Jedro

Tožnik je že v pritožbi ugovarjal, da je imel dovoljenje za stalno prebivanje, ker je v Sloveniji živel z družino in delal 10 let, predložil pa je tudi kopijo odločbe z dne 8. 7. 1993, s katero mu je organ pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznal pravico dodatka za pomoč in postrežbo na mesec in sicer od dne 6. 5. 1993 dalje, ter kopijo odločbe istega organa o priznanju pravice do invalidske pokojnine.

Evidence, na katere se opira tožena stranka v postopkih (družinskih članov), niso nujno zanesljive oziroma zadostno dokazno sredstvo, ampak je treba tako ugotovljena dejstva oceniti skupaj z navedbami in dokazi, ki jih predloži stranka po seznanitvi z relevantnimi ugotovitvami upravnega organa iz evidenc in na tej podlagi narediti celovito dokazno oceno. Poleg tega je Upravno sodišče tudi v sodbi zadevi I U 2080/2014 ugotovilo, da razlike med vsebinami dopisov in izdanih potrdil pristojnih organov v zvezi z okoliščinami izbrisa iz registra kažejo na to, da se ključnih dejstev ne da ugotoviti zgolj s sklicevanjem na uradne evidence, saj se le te razlikujejo glede na izdane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 492-682/2015-5 z dne 7. 10. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Ljubljana na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Ur. 1. RS, št. 99/13 – ZPŠOIRSP) odločila, da se zahteva tožnika, roj. ... 11. 1963, državljana Makedonije, za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrne.

2. V izpodbijanem aktu se organ sklicuje na določbe prvega odstavka 8. člena, na tretji in četrti odstavek 8. člena, drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Upravna enota je pri vpogledu v uradne evidence (register stalnega prebivalstva, register državljanstev ter register tujcev) ugotovila, da A.A. ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Iz evidence namreč izhaja, da A.A. v Republiki Sloveniji ni imel nikoli prijavljenega stalnega naslova prebivališča kakor tudi ne začasnega.

3. Glede na navedeno za tožnika nikoli niso začele veljati določbe 81. člena Zakona o tujcih. Iz vsega navedenega izhaja, da A.A. ne spada v nobeno kategorijo upravičencev do povračila škode, ki jih določa ZPŠOIRSP. A.A. ni upravičen do povračila škode povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, zato je upravni organ odločil tako kot izhaja iz 1. točke te odločbe.

4. Upravni organ je o zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku (prvi odstavek 144. člena ZUP). Upravni organ je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Upravni organ je presodil, da lahko po skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči v stvari, saj za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti še kakšnega dejanja v postopku.

5. V pritožbi je tožnik navedel, da se ne strinja z odločbo glede izbrisanih, ker je delal 10 let in je bil stalno prijavljen, potem je imel možgansko kap s hudimi poškodbami. Žena je bila zaposlena, vendar ko je bila v osmem mesecu nosečnosti, je dobila odpoved, potem se ni mogla zaposliti ker ni imela slovenskega državljanstva. Ostali so brez denarja z dvema majhnima otrokoma 3 in 7 let. Niso imeli pravice do socialne pomoči, ker niso imeli državljanstva. Pomagali so jim sovaščani, ki so živeli v Švici. Enkrat so prišli lastniki in so jim izklopili elektriko za en mesec. Izposodili so si denar, da sta žena in sin zaprosila za državljanstvo, ker je bila prijavljena za stalno bivanje in je imela slovensko osebno izkaznica, vendar, ko je šla vprašat, katere dokumente potrebujeta, so ji preklicali osebno izkaznico ker ni imela državljanstva in ni smela imeti slovenske osebne izkaznice. Potem je šla do odvetnika in je vložila vlogi za sebe in za sina B.B. Odvetnik C.C. je obljubljal, da bo vse uredil, vendar mu ni uspelo, jim pa je vzel veliko denarja. Nekega dne sta prišla dva agenta in jim povedala, da morajo zapustiti Slovenijo, ker niso upravičeni do življenja v Sloveniji. V takih okoliščinah je bilo pretežko živeti brez zdravstvenega zavarovanja. Mlajši sin je dobil gripo, petkrat ga je tožnik nosil k zdravniku, vendar so jih zavračali, ker niso imeli zdravstvenega zavarovanja. En dan je otrok imel hudo vročino, bruhal je in je bil hudo bolan, tako da ga je žena Č.Č. nesla in jokaje prosila, naj ga pregledajo, nakar so jih nemudoma poslali na pediatrično kliniko, kjer je ostal 15 dni. Prejemal je pokojnino, vendar si niti stanovanja ni uspel plačati, da ne omenja hrane, zato so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo avgusta 1993 in so se vrnili v Makedonijo. Slovenije ni želel zapustiti nikoli. Kot dokazilo prilaga dokumente.

6. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ pravi, da se izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa upravičenca v upravnem postopku za določitev denarne odškodnine na podlagi ZPŠOIRSP ugotovi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, in sicer podatkov o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, vodenega na podlagi Zakona o prijavi prebivališča (Ur. 1. RS, št. 59/06-UPB1 in 111/07), podatka o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije iz registra državljanstev, vodenega na podlagi Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 24/07-UPB) ter matičnega registra, vodenega na podlagi Zakona o matičnem registru (Ur. 1. RS, št. 11/11-UPB2), in podatka o izdanem dovoljenju za stalno prebivanje iz evidence o dovoljenjih za prebivanje, vodene na podlagi Zakona o tujcih (Ur.1. RS, št. 45/2014 -UPB1, 90/2014 in 19/2015).

7. Ministrstvo ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno pridobil podatke, da pritožnik iz registra stalnega prebivalstva ni bil izbrisan, saj je vpogled v te evidence opravilo tudi ministrstvo v času reševanja te upravne zadeve in ugotovilo povsem enako kot organ prve stopnje, da pritožnik na območju Republike Slovenije nikoli ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Na podlagi predmetnega dejstva je nesporna posledica, da pritožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ker v register stalnega prebivalstva tudi ni bil vpisan. Posledično ni upravičen do odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kajti 2. člen ZPŠOIRSP v prvem in drugem odstavku določa, da je do odškodnine upravičena samo oseba, ki je bila iz registra stalnega prebivalstva izbrisana ter če izpolnjuje še nekatere druge pogoje, prav tako določene v predmetnem členu. Glede na pritožbene navedbe, da je 10 let delal in bil prijavljen, ministrstvo pritožniku pojasnjuje, da je Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-v nadaljevanju: UZITUL) v 13. členu posebej določil, da so državljani drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti (23. 12. 1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj tudi dejansko živeli, izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije (razen v primerih iz 16. člena -glede pridobivanja stvarnih pravic na nepremičninah v Sloveniji) do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do preteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih. Ustavno varstvo pravic (in dolžnosti) določene skupine oseb po 13. členu UZITUL gre vsem osebam z državljanstvom drugih republik, ki so imele na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj tudi dejansko živele. Kontinuiteto varovanja teh pravic je prekinila zavrnilna odločba izdana državljanu druge republike iz razlogov neizpolnjenega dejanskega stanja 40. člena, ki je bil del dejanskega stanja 13. člena UZITUL oz. iztek rokov po Zakonu o tujcih. V konkretnem primeru pritožnik, po podatkih registra stalnega prebivalstva in registra državljanstev ter upravnega spisa nikoli ni imel v Republiki Sloveniji prijavljenega stalnega prebivališča, prav tako ni zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

8. Glede prijave stalnega prebivališča ministrstvo pritožniku dodatno pojasnjuje, da je pred osamosvojitvijo Republike Slovenije prijavno-odjavno obveznost urejal Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83; v nadaljevanju ZENO), ki je veljal kot republiški predpis za področje registracije prebivalstva. Po določbah tega zakona je bil občan vsak državljan SFRJ, ki je imel na območju takratne Socialistične Republike Slovenije prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. V skladu z določbo četrtega odstavka 5. člena ZENO je bil občan dolžan prijaviti stalno prebivališče v roku osmih dni od naselitve oziroma spremembe naslova stanovanja. Na podlagi pavšalnih navedb pritožnika, da je 10 let delal in bil prijavljen, ni pa navedel, kje je bil prijavljen, ministrstvo ocenjuje, da je pritožnik sicer prebival na območju Socialistične Republike Slovenije in kasneje Republike Slovenije, vendar prijavne obveznosti prebivališča po določbah ZENO nikoli ni izvršil. Ker v register stalnega prebivalstva ni bil vpisan tudi ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije.

9. Ministrstvo ugotavlja, da pritožnikove navedbe in predložena dokazila tako ugotovljenega dejanskega stanja ne spreminjajo, saj okoliščine bivanja v Sloveniji in podatek o zdravljenju pritožnika v Sloveniji ter podatek, da je pritožnikova žena prosila za državljanstvo Republike Slovenije ter vložena prošnja pritožnika za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, za to upravno zadevo ne pomenijo kriterijev presojanja upravičenosti do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP. Za rešitev konkretne upravne zadeve je pomembno zgolj dejstvo, da pritožnik na območju Republike Slovenije ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, zato po določbah ZPŠOIRSP ne izpolnjuje osnovnega pogoja, to je pogoja izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

10. V tožbi tožnik podaja enake ugovore kot v pritožbi in se sklicuje na site predložene listine.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in dodaja, da je iz spisa upravne zadeve nadalje razvidno, da se priimek tožeče stranke glasi A., nenazadnje je ta priimek tožnik navedel tudi v vlogi za povračilo škode z dne 21. 8. 2015. Tožba je utemeljena.

