Jedro

ZUP v prvem odstavku 42. člena, na katerega se sklicuje tožeča stranka, določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je bil začet postopek ali zoper katero teče postopek, vendar pa v obravnavani zadevi pristojni minister ni odločil o zahtevi tožeče stranke, saj mu je ta z vlogo z dne 21. 4. 2011 zadevo le odstopila v odločanje kot stvarno pristojnemu organu na podlagi določbe petega odstavka 228. člena ZGO-1, s čimer pa ni pridobila položaja stranke ali stranskega udeleženca po določbah ZUP. Tega ima v posameznem upravnem postopku namreč lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v tem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. Posledično tožeča stranka tudi ni pridobila položaja stranke v upravnem sporu po določbah ZUS-1, saj ta v prvem odstavku 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Pravnega (pravovarstvenega) interesa za tožbo stranka ne izkazuje s sklicevanjem na varstvo objektivne zakonitosti, saj to ni konkreten, temveč abstrakten pravni interes, ta pa za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim dejansko ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico niti na zakon oprto osebno korist, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Ministra za okolje in prostor z dne 1. 9. 2011 (1. točka izreka), posledično pa je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka). Minister za okolje in prostor je z izpodbijanim sklepom odločil, da je bilo A. A., univerzitetnemu diplomiranemu inženirju gozdarstva (stranki z interesom v tem upravnem sporu), potrdilo o strokovnem izpitu z dne 21. 5. 1984 izdano za področje gradbene stroke.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni imela položaja stranke, niti ni tega položaja pridobila po samem zakonu. Tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, saj niti ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi in tako ne izkazuje, da je bila z izpodbijanim aktom prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih. Tožbo vlaga izključno v javnem interesu. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo tretjega odstavka 17. člena in 18. člena ZUS-1, a ugotavlja, da ne ZUS-1, ne Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) splošnega pooblastila za vlaganje tožb v javnem interesu tožeči stranki ne dajeta. Ker je tožbo ob predhodnem preizkusu zavrglo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je izpolnila vse zahteve, ki jih za priznanje statusa stranke določa prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato ima posledično priznan tudi položaj tožnika po ZUS-1. Pravni interes pa izkazuje s sklicevanjem na določbo 108. člena ZGO-1, ki se nanaša na cilje ustanovitve tožeče stranke. Zatrjuje, da v tem upravnem sporu uveljavlja svoje pravice oziroma pravne koristi, ki jih ima na podlagi ZGO-1, saj bo cilje ustanovitve lahko dosegla le v primeru, če bo prvostopenjsko sodišče tožbi ugodilo. Pojasnjuje še, da je Državno pravobranilstvo RS kot zastopnika javnega interesa zaprosila za vložitev tožbe, a je prejela odgovor, da za to potrebujejo sklep Vlade RS (kar sicer po mnenju tožeče stranke ni pravilno stališče), v odgovoru pa so navedli še, da lahko tožeča stranka sama vloži tožbo zoper izpodbijani sklep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom se v odgovoru na pritožbo sklicuje na določbo prvega in petega odstavka 228. člena in prvega odstavka 230. člena ZGO-1. Pojasnjuje, da iz spornega potrdila o strokovnem izpitu izhaja, da je uspešno opravil strokovni izpit po programu za strokovne izpite v gradbeništvu pred izpitno komisijo gradbene stroke. Navaja, da je stališče tožeče stranke v obravnavani zadevi v nasprotju z njeno siceršnjo prakso in v zvezi s tem prilaga seznam pooblaščenih inženirjev s polno G licenco, ki imajo ista pooblastila, ne glede na vrsto, stopnjo in trajanje izobrazbe. Meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene, postopki tožeče stranke pa diskriminatorni.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka s tožbo uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist, torej ali izkazuje pravni interes v tem upravnem sporu in ali v njem lahko nastopa kot stranka.

7. Z izpodbijanim sklepom je pristojni minister na podlagi določbe drugega odstavka 226. člena ZUP (ta opredeljuje vprašanja upravnega postopka, o katerih se odloča s sklepom) in skladno s petim odstavkom 228. člena ZGO-1 določil področje opravljanja inženirske storitve, za katero je bilo stranki z interesom izdano potrdilo o strokovnem izpitu.

8. Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

9. ZUP v prvem odstavku 42. člena, na katerega se sklicuje tožeča stranka, določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je bil začet postopek ali zoper katero teče postopek, vendar pa v obravnavani zadevi pristojni minister ni odločil o zahtevi tožeče stranke, saj mu je ta z vlogo z dne 21. 4. 2011 zadevo le odstopila v odločanje kot stvarno pristojnemu organu na podlagi določbe petega odstavka 228. člena ZGO-1, s čimer pa ni pridobila položaja stranke ali stranskega udeleženca po določbah ZUP. Tega ima v posameznem upravnem postopku namreč lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v tem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. Posledično tožeča stranka tudi ni pridobila položaja stranke v upravnem sporu po določbah ZUS-1, saj ta v prvem odstavku 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

10. Tožnik v upravnem sporu je po tretjem odstavku 17. člena lahko tudi zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa ZUS-1. V prvem odstavku 18. člena pa ZUS-1 kot zastopnika javnega interesa v upravnem sporu določa državno pravobranilstvo, ki mora na zahtevo vlade v posamezni zadevi vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa (drugi odstavek 18. člena ZUS-1). ZUS-1 tako tožeči stranki ni dal splošnega pooblastila za vlaganje tožb v javnem interesu, takega pooblastila pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi ni pridobila po določbah 108. člena ZGO-1, na katere se sklicuje v pritožbi, niti po drugih določbah ZGO-1, ki se nanašajo na njen pravni položaj, delovno področje in na določitev opravljanja nalog na podlagi javnega pooblastila (109., 110. in 111. člena ZGO-1).

11. Pravilen pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega (pravovarstvenega) interesa za tožbo. Zasleduje namreč le interes za varstvo objektivne zakonitosti, ki pa ni konkreten, temveč abstrakten pravni interes, ta pa za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim dejansko ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico niti na zakon oprto osebno korist, ne zadošča. 12. Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu tožbe pravilno ugotovilo, da nista podani procesni predpostavki iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (pravni interes in procesna legitimacija tožeče stranke) in tožbo zavrglo. Temeljni pogoj za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe je obstoj upravnega spora na podlagi pravilno vložene tožbe. Ker je bila ta v obravnavani zadevi utemeljeno zavržena, tudi temeljni zakonski pogoj za obravnavanje začasne odredbe ni več izpolnjen, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

13. Na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na odgovor Državnega pravobranilstva, da je upravičena sama vložiti tožbo. Odločitev glede izpolnjevanja procesnih predpostavk za postopek in sojenje v upravnem sporu je namreč v pristojnosti (upravnega) sodišča. 14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).