Jedro

V sporu o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu sodišče ne more presojati, ali je šlo za šikano v zvezi s pravnomočno rešenimi spori (o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršenja delovnih dolžnosti, o razrešitvi in prerazporeditvi ter o začasnem čakanju na delo). V tem sporu je lahko presojalo le šikaniranje tožnika v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sicer bi poseglo v pravnomočno rešen spor. Tožnik bi se na pravnomočno rešen spor lahko skliceval le, če bi v njem dokazal, da ga je tožena stranka šikanirala, česar pa ni storil, saj je sodišče v tem sporu pravnomočno odločilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in da šikaniranja tožnika v tem primeru ni bilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o trajnem presežku z dne 4.2.1994 in sklepa o zahtevi za varstvo pravic z dne 8.3.1994, na ugotovitev, da predlagatelju delovno razmerje ni prenehalo, na izplačilo osebnega dohodka z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter na povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških. Navaja, da je sodišče iz spisa opr. št. I Pd 2833/94 ugotovilo, da je bil tožnik zakonito razrešen s funkcije direktorja in razporejen na zanj ustrezno delovno mesto, 22.11.1993 pa je bilo upravičeno odrejeno čakanje na delo v nadaljevanju pa odločba o trajnem presežku. Prav te ugotovitve sodišča so napačne, ker jih je sodišče izvzelo iz celotnega postopka ravnanja tožene stranke do tožnika, ki se je začelo septembra leta 1991, ko je tožena stranka tožniku odpovedala delovno razmerje zaradi hujših kršitev delovnih dolžnosti. V tem postopku je sodišče ugotovilo, da je bil postopek nezakonit, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da mu še vedno traja in da ga je tožena stranka dolžna ponovno sprejeti nazaj na delo in izplačati osebni dohodek za celotno obdobje. Tožena stranka je tožnika sicer pozvala nazaj na delo, osebnega dohodka pa mu do danes ni izplačala. Takoj ko je tožena stranka tožnika pozvala na delo, ga je razporedila na delovno mesto direktorja v hčerinsko firmo Termotrgovino d.o.o.. V nadaljevanju je tožena stranka Termika d.o.o (ne Termotrgovina d.o.o., kjer je bil tožnik zaposlen), tožnika razrešila s funkcije direktorja in ga razporedila na delovno mesto samostojnega komercialista. Nato ga je tožena stranka poslala na čakanje, kmalu pa ugotovila, da je tehnološki višek. Celoten postopek je razviden iz zadev delovnega in socialnega sodišča, opr. št. I Pd 1804/94, opr. št. I Pd 3563/94 in opr. št. I Pd 2833/94, ki so vse povezane z navedenimi prerazporeditvami tožnika. Prav ta celoten postopek, ki ga je tožena stranka izvedla pred ugotovitvijo, da je tožnik presežni delavec, pa dokazuje, da gre za šikaniranje tožnika. Tožnik je iz tega razloga tudi predlagal, da sodišče zadeve združi v enotno obravnavanje, saj je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik trajni presežni delavec, ključno dejanje tožene stranke, ki je sledilo vrsti šikaniranj in namenu, da tožena stranka tožnika postavi na cesto. Ker sodišče ni združilo postopkov po predlogu tožnika, ni izvajalo dokazov, iz katerih izhaja šikanozno ravnanje tožene stranke, kar je imelo za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja z zaključkom sodišča, da ne gre za šikanozno ravnanje tožene stranke in v posledici napačno uporabo materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče pri reševanju tega spora moralo upoštevati tri pravnomočno rešene spore med strankama (o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršenja delovnih dolžnosti, o razrešitvi in prerazporeditvi ter o začasnem čakanju na delo). Prvostopenjsko sodišče je pravilno postopalo, ko je v tej zadevi presojalo le zakonitost izpodbijanih sklepov tožene stranke o trajnem presežku z dne 4.2.1994 in 8.3.1994 in v tem obsegu šikaniranje tožnika s strani tožene stranke. Tožnik zatrjevanega šikaniranja v postopku razrešitve in prerazporeditve ni dokazal in sodišče je v navedenem sporu pravnomočno odločilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita, torej da šikaniranja tožnika v tem primeru ni bilo. Prvostopenjsko sodišče je tako v tem sporu lahko presojalo le šikaniranje tožnika v postopku trajnega presežka, sicer bi poseglo v pravnomočno rešen spor, takšno postopanje pa bi pomenilo kršenje 2. odst. 319. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi se tožnik lahko skliceval na druge pravnomočno rešene spore, če bi bilo v predhodnih sporih dokazano, da je tožena stranka šikanirala tožnika oziroma da so bili izpodbijani sklepi vsaj nezakoniti. Glede na dejstvo, da je s pravnomočno sodbo (ki je bila potrjena tudi s strani vrhovnega sodišča z dne 6.11.2001) ugotovljeno, da je bil tožnik zakonito razrešen z delovnega mesta direktorja in zakonito razporejen na delovno mesto samostojnega komercialista, ni mogoče slediti tožnikovim navedbam o šikani. V tem sporu pa tožnik želi, da bi sodišče ponovno izvedlo dokazni postopek, v katerem bi dokazoval, da je pravnomočna odločitev o zakonitosti razrešitve in prerazporeditve, napačna. Tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na predpostavki, da bo sodišče sprejelo drugačno dokazno oceno, kot jo je že sprejelo v pravnomočno končanem postopku, torej želi spremeniti pravnomomočno odločitev sodišča, kar pa je v nasprotju z ZPP.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo združiti postopke o razrešitvi in prerazporeditvi, o začasnem čakanju na delo ter o trajnem presežku in da v posledici posamičnega obravnavanja vsakega spora sodišče ni izvajalo dokazov, iz katerih izhaja šikaniranje tožnika. Pritožbeno sodišče zaklučuje, da je imel tožnik v vsakem od teh postopkov možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazoval šikanozno ravnanje tožene stranke, pa takšnega ravnanja ni dokazal. Združitev pravd po presoji pritožbenega sodišča ne bi pripeljala do drugačne rešitve sporov med strankama. Sklep o združitvi pravd je sklep procesnega vodstva, ki ga sprejme sodišče zaradi pospešitve obravnavanja ali zmanjšanja stroškov (1. odst. 300. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje, da združitev pravd ne bi pospešila rešitve zadeve, je bila po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

Pritožbeno sodišče se tako strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa o trajnem presežku zakonita, kajti tožnik ni dokazal, da bi bilo ravnanje tožene stranke oz. Termotrgovine d.o.o. šikanozno oz. nezakonito. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da zaradi bistvene racionalizacije delovnega procesa delovno mesto samostojnega komercialista nabave pri Termotrgovini d.o.o. ni bilo več potrebno. Pritožbeno sodišče presoja, da je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto skladno z določili 36i. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 71/93) in tožnika kot edinega izvajalca na ukinjenem delovnem mestu spoznala za trajno presežnega delavca, kateremu trajno ni mogoče zagotoviti dela in mu delovno razmerje preneha po 36e. členu ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.