Jedro

Čeprav je pooblaščenka zelo natančno v postopku izdaje upravnega akta navedla, da pravna argumentacija Zavoda RS za zaposlovanje ne drži, saj je bila delodajalcu izrečena globa zgolj za prekršek po ZDR-1, kjer pa ne velja prepoved zaposlovanja tujcev za obdobje treh let, ampak za krajše obdobje, se tožena stranka v odločbi do vseh teh navedb ni opredelila, zaradi česar je odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, s čemer je podana kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Jesenice št. 214-665/2016-16 z dne 7. 10. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in odločila, da mora tožnik v 8 dneh od pravnomočne odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik podal vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je od Zavoda RS za zaposlovanje prejela obvestilo, da ne izda soglasja tožniku za zaposlitev pri družbi A. Zavod je ugotovil, da je bila delodajalcu pravnomočno izrečena globa po 1. odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in mu je s tem v skladu s 73. členom v povezavi z določili 42. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT), prepovedano zaposlovanje in delo tujcev za dobo treh let od pravnomočnosti odločbe, to je do 24. 1. 2017. Tožena stranka je dala tožniku in delodajalcu možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile ugotovljene v postopku. Pooblaščenec delodajalca je toženi stranki poslal dopis, v katerem navaja, da ugotovitve Zavoda RS za zaposlovanja ne držijo. Navaja, da določbe prejšnjega Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1) ne veljajo več, ker je 1. 9. 2015 začel veljati nov zakon, ki v prehodnih in končnih določbah določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati prejšnji zakon. Zavod RS za zaposlovanje je toženi stranki posredoval pojasnilo, iz katerega je razvidno, da so navedbe pooblaščenca neutemeljene, ker 73. člen ZZSDT določa, da prepovedi zaposlovanja in dela tujcev ostanejo v veljavi do poteka prepovedi, torej do 24. 1. 2017. Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v 2. odstavku 37. člena med drugim določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, pri čemer je eden od pogojev, da pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. Tožena stranka je ugotovila, da Zavod RS za zaposlovanje soglasja ni podal. Ker je bilo ugotovljeno, da ni podal soglasja, tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 37. člena ZTuj-2, zaradi česar je bila vloga zavrnjena.