12. Pri odločitvi upravnega organa, da bo ugotovitveni postopek izpeljal v okviru skrajšanega postopka po 144. členu ZPP, se tožena stranka ne sklicuje na kakšno drugo specialno določbo iz ZPŠOIRSP, ampak zgolj na določbi prve in druge točke 1. odstavka 144. člena ZPP (v zvezi s 7. odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP), na podlagi katerih organ v skrajšanem postopku odloči, če se da dejstva „v celoti“ ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana oziroma na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic ali pravnih koristi. Tožena stranka se torej ne sklicuje na na nobeno zakonito podlago, ki bi za dokazovanje v upravnem postopku predpisovala določeno in edino dokazno sredstvo (formalno dokazno pravilo), to je vpogled v omenjene tri vrste uradnih evidenc.

13. Upravno sodišče je že v upravnih sporih tožnikovih sinov tožbama ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo in zadevi vrnilo v ponovno odločanje (I U 85/2016-11 z dne 24. 1. 2018; I U 1821/2015-15 z dne 14. 12. 2016), ker je tožena stranka tožnikoma v navedenih zadevah kršila pravico do izjave in je storila bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (3. odstavek 27. člena ZUS-1).

14. Enako kršitev je tožena stranka storila tudi v predmetni zadevi, kajti tožnik je že v pritožbi zoper prvostopenjski akt ugovarjal, da je imel dovoljenje za stalno prebivanje, ker je v Sloveniji živel z družino in delal 10 let, predložil pa je tudi kopijo odločbe z dne 8. 7. 1993, s katero mu je organ pokojninskega in invalidskega zavarovanja, priznal pravico dodatka za pomoč in postrežbo na mesec in sicer od dne 6. 5. 1993 dalje, ter kopijo odločbe istega organa o priznanju pravice do invalidske pokojnine. Kako oziroma ali bi tožnik lahko bil upravičenec do omenjenih pravic iz socialnega zavarovanja, če ne bi imel dovoljenja za bivanje, tožena stranka ni razčiščevala s tem, da bi tožnika seznanila z uspehom dokazovanja in mu dala možnost da se o tem izreče (1., 3. in 5. točka 3. odstavka 146. člena ZUP). Dodatna obrazložitev drugostopenjskega organa, ki je zgolj potrdil, da je odločilno, kaj izhaja iz evidenc, z vidika pravice do izjave in sodelovanja v dokaznem postopku namreč ne zadošča. 15. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da iz sodbe I U 85/2016-11, ki se nanaša na sorodno zadevo, kjer je bila stranka tožnikov sin (ki je bil v relevantnem času družinski član tožnika v Sloveniji), izhaja, da je upravni organ v zadevi I U 85/2016-11 ugotovil, da tožnikov sin nikoli ni imel stalnega ali začasnega prebivališča, med tem ko je tožnik v omenjeni zadevi v pritožbenem postopku predložil fotokopijo potrdila o prijavi prebivališča iz leta 1992. Tudi iz sodbe v zadevi I U 1821/2015-15 izhaja, da je v tej zadevi (pri)tožnik (sin tožeče stranke) predložil potrdilo o stalnem prebivališču, ki ga je izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve Ljubljana št. 10/3-313343/92-2 z dne 27. 10. 1992, ki naj bi potrjeval, da je tožnik stanoval na naslovu E., in tudi potrdilo o državljanstvu (št. ...), a je upravni organ v skrajšanem postopku ugotovil, da tožnik ni podal vloge za stalno prebivanje in državljanstvo. Te okoliščine kažejo na to, da evidence, na katere se opira tožena stranka v tovrstnih postopkih (družinskih članov) niso nujno zanesljive oziroma zadostno dokazno sredstvo, ampak je treba tako ugotovljena dejstva oceniti skupaj z navedbami in dokazi, ki jih predloži stranka po seznanitvi z relevantnimi ugotovitvami upravnega organa iz evidenc in na tej podlagi narediti celovito dokazno oceno.

16. Poleg tega je Upravno sodišče tudi v sodbi zadevi I U 2080/2014 z dne 4. 5. 2016 ugotovilo, da razlike med vsebinami dopisov in izdanih potrdil pristojnih organov v zvezi z okoliščinami izbrisa iz registra kažejo na to, da se ključnih dejstev ne da ugotoviti zgolj s sklicevanjem na uradne evidence, saj se le te razlikujejo glede na izdane odločbe (I U 2080/2014 z dne 4. 5. 2016, odst. 7).

17. Ker tožena stranka tudi v konkretni zadevi ni opravila ustreznega ugotovitvenega postopka s sprejemom izjave in izvajanjem dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ampak je odločila v skrajšanem postopku, brez upoštevanja izjave in dokazov stranke, je sodišče tožbi ugodilo. Gre namreč za kršitev 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (3. odstavek 27. člena ZUS-1) in 1. odstavka 9. člena ZUP. Zato je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).