Jedro

Ko sodišče z začasno odredbo v zakonskem sporu odloči o preživljanju zakonca, upošteva predvsem potrebe preživninskega upravičenca in možnosti preživninskega zavezanca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep se pod II. 1. spremeni tako, da je I. R. S. dolžan plačevati mesečno preživnino za A. S. v znesku 100.000,00 SIT mesečno od 1.1.2000 dalje. Odločitev o stroških pritožbnega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi po tožbi in po nasprotni tožbi nastopata obe stranki hkrati kot tožnika in toženca. Zaradi razumljivosti bo v nadaljevanju tožnik in toženec po nasprotni tožbi I. R. S. imenovan tožnik ali tožeča stranka, toženka in tožnica po nasprotni tožbi A. S. pa toženka ali tožena stranka. V tej pravdi zaradi razveze zakonske zveze, je sodišče z izpodbijanim sklepom med ostalim izdalo začasno odredbo in pod II. 1. tožniku naložilo plačevati toženki mesečno preživnino v znesku 50.000,00 SIT in sicer od 1.1.2000 dalje. Proti temu sklepu oziroma natančneje proti nezapisanemu zavrnilnemu delu sklepa (nad zneskom 50.000,00 SIT) se pritožuje tožena stranka A. S. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče določi višjo preživnino za toženko. Ta je predlagala, da se tožniku z začasno odredbo naloži plačilo mesečne preživnine v znesku 138.000,00 SIT, čeprav znašajo njeni stroški 156.000,00 SIT mesečno. Toženka je izkazala, da je stara 56 let, da je brez vsakršnih rednih dohodkov, z minimalno zavarovalno dobo. Tožnik ne pozna dogovora o skupnih stvareh, ki se tičejo obeh zakoncev in o vseh stvareh sprejema individualne odločitve. Na naroku je izjavil, da bo plačeval toženki 50.000,00 SIT mesečne preživnine in vse vzdrževalne stroške za hišo za čas mirovanja, vendar te besede ni držal. Toženka je bila prisiljena vložiti izvršbo za izterjavo preživnine pod opr. št. I 389/2000. Tožnik ne plačuje preživnine in ne plačuje vzdrževalnih stroškov. Preživnina, določena z začasno odredbo v višini 50.000,00 SIT je smešno nizka in z njo tožnica ne more preživeti. Sodišče je zanemarilo splošno znano dejstvo, ki ga je samo navedlo na glavni obravnavi, ko je pravdnima strankama predočilo podatke Zavoda za statistiko RS, da znašajo povprečni življenjski stroški za eno odraslo osebo 140.000,00 SIt mesečno. Tožnica je svoje potrebe in stroške natančno specificirala, z odrezki pokojnine pa je dokazala povprečne toženčeve mesečne dohodke v višini cca 281.000,00 SIT. Z dosojo prenizke preživnine je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba je utemeljena. Prvostopno sodišče je na podlagi 2. odst. 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) izdalo začasno odredbo o preživljanju toženke. V tem zakonskem sporu se je izkazalo, da je toženka nepreskrbljena in da je potrebno začasno do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve določiti preživnino v breme drugega zakonca, t.j. tožnika. Ta izdaji začasne odredbe ni nasprotoval ter se proti sklepu o začasni odredbi ni pritožil. Začasna odredba je torej po temelju utemeljena. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je z začasno odredbo določena preživnina prenizka. Od zahtevanih 138.000,00 SIT mesečno, je prvostopno sodišče določilo začasno preživnino v znesku 50.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se delno strinja s pritožbenimi trditvami in ocenjuje, da prvostopno sodišče glede na sicer pravilne dejanske ugotovitve z določitvijo začasne preživnine v znesku 50.000,00 SIT zmotno uporabilo materialno pravo. Upoštevati je namreč potrebno predvsem potrebe preživninske upravičenke in možnosti preživninskega zavezanca. Toženka je svoje potrebe izkazala s podrobnimi podatki (B6), ki pokažejo, da znašajo njene potrebe okrog 154.000,00 SIT. Med njene izdatke je potrebno upoštevati tudi kritje sorazmernega deleža stroškov za hišo in ni mogoče pričakovati, da bo vse vzdrževalne stroške za hišo prostovoljno poravnaval tožnik, zaradii česar, naj bi bila preživnina nižja. Tudi začasno določena preživnina za drugega zakonca mora biti tolikšna, da primerno pokriva vse izdatke preživninskega upravičenca, vključno z izdatki za vzdrževanje hiše. Nadalje je pri določitvi preživnine pravilno upoštevati toženkino možnost lastne izdelave kakšnega oblačila zase, glede na njeno znanje šivanja in zalogo blaga. Tožnikovi dohodki, t.j. neto pokojnina okrog 250.000,00 SIT mesečno, razvidna iz obvestil SPIZ-a, so za začasno določitev preživnine tudi odločilnega pomena. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je za zagotovitev sredstev za preživljanje toženke potrebna začasna odredba o preživnini, ki jo mora plačevati tožnik toženki in sicer ob smiselni uporabi 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v višini 100.000,00 SIT, kot primerni vsem obravnavanim okoliščinam, kar vse velja začasno do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je namesto zneska 50.000,00 SIT določilo mesečno preživnino v znesku 100.000,00 SIT, ki jo mora tožnik plačevati toženki. Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbo, o katerih pa bo odločilo prvostopno sodišče v okviru odločitve o vseh stroških tega pravdnega postopka.