Jedro

Ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oz. protipraven (26.1.1942), je treba šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost, in ki ga ZDen šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije (odlok AVNOJA - ki je začel veljati 21.11.1944). Ničnost pravnega posla je bila namreč v takem primeru določena prav zaradi podržavljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 23.4.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava C. z dne 1.9.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, vpisane pri vl. št. 270 k.o. P..

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je navedena nepremičnina bila podržavljena O.A. (odločba z dne 4.6.1947). Na podlagi kupne pogodbe z dne 26.1.1942 pa je bila predmetna nepremičnina prodana F. in M.U. Že z odločbo Mestne zaplembene komisije je bilo ugotovljeno, da je navedena kupna pogodba o prodaji predmetne nepremičnine neveljavna, v postopku pred sodiščem (odločba Okrožnega sodišča v L. z dne 30.4.1947) pa je bilo odločeno, da je nična. Tožena stranka na podlagi navedenega ocenjuje, da je bila odločitev prvostopnega organa v navedeni zadevi pravilna in da je ta organ pravilno ugotovil, da je bila navedena nepremičnina zaplenjena O.A., na katerega se tudi glasi odločba o zaplembi, kot tudi, da je bila navedena kupna pogodba izrečena za nično. Na F. in M.U. se odločba o zaplembi ni glasila, zaradi česar je po mnenju tožene stranke pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da F. in M.U. nista upravičenca do denacionalizacije. Pritožbene navedbe, da predmetna zadeva sodi v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v pristojnost sodišča, po mnenju tožene stranke niso utemeljene (glej tudi 56. člen ZDen). V konkretnem primeru pa premoženje ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla v smislu 5. člena ZDen, zaradi česar nobena zadeva ne sodi v pristojnost sodišča. Tožnica v tožbi na splošno navaja, da je odločitev tožene stranke nezakonita in krivična glede na določbe ZDen. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Ničnost pravnega posla v času njegove sklenitve in realizacije, to je dne 26.1.1942, še ni bila določena. Tudi vpis lastninske pravice kupcev (F. in M.U.), tožničinih pravnih prednikov, v zemljiško knjigo je bil izveden še pred uveljavitvijo Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45), ki je začel veljati dne 21.11.1944. Zato je treba v primerih, ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oziroma protipraven, šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost, in ki ga ZDen šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Ničnost pravnih poslov je bila namreč v teh primerih določena prav zaradi podržavljenja.

V konkretnem primeru je torej treba šteti, da je bilo premoženje podržavljeno že z uveljavitvijo navedenega Odloka AVNOJ (odlok je naveden v 20. točki 3. člena ZDen - 21.11.1944). Ob uveljavitvi navedenega odloka (21.11.1944) pa sta bila lastnika navedene nepremičnine pravna prednika tožnice F. in M.U. Z odločbo z dne 4.6.1947 Okrajnega sodišča v L. in odločbo z dne 30.4.1947 je bila ničnost pravnega posla le ugotovljena. Samo na tak način je mogoče v primerih, kot je obravnavani, doseči enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije tistim lastnikom nepremičnin, ki jim je bilo premoženje dejansko podržavljeno (F. in M.U.) na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen. Kršitev te ustavne pravice pa bi privedla tudi do kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Zato je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo.

Tožena stranka bo v ponovnem postopku ponovno obravnavala tožničino pritožbo zoper prvostopni sklep, ob upoštevanju pravnega mnenja in pripomb sodišča v tej sodbi (62. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS, Uradni list SFRJ, št. 4/77).

Sodišče je glede na navedeno ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).