2. Tožnik v tožbi navaja, da mu pojasnilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 6. 10. 2016, ki je bilo poslano toženi stranki, ni bilo posredovano, zaradi česar z njim ni bil seznanjen, posledično pa mu ni bila dana možnost, da bi se lahko izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki utegnejo vplivati na odločitev. Razen tega je pooblaščenec delodajalca v dopisu z dne 20. 9. 2016, ki je bil naslovljen na toženo stranko, zanikal sankcioniranje z globo za prekršek po Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ter o tem tudi predložil odločbo o prekršku, tožena stranka pa se do tega ni opredelila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v tem delu v tolikšni meri nepopolna, da je onemogočen njen preizkus v pogledu pravne pravilnosti in zakonitosti. Tožena stranka je zgolj sledila sicer napačnemu in pravno nepravilnemu mnenju Zavoda RS za zaposlovanje. Ker zoper nepodajo soglasja za zaposlitev samostojno pravno varstvo ne obstaja, se tožeča stranka v tej tožbi opredeljuje tudi do dejstva nezakonite nepodaje soglasja za zaposlitev. Tožnik z nepodajo soglasja nikoli ni bil neposredno seznanjen in mu ni bila dana možnost, da bi se o ugotovitvah Zavoda RS za zaposlovanje lahko konkretneje izjavil. Prejel je zgolj dopis tožene stranke z dne 19. 9. 2016. Pri tem tožnik še opozarja, da je v dopisu z dne 19. 9. 2016 naveden 42. člen ZZDT-1, v odločbi pa se v zvezi z identičnim stališčem navaja 42. člen ZZSDT, ki v času pravnomočne odločbe o prekršku še ni veljal. Delodajalec tožeče stranke je že v odgovoru na prejeti dopis dne 20. 9. 2016 pojasnil, da določbe ZZDT-1 ne veljajo več. Dne 1. 9. 2015 je pričel veljati novi zakon (ZZSDT), ki v prehodnih določbah v 81. členu določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati prejšnji zakon. Za tem je Zavod RS za zaposlovanje toženi stranki ponovno posredoval pojasnilo, da naj bi v skladu s 73. členom istega zakona veljale prepovedi, uveljavljene po prejšnjem zakonu, katera konkretna prepoved naj bi veljala za konkretnega delodajalca, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno zgolj to, da je Zavod RS za zaposlovanje ugotovil, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev, kjer je bila delodajalcu izrečena globa po 1. odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in mu je s tem prepovedano zaposlovanje in delo tujcev za dobo treh let od pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka se do odločitve Zavoda RS za zaposlovanje ni opredelila in jo je sprejela kot pravno pravilno. Tožeča stranka pri tem opozarja, da niti Zavod RS za zaposlovanje, niti tožena stranka pri odločitvi nista upoštevali med drugim tega, da je bila pravni osebi in odgovorni osebi izrečena globa le za prekršek po 15. točki 1. odstavka 218. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), za ostale prekrške pa zgolj opomin, za prekršek po 1. odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno pa globa ni bila izrečena, kot je nepravilno navedla tožena stranka v dopisu z dne 19. 9. 2016. Po ZZSDT sicer velja prepoved zaposlovanja in dela tujcev, če gre za izrečeno globo za prekršek po 15. točki 1. odstavka 218. člena ZDR-1, vendar pa v tem primeru ta pravna podlaga ni podana, saj je preteklo že več kot dve leti od pravnomočnosti odločbe. Tudi po prej veljavnem ZZDT-1 takšna triletna prepoved ni obstajala. Res sta bila delodajalec in odgovorna oseba spoznana za odgovorna za prekršek po 1. odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, vendar jima je bil za navedeni prekršek izrečen zgolj opomin in ne globa. Besedilo 42. člena ZZDT-1, katerega je kot vsebino obvestila navedla tožena stranka v dopisu z dne 19. 9. 2016 pa nima nobene vsebinske zveze s konkretnim primerom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila, temveč je navedla, da bo v primeru, če bo v postopku potrebno opraviti kakršnokoli dejanje, upravno enoto zastopalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 2. odstavek 37. člena ZTuj-2, ki določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz 3. odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ, po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje 1. odstavka 55. člena tega zakona. Iz akta, ki se imenuje "Ne izdaja soglasja za zaposlitev" Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da po ugotovitvi zavoda niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja za zaposlitev iz razloga, ker je bila delodajalcu pravnomočno izrečena globa po 1. odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in mu je s tem skladno s 73. členom v povezavi z določili 42. člena ZZSDT prepovedano zaposlovanje in delo tujcev za dobo treh let od pravnomočnosti odločbe, to je od 24. 1. 2014 do 24. 1. 2017. Iz dopisa Upravne enote tožniku z dne 19. 9. 2016 je razvidno, da je tožena stranka sicer seznanila tožnika s tem, da Zavod RS za zaposlovanje ni izdal soglasja in tudi z razlogom, zakaj ga ni izdal, ni pa razvidno, da bi tožniku akt Zavoda RS za zaposlovanje tudi poslala, da bi se z njim seznanil. Ne glede na navedeno pa je sedanja pooblaščenka tožnika, ki je v upravnem postopku sicer zastopala njegovega delodajalca, ki ga je tožena stranka prav tako pritegnila v postopek, toženi stranki odgovorila na akt Zavoda RS za zaposlovanje in je toženo stranko tudi opozorila na to, da je bila delodajalcu oziroma odgovorni osebi izrečena globa zgolj za prekršek po 15. točki 1. odstavka 218. člena ZDR-1, glede tega prekrška pa velja prepoved zaposlovanja tujcev zgolj za obdobje, ki je že minilo. V dokaz za svoje trditve je pooblaščenka predložila odločbo o prekršku, ki naj bi potrjevala njene trditve. Iz upravnega spisa je nadalje razvidno, da je tik pred izdajo izpodbijane odločbe Zavod RS za zaposlovanje posredoval toženi stranki pojasnilo, s katerim odgovarja na navedbe pooblaščenke, vendar le v tistem delu, kjer pooblaščenka zatrjuje, da določbe prejšnjega ZZDT-1 ne veljajo več. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da to pojasnilo tožniku ni bilo dano v izjasnitev, zaradi česar je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj 1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Razen tega sodišče tudi ugotavlja, da je Zavod RS za zaposlovanje kot razlog, zaradi katerega ne izdaja soglasja za zaposlitev, navedel, da je bila delodajalcu pravnomočno izrečena globa po 1. odstavku 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, iz odločbe o prekršku, ki jo je predložila pooblaščenka, pa izhaja, da za ta prekršek ni bila izrečena globa, ampak zgolj opomin. Iz navedenega razloga je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Razen tega se tožena stranka kljub temu, da je pooblaščenka opozorila na to, da je bila globa dejansko izrečena za nek drug prekršek, v obrazložitvi izpodbijane odločbe do tega sploh ni opredelila, temveč je zgolj navedla, da Zavod RS za zaposlovanje ni podal soglasja za zaposlitev. Čeprav je pooblaščenka zelo natančno v postopku izdaje upravnega akta navedla, da pravna argumentacija Zavoda RS za zaposlovanje ne drži, saj je bila delodajalcu izrečena globa zgolj za prekršek po ZDR-1, kjer pa ne velja prepoved zaposlovanja tujcev za obdobje treh let, ampak za krajše obdobje, se tožena stranka v odločbi do vseh teh navedb ni opredelila, zaradi česar je odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, s čemer je podana kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

6. Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v tem postopku kot stranko z interesom ni pritegnilo tožnikovega delodajalca, ker skladno s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 odprava odločbe njemu ni v škodo, razen tega pa se je tudi upravni postopek je začel na zahtevo tožnika.

K točki II izreka:

7. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu s določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi 2. odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica.