Jedro

Ker sta tožnik in tožena stranka naknadno s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi na novo uredila medsebojna razmerja glede vseh vprašanj, ki so bila predmet predhodne zahteve za varstvo pravic, le-ta ni mogla predstavljati procesne predpostavke za kasnejšo vložitev tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v povezavi s svojo zahtevo za varstvo pravic z dne 30.11.1998 s tožbo pred sodiščem dne 11.4.2002 zahteval od tožene stranke od 1.12.1998 dalje priznanje osebnega čina in razporeditve na delovno dolžnost, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in zmožnosti. Hkrati je za navedeno obdobje zahteval izplačilo ustrezne razlike plače. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da ni bila vložena v roku 15 dni odkar bi morala tožena stranka o njegovi zahtevi za varstvo pravic odločiti, oziroma v nadaljnjem razumnem roku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Soglašalo je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe ni vložil v razumnem roku. Ob tem pa je opozorilo tudi na dejstvo, da je tožnik po vložitvi zahteve za varstvo pravic dne 15.2.1999 s toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta stranki izrecno uredili medsebojna razmerja.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v smislu določb 3. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). Graja pojmovanje razumnega roka za vložitev tožbe, glede na to, da mu je tožena stranka večkrat zagotavljala rešitev zahteve za varstvo pravic z dne 30.11.1998 in navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje, da je postala navedena zahteva s kasnejšim podpisom pogodbe o zaposlitvi brezpredmetna.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), je tožnik s toženo stranko v skladu z 92. členom Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97) dne 15.2.1999 sklenil pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 1.12.1998 dalje. V 5. členu pogodbe je izrecno dogovorjeno, da se tožnik razporedi na dolžnost poveljnika voda z naslovnim činom poročnika, hkrati pa mu je bila določena tudi obračunska osnova oziroma količnik in drugi elementi za obračun plače. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi sta tožnik in tožena stranka na novo uredila medsebojna razmerja glede vseh vprašanj, ki so bila predmet tožnikove zahteve za varstvo pravic z dne 30.11.1998, od tega datuma dalje. Zato tožnik svoje zahteve za varstvo pravic ni mogel šteti za formalno nerešeno oziroma za podlago za vložitev tožbe v smislu določb 1. in 2. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Zahteva za varstvo pravic z dne 30.11.1998 po podpisu pogodbe o zaposlitvi, ki je urejala ista vprašanja tudi za nazaj, ni mogla več predstavljati procesne predpostavke za vložitev tožbe v smislu navedenih določb ZDR in ZTPDR. Zato je sodišče njegovo tožbo, v kateri tožnik ni uveljavljal razveljavitve naknadno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, niti ni uveljavljal zahtevkov na podlagi te pogodbe, utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo.

Kasnejši stiki glede vložene zahteve za varstvo pravic z dne 30.11.1998 v času po podpisu pogodbe o zaposlitvi, na katere se tožnik sklicuje, niso mogli vplivati na drugačne pravne zaključke glede učinkov podpisa pogodbe o zaposlitvi.

Glede na povedano je sodišče v skladu s 378. členom, v zvezi s 384. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj v reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.