Jedro

V skladu z izvedenim dokaznim postopkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so obravnavani računi krive listine, katere je obdolženi v davčnem postopku namenoma uporabil. Nemogoče je na bencinski črpalki v različnih dnevih in urah pridobiti račune, ki bi si po na hrbtišču natisnjenih reklamah tako sledili, kot da med enim in drugim ne bi bil izdan noben račun. Glede na to, da je obdolženi pridobil in uporabil kar 80 ponarejenih računov, katere je knjižil med stroške poslovanja in za njih uveljavljal vstopni DDV, je pogojna obsodba neprimerna. Ob upoštevanju olajševalnih okoliščin - časovne odmaknjenosti od dogodka, relativno majhne premoženjske koristi in obdolženčeve nekaznovanosti, je primerna in pravična denarna kazen.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu D. J., upoštevajoč omilitvena določila 2. točke 42. člena in 4. točke 43. člena KZ izreče denarna kazen 2.000 (dva tisoč) EUR, katero mora plačati v roku enega meseca, v ostalem delu se tožilčeva pritožba zavrne kot neutemeljena; kot neutemeljena pa se zavrne tudi pritožba obdolženčevega zagovornika in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi D. J. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati 600 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi D. J. spoznan za krivega ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so mu bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka v znesku 288.280,00 SIT in povprečnina odmerjena na 130.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu izreče zaporna kazen štirih mesecev.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tudi obdolženčev zagovornik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Višji državni tožilec v pisnem mnenju predlaga, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolženemu namesto pogojne obsodbe z uporabo omilitvenih določil izreče 1.500 EUR denarne kazni, pritožba zagovornika pa kot neutemeljena zavrne.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je delno utemeljena.

Pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

1) K pritožbi obdolženčevega zagovornika: Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so sporni računi krive listine, katere je obdolženi uporabil z namenom uveljavljanja davčne olajšave za leto 2000, pri čemer je vedel, da gre za ponarejene račune. Tudi pritožbeno sodišče je namreč mnenja, da je nemogoče na črpalkah v različnih dnevih in urah pridobiti račune, ki bi si po hrbtiščih tako sledili, kot da med enim in drugim ne bi bil izdan noben račun. Iz priloženega videoposnetka in fotografij (kot tudi iz računov samih) v izvedenskem mnenju nazorno izhaja ujemanje natisnjenih reklam na hrbtiščih spornih računov ne glede na datum in številko računa. Tako se ujemajo vsi sporni računi, izdani v posameznem mesecu v letu 2000 (z izjemo računov, izdanih meseca oktobra, ker na zadnji strani nimajo reklam), kar dokazuje, da so bili za cel mesec izdani naenkrat. Glede na obdolženčev način poslovanja, ko je točil gorivo na različne dneve, sporni računi pa so bili izdani za vsak mesec istočasno, je na dlani, da se je obdolženi zavedal ponarejenosti spornih računov, katere je potem kot takšne tudi predložil družbi A. J. v knjiženje.

V skladu z navedenim in ob nadaljnjem dejstvu, da so se P. računi že v letu 2000 avtomatsko prenašali v P. centralno bazo in jih ni bilo moč spreminjati, dnevno pa se je delala tudi kontrola natočenega goriva glede na izdane račune, je res nemogoče slediti obdolženčevemu zagovoru, da je sporne račune dobil na Petrolovem bencinskem servisu in da ni vedel za njihovo ponarejenost. Tudi simulacija poteka delovanja programa za izdajo Petrolovih računov po mnenju pritožbenega sodišča ne bi pripomogla k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, pritožnik pa niti ne pojasni, kaj naj bi se z njo ugotovilo.

