevanjem količnika za določitev osnovne plače v višini 4,237, skupaj z dodatkom za delovno dobo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, to je 19.10.1998 do plačila in zanjo za isto odboje obračunati ter plačati ustrezne prispevke pristojnim zavodom in odvesti ustrezne davščine iz naslova delovnega razmerja. Odločilo je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, glede zahtevka, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki in ni v tem delu storilo bistvene kršitve določb postopka, le da je glede delovnega razmerja v času od 4.9.1998 do 31.8.1999 zaradi zmotne ocene sicer popolno izvedenih dokazov napačno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče v postopku storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in celo med seboj v nasprotju. Pritožba očita sodišču, da ko je štelo, da je tožnica zavrnila zaposlitev za določen čas iz razloga, ker bi se naj odklonilno vedla, je sodišče očitno spregledalo, da tudi ravnateljica, zaslišana kot stranka, ni navedla, po čem je sklepala, da se je tožnica odklonilno vedla do sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica tri dni v mesecu septembru 1998 še prihajala na delo, kljub temu, da je že takrat vedela, da ne bo zaposlena za nedoločen čas; torej je vendarle s konkludentnim dejanjem, to je s prihajanjem na delo v začetku meseca septembra, dala jasno vedeti, da si želi zaposlitev, ne glede na to, ali za določen ali nedoločen čas.

Nadalje pritožba navaja, da ne gre prezreti dejstva, da je po praksi tožena stranka vročala delavcem, ki so bili zaposleni za določen čas, nove pogodbe o zaposlitvi tudi po preteku več mesecev potem, ko se je že prvotna pogodba iztekla. Tako je tudi zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer od 1.9.1997 do 21.8.1998 tožnica prejela šele 10.2.1998, ko je že več kot pet mesecev hodila na delo. Tožnica bi že takrat lahko zahtevala transformacijo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Tega ni storila, ker je na vsak način hotela ohraniti dobre odnose s toženo stranko in je pogodbo o zaposlitvi tudi podpisala. Sodišče je oprlo sodbo na izpovedbo ravnateljice, da naj bi ta zahtevala od tožnice, da pride povedat, ali sprejema zaposlitev za določen čas ali ne. Tožnica je ves čas postopka te navedbe ravnateljice tožene stranke izpodbijala in se z njimi ni strinjala. Štela je, da je sama prisotnost na delu dovolj jasen dokaz, da si želi zaposlitve ne glede na to, ali za določen ali nedoločen čas. Tudi ni vložila tožbe, ko je svet šole zavrnil njeno zahtevo za varstvo pravic, ki jo je tožnica vložila zoper odločitev, da se v delovno razmerje za nedoločen čas sprejme drug delavec.

Nadalje pritožba uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ugotovilo je, da je tožnica ostala na delu do 3.9.1998, sicer pa je delovno razmerje za določen čas poteklo 31.8.1998. Tožnica namreč še do 3.9.1998 ni prejela ustreznega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Nadalje navaja, da je tožnica glede na napotilo drugostopenjskega sklepa opr. št. Pdp 1228/99 postavila tudi podredni zahtevek za priznanje delovnega razmerja za določen čas in sicer za obdobje od 31.8.1998 do 31.8.1999 in za obdobje od 1.9.2000 do vključno 31.5.2001. V teh šolskih letih, kot je tožnica že navajala v dosedanjih vlogah, je obstajala potreba po njenem delu glede na število ur za predmete, ki bi jih lahko poučevala tožnica.

V pritožbi tožnica tudi uveljavlja, da je treba upoštevati specifiko dela v šolskih zavodih glede sklepanja delovnega razmerja za določen čas in prejšnjo prakso tožene stranke. Vendar niti specifika dela v šolskih zavodih, niti prejšnja praksa za določen čas ne moreta in ne smeta obiti jasnih zakonskih določil oz. zakonske norme, ki se nanašajo na sklepanje delovnih razmerjih za določen čas. Najmanj, kar bi lahko storila tožena stranka je, da bi tožnici vročila sklep o delovnem razmerju za določen čas oz. ustrezno pogodbo o zaposlitvi, kar bi bilo v skladu z voljo tožene stranke, ki je nesporno imela interes, da zaposli tožnico vsaj za določen čas, saj je tudi od ministrstva dobila dovoljenje za zaposlitev še enega profesorja.

Pritožbeno sodišče je, ocenjujoč pritožbene navedbe in dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje ter ugotovljena dejstva zaključilo, da obstajajo vsi zakoniti razlogi, da tožnica ni sklenila faktičnega delovnega razmerja le za čas od 1.9.1998 do vključno 3.9.1998, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Tožnica je nesporno opravljala delo še dne 1.9. in dne 2.9. ter je prišla na delo tudi dne 3.9.1998 in ni delala zoper voljo tožene stranke, saj ji za te dni ni prepovedala dela. Sodišče je v obrazložitvi sodbe ugotovilo na podlagi izpovedbe M. Z., zaslišane kot stranke, da je ona na razpisano delovno mesto učitelja stomatologije, mikrobiologije in biologije za nedoločen čas izbrala M. V. in ne tožnice. To je storila iz razloga, ker je pri tožnici ugotavljala določene nepravilnosti; prihajalo je do pritožb staršev, zdravstvenega doma, zlasti dispanzerja za psihohigieno in dosti je bilo negativnih ocen. Njo je želela zaposliti še za določen čas, da popravi svoj odnos do dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je svet šole sprejel sklep še o enem dodatnem oddelku, ki je bil odobren s strani ministrstva, o čemer je ministrstvo po telefonu obvestilo šolo 31.8.1998, pisno pa 1.9.1998, zato je priča M. Z. ponudila tožnici zaposlitev za določen čas za 18 ur. Tožnici je povedala, naj pride po 2. uri k njej, da se bosta točno dogovorili in ji bo povedala, ali sprejema zaposlitev za določen čas ali ne. Priča je tudi izpovedala, da ker tožnica k njej ni prišla in ker je odklonilno delovala, hkrati pa je imela pritožbo, iz katere je razbrala, da hoče delo za nedoločen in ne za določen čas, sindikalna zaupnica pa jo je o tem tudi obvestila, je vse to razumela kot odklonilen odnos tožnice do zaposlitve za določen čas.

