Jedro

Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Zato ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. V nasprotnem primeru zdravljenje oškodovanca ne bi bilo nikoli končano oziroma njegova odškodninska terjatev ne bi nikoli zastarala.

Ugotovljeno je bilo, da so se tožnici po zaključku bolniškega staleža še vedno pojavljale težave in da je bila v zvezi s tem deležna tudi določenih specialističnih pregledov in preiskav (vsi opravljeni pregledi niti niso bili v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo). Vendar pa to še ne pomeni, da tožnici obseg škode ni bil znan že 18. 10. 2016. Izvedenka B. B. je prepričljivo pojasnila, da kasnejših pregledov ni več mogoče šteti kot kontinuirano zdravljenje obravnavane poškodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 23.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo zneska v višini 499,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožničin zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti pravdne stroške v višini 30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica sodbo izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Sodišču prve stopnje očita, da je glede na napačno ugotovljeno dejansko stanje napačno interpretiralo ustaljena stališča sodne prakse v zvezi s presojo zastaranja odškodninskih terjatev. Po določbi prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je zastaranje vezano na oškodovančevo védenje o škodi. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja vedno časovno ne sovpadata. Določbe o zastaranju je treba uporabljati življenjsko, sodišče prve stopnje pa je izbralo povsem objektiven vidik in v okviru tega ozko presojo, za kar nima podlage v izvedenskem mnenju. Poudarja, da je zdravljenje potekalo tudi po 18. 10. 2016, opravljali so se specialistični pregledi in škoda je še vedno nastajala. V zvezi s tem opozarja na UZ pregled leve podlahti in dlani 31. 5. 2019, opravljeno MR preiskavo ter pregled pri specialistu plastične kirurgije 29. 8. 2019, predviden je bil celo operativni poseg, kar že samo po sebi predstavlja nadaljevanje zdravljenja. Zato ne drži, da je bilo zdravstveno stanje tožnice po 18. 10. 2016 stabilno in se ni izboljševalo.

Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje zdravnika A. A., dodatno zaslišanje izvedenke medicinske stroke na glavni obravnavi ter postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Ne gre le za njeno nestrinjanje z ugotovitvami izvedenke. Izdelano izvedensko mnenje ni natančno, prepričljivo, v skladu s pravili logičnega mišljenja in splošnimi življenjskimi izkušnjami. Obrazložitev izvedenskega mnenja zaradi nejasnosti ne omogoča preizkusa.

Oporeka tudi zaključku sodišča, da pri zdravljenju po 18. 10. 2016 ne gre za novo škodo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi delovne nesreče pri zavarovancu toženke. Na delovnem mestu se je poškodovala 30. 7. 2015, ko so se ji med strojnim obrezovanjem lesenih desk obrezani ostanki (opilki) zapičili v levo podlaket. Zdravljenje poškodbe je bilo dolgotrajno, tožnica pa še vedno občuti posledice. Nesporni del odškodnine je toženka tožnici nakazala 20. 2. 2019, za preostanek odškodnine je tožnica 23. 12. 2019 vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožničina terjatev že zastarala. Zavzelo je stališče, da je bilo zdravstveno stanje tožnice ustaljeno in njeno zdravljenje zaključeno 18. 10. 2016, to je z zaključkom bolniškega staleža. Tedaj je tožnica že razpolagala s podatki, na podlagi katerih bi lahko opredelila višino tožbenega zahtevka. Po 18. 10. 2016 se njeno zdravstveno stanje ni več izboljševalo in je bilo stabilno. Triletni subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena OZ) je tako do vložitve tožbe 23. 12. 2019 že potekel. Glede zdravstvenih težav po 18. 10. 2016 je sodišče prve stopnje ocenilo, da tudi ne predstavljajo nove škode, ki bi izvirala iz škodnega dogodka. Odločitev je pravilna.

6. Pri presoji, kdaj je bilo tožničino zdravljenje končano, se je sodišče prve stopnje oprlo na medicinsko in drugo dokumentacijo v spisu, izpovedbo tožnice, predvsem pa na izvedensko mnenje prof. dr. B. B. Izvedenka medicinske stroke je po tožničinih pripombah podala še dopolnilno izvedensko mnenje in odgovorila na zastavljena vprašanja na glavni obravnavi. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj izvedenskemu mnenju ne bi sledilo. Izvedenka je namreč jasno in prepričljivo odgovorila na vsa ključna vprašanja, v mnenju ni pomanjkljivosti ali nejasnosti. Tudi zaslišanje izvedenke ne vzbuja dvomov, ki bi terjali izvedbo dodatnih predlaganih dokazov – zaslišanje plastičnega kirurga A. A., dodatno zaslišanje izvedenke in postavitev novega izvedenca medicinske stroke.

