Jedro

Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Pri tem ni pomembno, ali so se stranke strinjale z izvidom in mnenjem. Prav tako ni pomembno, ali je sodišče sprejelo izvedenčeve ugotovitve, oziroma, ali je sodbo oprlo na izvedensko mnenje.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 2. 2016 (v vseh točkah izreka) spremeni tako, da se zavrne predlog sodnega izvedenca gradbene stroke A. A. za plačilo nagrade in stroškov za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja.

II. Pritožba izvedenca A. A. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2015. III. Odločitev o pritožbenih stroških toženke se pridrži za končno odločbo.

IV. Izvedenec A. A. sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom izvedencu za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja (z dne 25. 1. 2016, list. št. 212 do 219) odmerilo nagrado in stroške v bruto znesku 253,00 EUR. Ugotovilo je da sodni izvedenec ni zavezanec za DDV ter finančno računovodski službi sodišča naložilo, da izvedencu iz založenega predujma tožnice izplača odmerjeni bruto znesek. Odredilo je tudi, da se plačilo izvede po prejemu elektronskega računa izvedenca.

2. Z drugim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje istemu izvedencu za ustno podajanje mnenja na naroku dne 18. 5. 2016 odmerilo nagrado in stroške v bruto znesku 55,00 EUR. Ugotovilo je da sodni izvedenec ni zavezanec za DDV ter finančno računovodski službi sodišča naložilo, da izvedencu iz založenega predujma tožnice izplača odmerjeni bruto znesek. Odredilo je tudi, da se plačilo izvede po prejemu elektronskega računa izvedenca.

3. Zoper prvi izpodbijani sklep (točka 1 obrazložitve) se pritožuje toženka. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poudarja, da je bilo že osnovno izvedensko mnenje napačno in v nasprotju z nalogo, ki jo je izvedencu zadalo sodišče. Dopolnitve izvedenskega mnenja so bile potrebne samo zato, ker izvedenec ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Meni, da neutemeljenost izpodbijanega sklepa potrjuje tudi analogna uporaba pravil obligacijskega prava, po katerih terjatev zapade v plačilo šele z njeno izpolnitvijo. Dodaja, da izpodbijanega slepa ni moč preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj izvedensko mnenje šteje kot dopolnilno ter zakaj ga ima za zelo zahtevnega v smislu 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

4. Izvedenec A. A. vlaga pritožbo zoper drugi izpodbijani sklep (točka 2 obrazložitve). Meni, da je sodišče napačno odmerilo izvedenino za podano ustno izvedensko mnenje. Tako bi mu za čas potovanja na sodišče lahko prisodilo zgolj 10 EUR, saj stanuje le 1,6 km od sodišča, za pot pa potrebuje manj kot pol ure. Sodišču bi mu nadalje za ustno podajanje mnenja moralo priznati dva krat po 35 EUR, tj. dvakrat za začete pol ure. O zahtevanih 138 EUR za pripravo na ustno podajanje izvedenskega mnenja sklep nima razlogov, kar je nepravilno. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožbi sta bili vročeni pravdnim strankam in izvedencu, ki odgovora nanju niso podali.

6. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba izvedenca A. A. pa ni utemeljena.

7. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.(1) Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Pri tem ni pomembno, ali so se stranke strinjale z izvidom in mnenjem. Prav tako ni pomembno, ali je sodišče sprejelo izvedenčeve ugotovitve, oziroma, ali je sodbo oprlo na izvedensko mnenje. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika. Izvedensko delo je namreč treba obravnavati kot celoto.

8. V konkretnem primeru je izvedenec plačilo za izvedensko mnenje z dne 15. 12. 2015 že prejel (sklep sodišča z dne 22. 12. 2015, list. št. 199 do 201). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sporni dopolnitvi mnenja ni odgovarjal na nova vprašanja ali opravil novih nalog, ampak je le odgovoril na vprašanja in pripombe pravdnih strank v zvezi s prvotnim izvedenskim mnenjem. V resnici torej ni šlo za dodatno izvedensko delo, pač pa le za dokončanje začetega dela, v okviru nalog, ki so mu bile naložene, čemur se bi izvedenec lahko izognil, če bi nanje odgovoril že v prvem mnenju (npr. ocenil nastalo škodo glede na popis opravljenih del). Izvedenec torej po določbah Pravilnika ni bila upravičen do zahtevanega dodatnega plačila za svoje delo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje njegovo zahtevo zavrniti.

9. Sodišče je izvedencu odmerilo nagrado tudi za ustno podajanje mnenja na naroku dne 18. 5. 2016. Ob tem je izhajalo iz zahteve izvedenca, ki je za ustno podajanje mnenja uveljavljal povrnitev stroškov prihoda in polurnega ustnega podajanja mnenja (list. št. 285). Ker izvedenec ni zahteval tudi povrnitve stroškov za pripravo na ustno podajanje izvedenskega mnenja, sodišče o povrnitvi slednjih ni odločalo, kar je pravilno. Brez ustrezne zahteve za povračilo nagrade in stroškov, namreč sodišče o njihovi povrnitvi ne more odločati (249. člen v zvezi s 242. členom ZPP). Izvedenec je tako šele v pritožbi zoper sklep utemeljil svoj stroškovnik in podal dodatne zahteve, vendar gre za pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pravilna je tudi odmera nagrade za ustno podajanje izvida in mnenja v trajanju pol ure. V svoji zahtevi za povrnitev stroškov je namreč že sam izvedenec označil, da je podajanje mnenja trajalo pol ure, sodišče prve stopnje pa je trajanje naroka ugotovilo tudi iz zapisnika, iz katerega je razvidno, da je snemanje izjave izvedenca trajalo od 9.07 do 9.33 ure, tj. manj kot pol ure (primerjaj list. št. 285). Sodišče prve stopnje je tako izvedencu v tem delu pravilno priznalo zgolj 35 EUR. Pravilen je tudi sklep sodišča glede prihoda izvedenca na sodišče, ki ob pomanjkanju dodatnih utemeljitev izvedenca, upošteva pot v obe smeri in izvedencu prizna dva krat po 10 EUR.

10. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo. Ker izvedenčevi pritožbeni očitki niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker sklep o odmeri in plačilu izvedenine ni končni sklep, so toženkini pritožbeni stroški del pravdnih stroškov, pravica do njihovega povračila pa je odvisna od končnega izida pravde. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o priglašenih pritožbenih stroških toženke pridržalo sodišču prve stopnje. Ker izvedenec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam nositi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

12. Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sklep je določena v prvem odstavku 366.a člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 88/2010 s spre., v nadaljevanju Pravilnik.