Sprva je bil res postavljen izvedenec za preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov S. P., ki je pojasnil, da odrejenega dela ne more opraviti, saj gre za računalniške račune, na katerih ni rokopisnih zapisov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bil nato postavljeni izvedenec S. D., sodno zapriseženi izvedenec za računalniško opremo, primeren in je z vidika svoje stroke in na podlagi tehničnih in vsebinskih značilnosti spornih računov podal povsem sprejemljivo mnenje glede ponarejenosti le teh. Sodišče prve stopnje je izvedencu v skladu z 254. členom ZKP dovolilo, da poda svoj izvid in mnenje pisno, saj zakon ne obvezuje izdelave mnenja neposredno na glavni obravnavi, takojšen vpis izvida in mnenja v zapisnik pa je mogoč le v preprostejših zadevah. Izvedenec je opravil ogled P. računalniške opreme, pri katerem sta res sodelovala dva P. delavca, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni vplivalo na verodostojnost njegovega mnenja, saj gre za sodno zapriseženega izvedenca, podatki v njegovem izvidu pa se skladajo tudi z izpovedbo priče H. L., priloženimi spornimi računi, primerjalnimi (verodostojnimi) računi in računi iz Petrolove centralne baze. Poleg tega je sodišče prve stopnje izvedenca na glavni obravnavi zaslišalo in dalo obdolženemu možnost, da mu neposredno postavi vprašanja. V skladu z navedenim so pritožbeni očitki glede nepopolnosti izvedenskega mnenja neutemeljeni.

Tudi ne drži, da obdolženi ni imel nobenega motiva za uporabo ponarejenih računov, ker naj bi imel dovolj drugih investicij, za katere pa ni pojasnil, katere konkretno so in ali bi imel tudi na njihov račun kakšno materialno korist. Ponarejenih računov namreč ni uveljavljal le kot davčno olajšavo, ampak je dobil na njihov račun povrnjen domnevno plačani DDV. Obdolženi pa tudi ni uporabil samo enega spornega računa ampak kar osemdeset, katere je pridobil naenkrat za vsak posamezni mesec v letu 2000, kar prav tako kaže na njegovo vztrajnost, premišljenost in motiviranost. Vse nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izdelavo spornih računov, niso pomembne, saj se obdolženemu ne očita ponarejanje teh računov, ampak le njihova uporaba. Glede drugostopenjske odločbe MF, izdane v upravnem postopku, pa je treba pritožniku pojasniti, da kazensko sodišče nanjo ni vezano.

2) K pritožbi okrožnega državnega tožilca: Pritrditi je okrožnemu državnemu tožilcu, da je izrečena pogojna obsodba neprimerna. Obdolženi je namreč pridobil skupno kar osemdeset ponarejenih računov, katere je mesečno knjižil med stroške poslovanja (v višini 613.045,95 SIT) in za njih uveljavljal vstopni davek na dodano vrednost za leto 2000 (v višini 116.480,00 SIT). Obdolženi je s tem uporabil krivo listino kot pravo osemdesetkrat in ne le enkrat, kar kaže na kontinuiranost in vztrajnost pri uporabi teh računov in pri pridobivanju protipravne premoženjske koristi, kar daje očitanemu kaznivemu dejanju večjo težo, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča opozorilna sankcija ni primerna. Vendarle pa je pri izbiri kazenske sankcije potrebno upoštevati tudi časovno odmaknjenost od dogodka, relativno majhno premoženjsko korist, katero je obdolženi davčnemu organu povrnil in obdolženčevo nekaznovanost, zaradi česar tudi zaporna kazen, kot jo predlaga pritožnik, ne bi bila primerna.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno in v skladu s I. odstavkom 256. člena v zvezi z 38. členom KZ in upoštevaje omilitvene določbe 2. točke 42. člena in 4. točke 43. člena KZ ter premoženjsko stanje obdolženega, ki je podjetnik z mesečnim dohodkom približno 417,30 EUR (100.000,00 SIT), lastnik avtomobila znamke M. ter solastnik hiše in garaže, ocenjuje, da je primerna in pravična denarna kazen 2.000 EUR, katero mora obdolženi v skladu s V. odstavkom 38. člena KZ plačati v roku enega meseca.

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mora v skladu s I. odstavkom 98. člena v zvezi s III. odstavkom 96. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino v višini 600 EUR, ki je bila odmerjena ob upoštevanju zahtevnosti zadeve in obdolženčevih premoženjskih razmer.