Že glede na tako izpovedbo priče M. Z. pritožbeno sodišče zaključuje ob upoštevanju, da je dne 1.9. in 2.9. tožnica opravljala delo pri toženi stranki in iz ničesar ne izhaja, da je priča M. Z. nezmotno sklepala, da si tožnica ne želi delovnega razmerja za določen čas, da so podani zakoniti pogoji za odločitev, da ni šlo za sklenitev delovnega razmerja le za tri dni, kot je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo. Iz dejstva, da je tožnica konkurirala na prosto delovno mesto za nedoločen čas, na katerega pa ni bila izbrana, se še ne more zaključiti, da tožnica ni želela sprejeti delovnega razmerja za določen čas. Upoštevaje dejstvo, da so se že prej sklepala delovna razmerja za določen čas za obdobje šolskega leta, pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je bilo že s 1.9. z začetkom dela tožnice, sklenjeno novo delovno razmerje za določen čas, čeprav ni prišlo do podpisa pisne pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je že v svojem razveljavitvenem sklepu Pdp 1228/99 z dne 11.1.2001 zavzelo pravno stališče, da je zakonito možno skleniti faktično delovno razmerje tudi za določen čas, ne pa le za nedoločen, če so za to dani vsi zakoniti pogoji in skladna volja obeh strank.

Razlogovanje sodišča prve stopnje, da do sklenitve delovnega razmerja za določen čas ni prišlo, je zmotno, kakor tudi zaključek, ki ne temelji na ugotovljenih dejstvih, da potrebe za zaposlitev tožnice za določen čas v šolskem letu 1998 in 1999 ni bilo. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, da je tožena stranka želela s tožnico skleniti delovno razmerje za določen čas, saj je dopustila, da je 1. in 2. septembra delala. Ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da potrebe po zaposlitvi tožnice za določen čas v šolskem letu 1998/1999 ni bilo.

Zaradi navedenega je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu tako, kot izhaja iz gornjega izreka, namreč da je delovno razmerje za določen čas obstajalo še tudi v času po 3.9.1998 do 31.8.1999. Za obstoj delovnega razmerja po tem datumu pa niso izpolnjeni pogoji, kot uveljavlja tožeča stranka, da je šlo za faktično sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Že iz prej prikazanih dejstev in dokazov, tudi izpovedbe priče M. Z., ravnateljice šole je očitno, da ni bila podana volja tožene stranke za sklenitev delovnega razmerja za dalj kot za eno šolsko leto; s tem se je tožnica s podrejenim zahtevkom tudi strinjala, kar še sedaj navaja v pritožbi. Upoštevati je tudi treba, da je bila pri toženi stranki praksa pisnega sklepanja delovnega razmerja za določen čas za pedagoško delo tudi za nazaj. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo in potrdilo zavrnilno sodbo v delu glede obstoja delovnega razmerja po 31.8.1999. Na podlagi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba v zavrnilnem delu glede drugih zahtevkov razveljaviti izpodbijano sodbo; to je glede odločitve o nadaljnjih pravicah tožnice za čas obstoja delovnega razmerja za določen čas do 31.8.1999, da bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o nadaljnjih zahtevkih, to je glede vpisa delovnega razmerja v delovno dobo, pri čemer je treba upoštevati še z zahtevkom izvzeto obdobje od 1.4.1999 do 30.6.1999, kar ima lahko pomen tako za vpis delovnega razmerja v delovno knjižico, kakor glede pravice tožnice do izplačila nadomestila plače, to je denarnega zahtevka, ki ga je uveljavljala kot prikrajšanje, ki bi ga morala dobiti, če bi bila pri tožnici v navedenem obdobju v delovnem razmerju.

Ob zavrnilni sodbi glede obstoja delovnega razmerja sodišče prve stopnje ni obravnavalo dejstev glede teh nadaljnjih zahtevkov, zato je bilo treba razveljaviti v tem delu izpodbijano sodbo, da bo sodišče prve stopnje izvajalo dokaze o dejstvih, ki so pomembna za odločitev o drugih zahtevkih pritožnice za čas obstoja delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki.

Zaradi delne razveljavitve v glavni stvari je bilo treba tudi razveljaviti izrek o stroških, o katerih bo sodišče ponovno odločalo z dokončno odločbo.

Zaradi navedenega je bilo treba razsoditi in skleniti, kot izhaja iz gornjega izreka.