Jedro

Obdolženčevo sorodstveno razmerje z nekaterimi pričami, spreminjanje izjav prič in obdolženčeva vloga pri načrtovanju in izvršitvi kaznivega dejanja še niso take posebne okoliščine, ki bi opravičevale bojazen, da bo obdolženec na prostosti oviral kazenski postopek tako, da bo vplival na do sedaj še neznane storilce in priče.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpr 94184/2010 z dne 19. 12. 2010 zoper obdolženega G. M., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je pritožbo obdolženčeve zagovornice s sklepom I Ks 94184/2010 z dne 22. 12. 2010 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega G. M. pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedla, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor, odrejen zoper obdolženega G. M., odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je sodišče pravilno presodilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog koluzijske nevarnosti in za takšno presojo navedlo razumne razloge, v zvezi z izpodbijanjem obstoja utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa zahteva uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. S pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega G. M. odrejen pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več odločbah določbo 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP razlagalo tako, da ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati navedene procesne udeležence, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo ali udeleženca v postopku oziroma so zaznane določene aktivnosti obdolženca ali druge posebne okoliščine primera, ki omogočajo realno oceno o nameravanem vplivanju na pričo ali drugega udeleženca v postopku. Tudi opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, mora biti izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj kot abstraktna možnost oziroma verjetnost. Taka konkretna verjetnost, da bo uničil materialne dokaze, to je sledove kaznivega dejanja, bo podana zlasti v primerih, v katerih se je obdolženec pripravljal na takšno uničenje ali ga je že poskusil izvršiti.

6. Preiskovalna sodnica je o obstoju nevarnosti, da bi obdolženi G. M. na prostosti lahko vplival na druge udeležence storjenega kaznivega dejanja in priče, sklepala na podlagi njegove vloge, ki jo je imel pri načrtovanju in izvršitvi kaznivega dejanja ter na podlagi sorodstvenih povezav s soobdolženim S. M. in z nekaterimi predlaganimi pričami, to je M. M., A. M. in A. B. Ob tem je pojasnila, da organi pregona še niso našli vseh oškodovancu odtujenih predmetov, orodja, ki je bilo uporabljeno za vstop v oškodovančevo stanovanjsko hišo in tudi ne oblačil, v katera sta bila oblečena obdolžena S. in G. M. v kritičnem času ter zaključila, da kaže na to, da bo skušal obdolženec ovirati potek kazenskega postopka tudi dejstvo, da je odtujil svoja oblačila, kljub zatrjevanju, da ni bil v oškodovančevi hiši. Zunajobravnavni senat je ob odločanju o pritožbi obdolženčeve zagovornice presodil, da koluzijska nevarnost glede vplivanja na soobdolženca S. M. in A. A. ni več podana, saj sta bila oba soobdolženca v času odločanja senata že zaslišana, medtem ko je glede obstoja nevarnosti vplivanja na ostale zaenkrat še neznane storilce in priče, kot tudi glede opravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti uničil sledove kaznivega dejanja, pritrdil preiskovalni sodnici. Pri tem je upošteval težo kaznivega dejanja, zaradi katere ima obdolženec velik interes doseči, da bi priče spremenile svoje izjave in da so med pričami nekatere, zaradi osebnih oziroma sorodstvenih razmerij (M. M., A. M. in A. B.) z obdolžencem, pod njegovim vplivom. Opozoril je tako na konkretne odnose obdolženca z očetom M. M., ki je odšel z obdolžencema po storitvi obravnavanega dejanja v stanovanje S. M., kot tudi na različne izjave, ki so jih navedene priče podale policistom.

7. Kot že uvodoma navedeno morajo biti za odreditev pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti izkazane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče oziroma uničil sledove kaznivega dejanja. Ne zadošča ugotovitev, da gre za priče, ki so obdolženčevi sorodniki, temveč je potrebno ugotoviti konkretne odnose obdolženca s temi pričami in okoliščine, ki kažejo, da bo nanje vplival. Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ni ugotovilo, da je obdolženec v dosedanjem teku postopka storil ali poskušal storiti karkoli, kar bi bilo mogoče v skladu z merili, sprejetimi v sodni praksi, šteti za dejanje, ki je usmerjeno na vplivanje na do sedaj še neznane storilce kaznivega dejanja in priče, da bi ga v postopku ne obremenjevali. Tudi v spisu ni podatkov, da bi obdolženec že kaj storil ali nakazal, da bo storil kaj takšnega, s čimer bi na prostosti vplival na navedene. Zgolj obdolženčevo sorodstveno razmerje z nekaterimi pričami, ki jih bo potrebno zaslišati, spreminjanje izjav prič, teža kaznivega dejanja oziroma obdolženčeva vloga pri načrtovanju in izvršitvi kaznivega dejanja, pa niso take posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bo obdolženec na prostosti oviral kazenski postopek tako, da bo na vplival na do sedaj še neznane storilce in priče. Tudi za obstoj opravičene bojazni, da bo obdolženec na prostosti uničil sledove kaznivega dejanja ne zadošča le ugotovitev, da organi pregona še niso našli vseh oškodovancu odtujenih predmetov, orodja, ki je bilo uporabljeno za vstop v oškodovančevo stanovanjsko hišo in oblačil, v katera sta bila oblečena obdolžena S. in G. M. v kritičnem času in ki sta jih po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja odtujila. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa zatrjevana možnost ni izkazana s konkretnimi dejstvi ali okoliščinami, ki bi potrjevale, da obdolženec ve, kje se nahajajo navedeni predmeti in da ima namen z njimi razpolagati oziroma jih uničiti.

8. Ob navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri obdolženemu G. M. v času odreditve pripora priporni razlog koluzijske nevarnosti ni bil podan in je zato zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja kršitev določbe 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, utemeljena.

9. Ker je iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče zahtevi obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo, ostalih zatrjevanih kršitev ni presojalo.