Jedro

Smisel postopka ureditve meje je ureditev meje med dvema različnima lastnikoma. V postopku ureditve meje sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Ker gre v obravnavani zadevi za istega lastnika, o močnejši pravici ni mogoče govoriti in je postopek ureditve meje zato že pojmovno izključen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v P. zavrglo predlog za sodno ureditev meje, ker niti predlagateljica niti nasprotni udeleženec nista lastnika nepremičnin, med katerima naj bi se meja urejala in zato za ta postopek nista legitimirana.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno razlagalo določbe 131., 132. in 133. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Zakon namreč določa, da lahko sodno ureditev meje poleg lastnikov predlagajo tudi uporabniki zemljišča. Predlagateljica je uporabnica zemljišča, prav tako pa tudi nasprotni udeleženec. Zavrženje predloga po mnenju predlagateljice pomeni kršitev njene ustavne pravice do sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave RS. Predlagateljica je s predlogom zahtevala ureditev meje, ker je ta postala nejasna in se je ne more razpoznati. Tudi Tone Frantar v publikaciji Stvarno pravo, stvarne pravice – posest – nujne poti – meje – kmetijska zemljišča, izdani v Ljubljani 1993 po Gospodarskem vestniku na str. 466 meni, da aktivno in pasivno legitimirana za mejni spor nista le lastnika zemljišč, ampak tudi zakupniki, posestniki, uporabniki. Seveda pa moč sodne odločbe v takem postopku ni absolutna, ampak se nanaša le na udeležence v postopku. Obe stranki sta torej legitimirani za ta spor, lastnik, ki je oddal obe parceli, na urgence predlagateljice ni reagiral, kar pomeni, da je preostala le še sodna pot. Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, določa legitimacijo za predmetni postopek 131. člen ZNP. Ta res govori tudi o uporabnikih, vendar gre za predpis iz časov prejšnje družbenopolitične ureditve, ko je poleg lastninske pravice obstajala tudi pravica uporabe na družbeni lastnini, zato se je določba dejansko nanašala na lastnike in imetnike pravice uporabe, ne pa tudi na druge posestnike. Smisel postopka ureditve meje je ureditev meje med dvema različnima lastnikoma in prav zato je v obravnavani zadevi situacija drugačna kot v primeru, ki ga je v citirani publikaciji obravnaval Tone Frantar. Frantar namreč upošteva situacijo, ko sta različna tudi lastnika nepremičnin. Zakupnika izvajata le neposredno posest, posredna posestnika spornih nepremičnin pa sta še vedno lastnika teh nepremičnin. V postopku ureditve meje sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Ker gre v obravnavani zadevi za istega lastnika, o močnejši pravici ni mogoče govoriti in je postopek ureditve meje zato že pojmovno izključen. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga je tako pravilna. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 37. členom ZNP). Takih kršitev ni našlo, zato je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365.člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Predlagateljica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.