Jedro

Zgolj okoliščina, da je zoper pričo v teku kazenski postopek zaradi ponarejanja listin (med drugim tudi spornega zapisa), na samo odločitev ne more vplivati. V primeru, da bo izdana obsodilna kazenska sodba, pa je to lahko razlog, ki bi omogočal obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama dne 09. 09. 2002, in aneks k tej kupoprodajni pogodbi z dne 12. 11. 2002. Tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta omenjena pravna posla in pogodba o ari z dne 07. 12. 2000 razveljavljeni in da je to dolžan toženec priznati, pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.321,20 EUR.

Zoper 2. točko izreka in odločitev o stroških pravdnega postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na izpovedbo toženčeve polsestre N. T., ki je s tožencem v zelo slabih odnosih, kar je priznala tudi sama in je nedvomno zainteresirana na izidu te pravde. Zakaj naj bi toženec tej podaril svoje nepremičnine, sodišče niti ni ugotavljalo. Glede na to, da tožnica ne osporava, da je bil toženec v času podpisa dogovora na prestajanju zaporne kazni v Italiji, tega toženec nedvomno ni mogel podpisati. Tu je sodišče zopet verjelo priči N. T.. V potrditev svojih navedb je toženec predlagal tudi izvedenca grafologa, zaprosil tudi za brezplačno pravno pomoč, ki mu je bila z odločbo Okrožnega sodišča, opr. št. 1678/2008, z dne 27.03.2009, odobrena. Toženec je o tem obvestil tudi sodišče, zato to tega dokaza ne bi smelo zavrniti. Citira in razlaga določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči in opozarja, da se odločba vroči tudi sodišču, pred katerim teče postopek. Navaja še, da je pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki v teku kazenski postopek zoper pričo N. T. zaradi ponarejanja listin, med katerimi je tudi sporni dokument. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnica kot prodajalka in toženec kot kupec sklenila prodajno pogodbo dne 09. 09. 2002 in aneks k tej pogodbi dne 12. 11. 2002 za nepremičnine, parc. št. 120/3, 120/9, 120/8 in 119/5, vse k.o. Z., ki pa nista bila zemljiškoknjižno izvedena. Nadalje pa tudi, da je tožnica dne 18. 11. 2005 sklenila prodajni pogodbi, in sicer za nepremičnine parc. št. 120/3, 120/9 in 120/8, k.o. Z., s toženčevo sestro N. T. in za nepremičnino parc. št. 119/5, k.o. Z., z družbo S. nepremičnin d.o.o. Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku pa je, ali so bile kasnejše pogodbe sklenjene po dogovoru s tožencem oz. na njegovo željo, saj naj bi se odločil nepremičnine parc. št. 120/3, 120/9 in 120/8, k.o. Z., podariti svoji sestri N. T. in nepremičnino parc. št. 119/5, k.o. Z., prodati družbi S. nepremičnin d.o.o. in ali je listina z dne 23.11.2005, ki takšen dogovor med pravdnima strankama potrjuje, podpisana s strani toženca ali pa je njegov podpis ponarejen.

Iz zapisa z dne 23. 11. 2005 izhaja, da sta tožnica in toženec ugotovila, da se toženec na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 09. 09. 2002 in aneksa z dne 12. 11. 2002 k tej ni vknjižil kot lastnik nepremičnin, parc. št. 120/3, 120/9, 120/8 in 119/5, vse k.o. Z., in da je originale teh pogodb izgubil. Sporazumela sta se, da tožnica sklene prodajni pogodbi, ki naj se glasita na končnega kupca oz. obdarjenko ter da bosta v primeru najdbe originala pogodb, sklenjenih med njima, medsebojno pogodbo in aneks k tej razveljavila.

