Jedro

Ker je tožena stranka svojo odločitev sprejela tudi na podlagi poročil o stanju v izvorni državi prosilcev, ki jih ni predočila tožnikom, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbi in vrnilo zadevo toženi stranki, da izvede redni ugotovitveni postopek, čeprav tak napotek izrecno ne izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Odločba se lahko prevede v jezik prosilca le v njenih bistvenih delih. Čeprav je sodišče vse prošnje tožnikov združilo v en postopek, bo lahko vsak polnoletni tožnik v ponovljenem postopku nastopal samostojno, kot to izrecno določa tudi 1. odstavek 132. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) delno ugodilo tožbi tožnikov tako, da je odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 12.12.2002, in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Tožena stranka je s sklepom združila vse azilne zadeve v en postopek, nato pa z odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnje vseh tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in določila rok 24. ur od pravnomočno končanega azilnega postopka, da zapustijo Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka svojo odločitev o zavrnitvi prošnje tožnikov kot očitno neutemeljenih, oprla tudi na podatke, ki jih je pridobila na podlagi proučenih virov in ki jih v svoji obrazložitvi tudi navaja. Pri tem pa tožnikom ni dala možnosti, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo iz proučenih mednarodnih poročil in podatkov, ki so pomembni za sprejeto odločitev. S tem pa tožnikom ni omogočila, da se izjavijo o okoliščinah, ki so relevantne za sprejeto odločitev, kar je v nasprotju s 1. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). S tem pa je bila tudi kršena pravica tožnikov do enakega varstva pravic in 22. člena Ustave Republike Slovenije in se pri tem sklicuje tudi na stališče Ustavnega sodišča RS, sprejeto v odločbi, št. Up 968/2005 z dne 24.11.2005. Zato je naložilo toženi stranki, da prvemu tožniku, drugi tožnici in petemu tožniku predoči podatke, ki jih je pridobila na podlagi mednarodnih poročil oziroma drugih virov, ob tem pa oceni tudi dokaze, ki jih bodo morebiti še predložili tožniki in po potrebi izvede še druge dokaze, nato pa odloči ponovno o prošnjah tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Zavrnilo pa je tožbene ugovore, da bi morala biti odločba tožene stranke v celoti prevedena v jezik, ki ga tožniki razumejo, saj je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZAzil. Sklicevalo se je tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Up 21/2006 z dne 11.1.2006). Po stališču sodišča prve stopnje je bila pravilna odločitev tožene stranke, da je v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožnikom vročila skupaj s prevodom le v bistvenih delih odločbe. Prav tako pa je bila po presoji sodišča prve stopnje pravilna odločitev tožene stranke glede združitve vseh zadev v en postopek na podlagi 130. člena ZUP, saj tožniki niso zatrjevali, da se njihove pravice ne bi opirale na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago.

Tožniki v pritožbi zoper sodbo nasprotujejo združitvi vseh azilnih zadev tožnikov v en postopek, zlasti za postopek E.O., ki ga teoretično niti praktično ne moremo združiti s postopkom njegovega očeta in njegove sedanje žene in obeh mladoletnih tožnikov. E.O. si je namreč ustvaril svojo lastno družino, poročen je s slovensko državljanko, s katero imata tudi otroka. Zlasti pa tožniki grajajo nezakonito uporabo pospešenega postopka po 2. odstavku 35. člena ZAzil, ki ga je uporabila tožena stranka za zavrnitev njihovih prošenj. Spornemu vprašanju, ali je z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve toženi stranki hkrati tudi naložilo toženi stranki, da izvede redni postopek, se je sodišče prve stopnje izognilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Čeprav sodišče prve stopnje med razlogi izpodbijane sodbe ni izrecno navedlo, da mora tožena stranka v ponovljenem postopku odločati o prošnjah tožnikov na podlagi določb 34. člena in 1. odstavka 35. člena ZAzil, torej v rednem ugotovitvenem postopku, pa je iz razlogov sodbe povsem očitno, da je naložilo toženi stranki, da pred odločitvijo opravi tak postopek. Toženi stranki je namreč naložilo, da predoči zbrana poročila ter presodi morebitne nadaljnje dokaze, kar pa lahko tožena stranka opravi le v rednem ugotovitvenem postopku. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, zlasti pa potem, ko je Ustavno sodišče RS sprejelo odločbo, št. Up 968/05 z dne 24.11. 2005, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, zavzelo nedvoumno stališče, da mora v identičnih zadevah, kot je obravnavana, tožena stranka izvesti redni ugotovitveni postopek, saj ga je s pribavo poročil dejansko že začela. Zato bo tudi v obravnavani zadevi morala tožena stranka v ponovnem postopku predočiti zbrana poročila in izvesti druge morebitne dokaze in o utemeljenosti prošenj tožnikov odločiti po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku v skladu z določbami 34. člena in 1. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pravilno predhodno tudi sklenilo, da je vse prošnje tožnikov združilo v en postopek. Vsi tožniki, razen seveda ml. T.N., rojene 3.2.2004 v Sloveniji, so v prošnjah navajali iste razloge za odhod iz Bosne in Hercegovine kot prva dva tožnika, namreč maltretiranje cele družine, in sicer zato, ker so Romi. Maltretirani naj bi bili od leta 1997 (ko so prišli iz Nemčije, tja pa so odšli leta 1991 iz Slovenije) pa vse do leta 2003, ko so preko Madžarske prišli v Slovenijo. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da sedanje razmere, ki jih zatrjuje peti tožnik (da je sedaj poročen s slovensko državljanko, s katero ima tudi otroka), niso relevantne za ugotavljanje razlogov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Sicer pa bo lahko vsak polnoletni tožnik v ponovljenem postopku nastopal samostojno, kot to izrecno določa tudi 1. odstavek 132. člena ZUP.

Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da se na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil v jezik, ki ga prosilec razume, prevedejo le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve odločbe, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Tako stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v svoji sodbi, št. I Up 21/2006. Zato pritožbeno sodišče zavrača tudi ta pritožbeni ugovor kot neutemeljen.

Ker tožniki niso navedli pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS preizkusilo v mejah, ki jih mora presoditi po uradni dolžnosti. In ker tudi ni našlo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.