7. Pritožbena kritika mnenja izvedenke je pavšalna. Tožnica v pritožbi ne argumentira, zakaj obrazložitev izvedenskega mnenja naj ne bi bila jasna, razumljiva in celovita oziroma v čem konkretno mnenje ne omogoča preizkusa in kritične presoje. Da bi tožnica pritožbenemu sodišču vzbudila utemeljen dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, bi morala konkretno navesti, v čem so njegove pomanjkljivosti in nedoslednosti.

8. Zaslišanje plastičnega kirurga A. A., ki je zdravil tožnico, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrebno. Tožnica je njegovo zaslišanje predlagala glede vprašanj v zvezi z načrtovanim posegom: zakaj se je odločil za operativni poseg, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice ob pregledu 29. 8. 2019, še posebej z vidika lokacije tujkov in ali bi odstranitev tujkov lahko vplivala na izboljšanje zdravstvenega stanja. Vendar pa operativni poseg, ki je bil napovedan ob koncu pregleda 29. 8. 2019, ni bil izveden,1 zakaj ne, tožnica ni pojasnila (razlogi bi ji kot pacientki morali biti znani). Jasno je, da predviden operativni poseg, ki pa se nato ni izvedel, ne predstavlja nadaljevanja zdravljenja. Iz zatrjevanega in ugotovljenega poteka zdravljenja je razvidno, da je bila tožnica zaradi obravnavane poškodbe zadnjič operirana 12. 8. 2016, ko je bila opravljena revizija. Da potem ni bila izvedena nobena operacija več,2 je objektivno dejstvo, ki je bistveno za odločitev. Zato je prepričljiv zaključek izvedenke, da po okrevanju po zadnji operaciji, ki se je končalo z zaključenim bolniškim staležem tožnice 18. 10. 2016, aktivno kontinuirano zdravljenje zaradi posledic obravnavane poškodbe ni več potekalo.

9. Toženka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja na stališče sodne prakse, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je _realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode_. Zato ni pomembno, da morebitni _posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi_, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.3 V nasprotnem primeru zdravljenje oškodovanca ne bi bilo nikoli končano oziroma njegova odškodninska terjatev ne bi nikoli zastarala.4 Hipotetično namreč vedno obstaja možnost izboljšanja zdravstvenih težav z nekimi dodatnimi ali novimi medicinskimi postopki oziroma ukrepi.

10. Ugotovljeno je bilo, da so se tožnici po zaključku bolniškega staleža še vedno pojavljale težave in da je bila v zvezi s tem deležna tudi določenih specialističnih pregledov in preiskav (vsi opravljeni pregledi niti niso bili v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo). Vendar pa to še ne pomeni, da tožnici obseg škode ni bil znan že 18. 10. 2016. Izvedenka B. B. je prepričljivo pojasnila, da kasnejših pregledov ni več mogoče šteti kot kontinuirano zdravljenje obravnavane poškodbe. Ti pregledi niso bili predvideni vnaprej in opravljeni niso bili zaradi _pričakovanega izboljšanja_ tožničinega zdravstvenega stanja, kar potrjuje tudi dejstvo, da tožnica po njih ni bila deležna nobene dodatne terapije ali ponovnega zdravljenja. V zvezi s tem tudi ne gre prezreti ugotovitev izvedenke, da drobni leseni tujki, ki so bili ugotovljeni z UZ preiskavo 29. 3. 2016, ob zadnji operaciji (reviziji) 12. 8. 2016 _niso bili najdeni_, ter da je obstoj tujkov, ki je bil ponovno ugotovljen z UZ preiskavo 31. 5. 2019, _ovrgla kasnejša MR preiskava_ (17. 7. 2019), _ki je natančnejša_ od UZ preiskave. Vsekakor gre verjeti izvedenki, da bi bili tujki, če bi bili moteči in najdeni, odstranjeni. Pregledi in preiskave, ki so bili v letih 2017 do 2019 izvedeni zaradi tožničinih nadaljnjih zdravstvenih težav, zato ne pomenijo nadaljevanja aktivnega zdravljenja.

11. Prav tako pa omenjenih pregledov in preiskav ni mogoče opredeliti kot novo škodo. Pojava drugih težav (bolečine v desnem komolcu, vnetje na mezincu in stres fraktura na levi roki), ki bi izvirale iz istega škodnega dogodka, tožnica glede na mnenje sodne izvedenke ni dokazala, saj izvedenka ni potrdila vzročne zveze med obravnavano poškodbo in dodatnimi diagnozami. Glede nadaljnjih težav zaradi obravnavane poškodbe pa ni dokazano, da bi šlo za nepričakovano, dodatno ali od že nastale drugačno škodo.

12. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa ni z ničemer izkazala nastanka stroškov odgovora na pritožbo v priglašeni višini (30 EUR), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Od pregleda 29. 8. 2019 do zaključka sojenja na prvi stopnji je minilo skoraj 3,5 leta. 2 Drugačna je bila situacija v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 316/2015 z dne 28. 1. 2016 in II Ips 105/2012 z dne 20. 2. 2014. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 330/2015 z dne 7. 9. 2017. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011.