Jedro

Med strankama ni sporno, da je od sprejetja zahteve Švicarske konfederacije za ponovni sprejem tožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in je torej še vedno v Republiki Sloveniji.

Med strankama so nesporno nastopile okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v pritožbenem postopku, tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

Izrek

Pritožba, vložena dne 1. 7. 2025, se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke številka 2142-722/2025/7 (1221-03) z dne 10. 4. 2025 z dne 10. 4. 2025, s katerim je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 11. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo je tožnik dne 1. 7. 2025 vložil pritožbo.

3.Dne 16. 9. 2025 je tožena stranka sodišče obvestila, da se skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III predaja zadevne osebe izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo, in da je v tej zadevi rok za predajo tožnika Švicarski konfederaciji potekel dne 10. 9. 2025. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da to pomeni, da je pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje prešla na Republiko Slovenijo in da bo zato v kratkem izdan tudi sklep o razveljavitvi sklepa o zavrženju prošnje št. 2142-722/2025/7 (1221-03) z dne 10. 4. 2025.

4.Tožnik se je strinjal, da je rok za predajo potekel, in navedel, da zaradi tega "tožena stranka v tem postopku nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka in bi bilo potrebno postopek s pritožnikom nadaljevati v smeri obravnavanja tožnikove oziroma pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 3. 3. 2025" in da "je potrebno sodbo naslovnega sodišča I U 691/2025 z dne 19. 5. 2025, kot tudi Sklep MNZ opr. št. 2142-722/2025/7 (1221-03) z dne 10. 4. 2025 zavreči". Ker "tehnično gledano" sporna odločba (pravilno sklep, op. sodišča) še vedno obstaja, "čeprav je za njeno uresničitev rok že potekel", je tožnik predlagal, da sodišče pred izdajo sklepa o zavrženju pritožbe počaka na sklep o razveljavitvi sklepa o zavrženju prošnje št. 2142-722/2025/7 (1221-03) z dne 10. 4. 2025.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 že prvostopenjsko sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo kot nedovoljeno zavrže.

7.Med strankama ni sporno, da je od sprejetja zahteve Švicarske konfederacije za ponovni sprejem tožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in je torej še vedno v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje dne 19. 5. 2025, zato tožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati.

8.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.2 Ker se predaja tožnika ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republike Slovenijo.

9.ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način, kar je tudi napovedala. Okoliščina, da na dan izdaje tega sklepa tožena stranka tega še ni storila, ob njenem izrecnem priznanju, da je pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje prešla na Republiko Slovenijo, ne pomeni, da ima tožnik (še vedno) pravni interes za odločanje o pritožbi. Tudi Vrhovno sodišče namreč v takšnih okoliščinah pritožbo zavrže, sklicujoč se na določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki toženo stranko zavezuje k izdaji sklepa o razveljavitvi in obravnavi prošnje.3

10.Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v pritožbenem postopku, tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

3Gl. npr. sklepa I Up 152/2025 z dne 8. 9. 2025 in I Up 150/2025 z dne 27. 8. 2025.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.