Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku J. A. 1,563.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1997 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 125.751,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1997 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 19.519,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,113.420,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Proti taki sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,163.240,00 SIT z zakonitimi obrestmi, v presežku do zneska 2,413.420,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo. Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je odločilo o pravdnih stroških tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 61.007,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1997 dalje do plačila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, ali pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je nerazumno znižalo s prvostopno sodbo določeno odškodnino; za takšno znižanje odškodnine v podatkih spisa ni imelo pravne podlage.

Znižanja tudi ni obrazložilo na razumen, jasen in zanesljiv način. Po eni strani sodišče druge stopnje trdi, da oškodovanci iz različnih dogodkov ne bi smeli dobiti bistveno različnih zneskov odškodnin, po drugi strani pa se je v konkretnem primeru zgodilo prav to, da je tožnik dobil bistveno manjšo odškodnino, kot bi jo sicer moral dobiti. Sklicevanje na neko "sodno prakso" ni sprejemljivo in povzroča krivice. Iz napadene sodbe tudi sledi, da je bila sprejeta na seji senata dne 6.1.1998, na koncu njene obrazložitve pa je zapisan datum 6.1.1999. Sicer pa je izvedenec le teoretično postavil okvire, na katerih podlagi je mogoče odločiti o telesnih bolečinah, pa tudi o strahu in zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine, ki se nanašajo na vrsto in obseg tožniku prizadejane škode. Tudi sodišče druge stopnje se je pri sojenju oprlo na navedene dejanske ugotovitve. Od tu naprej gre za uporabo materialnega prava o višini pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem pa sodišče druge stopnje na pravno oceno, sprejeto na nižji stopnji, ni vezano (drugi odstavek 365. člena ZPP). Revizijski očitek "nerazumnega" zniževanja na prvi stopnji dosojene odškodnine torej zmotno posega na področje revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba, ki je znižala na prvi stopnji dosojeno odškodnino, je navedla vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jo k temu vodila. Pri tem se je poslužila tudi primerjave s podobnimi škodami in odškodninami zanje. Ker je ta primerjava možna predvsem ob poznavanju ustrezne sodne prakse, njenim razlogom ni mogoče očitati nerazumljivosti, če se na sodno prakso sklicujejo. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej ni podan.

V ostalem - kolikor revizija še vztraja pri navedenem revizijskem razlogu - pa gre za očitno napako pri zapisovanju datumov seje senata sodišča druge stopnje. Ne gre torej za nasprotje, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti v okvir kršitev iz 354. člena ZPP, temveč za pisno napako, ki jo je po določi 342. člena ZPP možno kadarkoli odpraviti.

Revizija tudi ni utemeljena, kolikor zmotno uporabo materialnega prava očita odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in prestani strah. Tožnik je utrpel zvin desnega kolena z raztrganjem vezi.

Bolečinsko obdobje je bilo po izvedenčevih ugotovitvah relativno kratko. Še največ težav je tožniku povzročilo zamavčenje noge in kasnejše mavčevo korito. Tega dela škode zato ni mogoče uvrstiti med škode znatnega obsega. Znižanje odškodnine iz tega naslova na znesek 400.000,00 SIT je torej utemeljeno in primerljivo s podobnimi primeri, ki so bili sodno obravnavani.

Tudi glede strahu se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe. Odškodnina za strah v zahtevani (pa tudi na prvi stopnji dosojeni) višini ni sorazmerna z njegovo intenzivnostjo in trajanjem. Izvedenec sam je prestani (primarni) strah ocenil kot "ne zelo intenziven" in "ne zelo dolgotrajen", strah za izid zdravljenja pa je mogoče relativizirati z naravo poškodbe, ki ni posegla v vitalne organe. Zapleti pri zdravljenju niso presegli običajnih težav pri podobnih poškodbah. Glede strahu pred možno artroskopijo kolena zaradi zanesljive diagnostike pa revizijsko sodišče deli razloge izpodbijane sodbe, ki jih je mogoče razumeti kot kompleksno presojo vseh do sedaj znanih okoliščin, ki lahko vplivajo na obstoj strahu.

Revizija pa utemeljeno graja višino dosojene odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova priznalo znesek 1,100.000,00 SIT, sodišče druge stopnje pa ga je z znižanjem na 600.000,00 SIT skoraj prepolovilo. Opis trajnih posledic, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, narekuje iz tega naslova odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT. Gre predvsem za zmanjšano gibljivost desnega kolena in bolečnost v skrajnih legah, to pa ima za posledico zmanjšano moč kolena s posledicami v manjši dolžini in dometu hoje ter oviranju pri teku in rekreativnih dejavnostih. Te prikrajšave so zaradi pomembnosti kolenskega sklepa dnevne, zaradi trajnosti pa znatno posežejo v duševno celovitost. Zvišanje te odškodnine na znesek 1,000.000,00 SIT je torej utemeljeno.

Sprememba izpodbijane sodbe ima svojo utemeljitev v določbi prvega odstavka 395. člena, delna zavrnitev revizije pa v določbi 393. člena ZPP.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba tudi znova odločiti o stroških pravdnega postopka (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Sledeč izhodiščem sodišča prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov je tožnik glede na spremembo višine dosojene odškodnine dosegel 65-odstotni uspeh. Njegovi pravdni stroški so bili odmerjeni z zneskom 259.047,00 SIT, zaradi česar utemeljno zahteva povračilo zneska 168.380,00 SIT. Toženkin uspeh je 35-odstoten, kar predstavlja od dosojenega zneska pravdnih stroškov v višini 121.799,00 SIT, le 42.629,00 SIT. Razlika med zneskoma 168.380,00 SIT in 42.629,00 SIT da znesek 125.751,00 SIT; ta znesek pa predstavlja višino pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka glede na uspeh v pravdi dolžna povrniti tožeči stranki.

Revizijsko sodišče je ocenilo, da je tožeča stranka z revizijo uspelo približno do 1/3. Zato ji je ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife od odmerjenih revizijskih stroškov v znesku 58.558,00 SIT priznalo stroške v znesku 19.519,00 SIT, te pa naložilo v plačilo toženi stranki. Slednja mora trpeti sama svoje stroške revizijskega postopka; po eni strani zato, ker z navedbami v odgovoru ni prispevala k odločitvi o reviziji, po drugi strani pa mora stroške nositi sama glede na delni revizijski uspeh tožeče stranke.