Jedro

Tožnik nesporno ni bil sopogodbenik kupoprodajne pogodbe z dne 2.7.1985, ki sta jo sklenila toženec in prodajalec za sporne nepremičnine. Na to pogodbo zato tožnik ne more opreti svojega tožbenega zahtevka na izstavitev listine, s katero bi pridobil lastninsko pravico do 1/2 na sporni nepremičnini. Obstoja kakšne druge ali ustne pogodbe, ki bi bila realizirana, pa tožnik prav tako ni dokazal. Vse okoliščine, ki jih je tožnik uveljavljal med postopkom in ki naj bi pojasnile pravno odločilno dejansko stanje, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo in materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal podlage, ki bi utemeljevala njegov zahtevek, da mu je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izstaviti na njegovo ime listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot solastnik vl. št. 115 k.o. Z. do 1/2 (z ugotovitvenim delom zahtevka vred) zavrnilo in naložilo tožniku, da mora povrniti tožencu stroške postopka prve stopnje 30.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba spremeni. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo zahtevek o sklenitvi tihe družabniške pogodbe, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da ta neobrazloženi del zahtevka govori proti stališču tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni zavrnilo stroškovnega zahtevka tožeče stranke. Zato je kršen postopek. Ugotovitvi sodišča prve in druge stopnje, da je tožnik izročil del kupnine in prevzel sporno kmetijo v soposest in souporabo, kažeta, da je bila ustna pogodba med pravdnima strankama realizirana. Tako stanje je trajalo dve leti, posest pa je tožnik opustil, ko je sprožil to pravdo.

Tožena stranka je na revizijo tožeče stranke odgovorila in predlagala, da naj se jo zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se lahko bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. ZPP uveljavljajo v reviziji le, če je do njih prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Do takih kršitev pa, po oceni revizijskega sodišča, na drugi stopnji ni prišlo. Namreč, tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje sploh ni vsebovala takih razlogov, ki bi se nanašali na postopek v zvezi z ugotavljanjem obstoja tihe družabniške pogodbe. Ker postopek v zvezi s tem delom zahtevka (ki je bil res nesklepčen, ker ni bil obrazložen), ni bil predmet pritožbenega postopka, ne more biti niti predmet revizijskega postopka. Stroškovna odločba prve stopnje pa sploh ne more biti predmet revizijskega postopka. Glede na te ugotovitve in nadaljnje, da med postopkom ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se mora upoštevati po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP) zaključuje revizijsko sodišče, da revizija tožeče stranke ni utemeljena iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, ki so skladne z ugotovitvami sodišča prve stopnje, je revizijsko sodišče vezano, ker so bile ugotovljene vse odločilne okoliščine, ki so omogočale pravilno materialnopravno presojo spora pravdnih strank. Tožnik nesporno ni bil sopogodbenik kupoprodajne pogodbe z dne 2.7.1985, ki sta jo sklenila toženec in prodajalec za sporne nepremičnine. Na to pogodbo zato tožnik ne more opreti svojega tožbenega zahtevka na izstavitev listine, s katero bi pridobil lastninsko pravico do 1/2 na sporni nepremičnini. Obstoja kakšne druge ali ustne pogodbe, ki bi bila realizirana, pa tožnik prav tako ni dokazal. Vse okoliščine, ki jih je tožnik uveljavljal med postopkom in ki naj bi pojasnile pravno odločilno dejansko stanje, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo in materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal podlage, ki bi utemeljevala njegov zahtevek, da mu je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice do 1/2 pri vl. št. 115 k.o. Z.. Okolnosti v zvezi z izvrševanjem posesti na spornem posestvu, plačilom kupnine in tožnikovim denarnim soprispevkom ter o poteku sklenitve prve pogodbe pred pričo T. in druge z dne 7.5.1985, so bile na drugi in prvi stopnji skladno in celovito tudi materialnopravno presojene in pri odločanju upoštevane. Zato revizijsko sodišče sprejema tudi materialnopravno presojo na drugi in prvi stopnji ter zaključuje, da ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo tožeče stranke je zato zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).