Jedro

Sodišči sta pravilno ugotovili, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka. Iz dejstev, navedenih v tožbi, namreč ne izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen (4. točka 1. odst. 332. člena ZPP). Če bi to izhajalo iz tožbe, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti (4. odst. 332. člena ZPP). Podlage za takšno odločitev pa v dejstvih, navedenih v tožbi, ni. Ker sodba zaradi izostanka temelji na navedbah tožeče stranke in odsotnost tožene predpostavlja pripoznanje, sodišče tudi ne raziskuje dejanskega stanja, na katero je oprt zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožeči kot kredit nakazala 600.000,00 SIT, vtoževani znesek pa je tožeča stranka še istega dne nakazala nazaj toženi kot poplačilo zapadlih obveznosti. S tem si je zagotovila celotno poplačilo že zapadlih terjatev, v stečajnem postopku pa z zastavno pravico na nepremičninah ločeno poplačilo tega kredita. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka, po kateri je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 598.773,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo tožene stranke, da ima sodba dajatveni izrek, ne pa tudi ugotovitvenega, da so trditve v tožbi v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in predloženimi dokazi in da sodišče ni moglo dokazati njenega vedenja za slabo finančno stanje tožeče stranke, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka, da dajatveni izrek vključuje tudi ugotovitveni del, pri ugotavljanju subjektivnega vedenja za finančno stanje pa gre že za ugotavljanje dejanskega stanja, iz tega razloga pa sodbe zaradi izostanka ni mogoče izpodbijati.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

V reviziji tožena stranka navaja, da se premoženje dolžnika ni zmanjšalo, ampak je terjatev tožene stranke le spremenila obliko.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki (3. odst. 390. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožeča stranka se je v odgovoru na revizijo sklicevala na navedbe v času postopka.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta pravilno ugotovili, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka. Iz dejstev, navedenih v tožbi, namreč ne izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen (4. točka 1. odst. 332. člena ZPP). Če bi to izhajalo iz tožbe, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti (4. odst. 332. člena ZPP). Podlage za takšno odločitev pa v dejstvih, navedenih v tožbi, ni. Ker sodba zaradi izostanka temelji na navedbah tožeče stranke in odsotnost tožene predpostavlja pripoznanje, sodišče tudi ne raziskuje dejanskega stanja, na katero je oprt zahtevek.

Glede na navedeno, in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (386. člen ZPP).