Toženec je nasprotoval, da bi sam takšen dogovor sklenil in podpisal, saj je bil dne 23. 11. 2005 že na prestajanju kazni zapora v Italiji, v dokaz, da podpis ni njegov, pa predlagal tudi izvedenca grafološke stroke. Sodišče prve stopnje je ob vpogledu v omenjeni zapis ugotovilo, da na prvi pogled ni mogoče pritrditi tožencu, da podpis ni njegov. Toženec je na naroku dne 08. 12. 2008 zatrjeval, da je njegovo premoženjsko stanje slabo. V posledici tega naj bi tudi predlagal oprostitev plačila stroškov postopka, česar pa ni dokazal. Sodišče prve stopnje mu je na tem naroku naložilo, da v 7-ih dneh predloži dokaz, da je oprostitev plačila stroškov res predlagal, toženec pa je sodišču poslal le kopijo vloge za brezplačno pravno pomoč, naslovljeno na Okrajno sodišče na Vrhniki, ki se nanaša na postopke pod opr. št. P 89/2006, P 19/2007 in ostalo. Da bi toženec zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ki bi zajemala tudi predmetni postopek, ta ni izkazal, niti sodišče obvestila ni prejelo od organa, ki bi o njej odločal. Sodišče prve stopnje je dokaz s postavitvijo izvedenca grafološke stroke zato utemeljeno zavrnilo, s tem pa ni zagrešilo prav nobene bistvene kršitve pravil pravdnega postopka.

Da tožnik spornega dogovora ni podpisal, naj bi po njegovem izhajalo tudi iz med pravdnima strankama pravzaprav nespornega dejstva, da je bil toženec dne 23. 11. 2005 (datum na listini) že na prestajanju kazni zapora v Italiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sicer temu res tako, da pa je bila omenjena listina s strani toženca podpisana že pred tem datumom. 8. člen ZPP sodišču nalaga, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Priča N. T. in tožnica sta izpovedovali skladno in tudi razložili, kako je do nastale situacije prišlo, in sicer, da so se toženec, njegova sestra N. T. in predstavnik S. nepremičnin pred spornim zapisom oglasili pri tožnici in da je bilo res domenjeno tako, kot je zatrjevala tožnica. Vse potrebne listine je pripravil predstavnik S. nepremičnin, tožnica pa je le podpisala s strani toženca vnaprej podpisano listino, nanjo pa zapisala tudi datum 23.11.2005. Da je toženec listino vnaprej podpisal, je sam potrdil tudi priči T.. Zgolj dejstvo, da ima priča T. tudi interes na izidu te pravde in da s tožencem nista v dobrih odnosih, samo po sebi ne jemlje verodostojnosti njene izpovedbe, tudi na podlagi lastnega zaznavanja pa sodišče prve stopnje ni našlo razlogov, ki bi ji verodostojnost odvzeli, zato utemeljeno ni verjelo toženčevi izpovedbi, s katero je želel potrditi svoje trditve, da takšnega dogovora ni nikoli sklenil, niti ni imel takšnega namena.

Ne drži niti, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj bi toženec tako ravnal (večino kupljenih nepremičnin podaril svoji sestri), saj je ugotovilo, da sta bila s tožencem takrat v dobrih odnosih, da sam ni imel družine, njegova sestra pa si jo je takrat ravno ustvarjala.

Zgolj okoliščina, da je zoper pričo T. v teku kazenski postopek zaradi ponarejanja listin (med drugim tudi spornega zapisa), na samo odločitev ne more vplivati, saj je pravdno sodišče ob identičnem dejanskem stanju vezano zgolj na obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). V primeru, da bo ta izdana, pa je to lahko razlog, ki bi tožencu omogočal obnovo postopka (5. točka 394. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8. člena ZPP, in pravilno zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj dogovora s tožencem, da tožnica sklene prodajni pogodbi, ki naj se glasita na končnega kupca oz. obdarjenko in da bosta v primeru najdbe originala listin pogodb, sklenjenih med njima, to pogodbo in aneks razveljavila. Ker toženec prostovoljno tega ni želel storiti, zakonske podlage, ki bi omogočala prenehanje njegove obveznosti, pa ni dokazal, je bilo potrebno tožničinemu tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi (dolžnost izpolnitve obveznosti, uzakonjena v 9. členu Obligacijskega zakonika, pred tem v 17. členu Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodba sodišča prve stopnje ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti in ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožeča stranka sama.