Jedro

Pričetek teka roka za izterjatev zavarovalne vsote pri pogodbi o nezgodnem zavarovanju oseb je po 2. odst. 919. člena ZOR odvisen od tega, ali je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas. Po splošnih pogojih NE-88 se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodbe ustalijo, vendar najkasneje po preteku treh let. Izvedenec je prvo izvedeniško mnenje podal eno leto in pol po poškodbi, ko se je tožnikovo zdravstveno stanje še slabšalo. Zato prvo izvedeniško mnenje ni moglo biti osnova za določitev stopnje tožnikove invalidnosti. To je bilo šele eno leto kasneje podano dopolnilno izvedeniško mnenje, v tem pa je že bila podana tudi ocena stopnje tožnikove invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo drugemu podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožniku 1,078.753,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1994 dalje in mu povrne pravdne stroške. Štelo je za dokazano, da je tožena stranka za obstoj svoje obveznosti in njeno višino iz pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju izvedela ob prejemu dopolnilnega psihiatričnega izvedeniškega mnenja z dne 28.1.1994, v katerem je bila opredeljena stopnja tožnikove invalidnosti, ne pa že pred tem. Zato je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 784.898,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1992 dalje in tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 954.102,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1993 dalje. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnitvi primarnega in prvega podrejenega tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi njegovemu prvemu podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že iz prvega psihiatričnega izvedeniškega mnenja z dne 20.1.1993 izhaja, da ima tožnik nedvomno znake psihoorganskega sindroma, kar se kaže z upadom inteligentnostnih sposobnosti in osebnostno spremenjenostjo. Poleg pretresa možanov je torej utrpel tudi okvare možganovine. Res izvedenec v tem mnenju ni izrecno zapisal odstotka invalidnosti, vendar je opis tako natančen, da bi se ta odstotek po tabeli invalidnosti lahko ugotovil. Tožena stranka je torej že ob prejemu tega mnenja imela dovolj dokazov o obstoju in višini svoje obveznosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ves čas postopka je bilo med pravdnima strankama sporno predvsem vprašanje, kdaj je tožena stranka izvedela za obstoj in višino svoje obveznosti iz pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je to bilo že (s stališča tožene stranke, s tožnikovega stališča pa šele) ob prejemu dopolnilnega izvedeniške mnenja z dne 28.1.1994 v prejšnji pravdi P 577/92, kar jasno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje v 3. odstavku na 4. strani in 3. odstavku na 6. strani sodbe. Sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno potrdilo v razlogih na 3. strani sodbe in poudarilo, da v času podaje prvega izvedeniškega mnenja, na katerega tožnik opira svoj prvi podrejeni tožbeni zahtevek, stopnja tožnikove invalidnosti ni bila ugotovljena, prav ocena o tej stopnji pa je pomembna komponenta za ugotovitev obsega obveznosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je tudi pritrdilo razlagi sodišča prve stopnje, da tožena stranka pred tem ni mogla vedeti za višino svoje obveznosti.

Kdaj je tožena stranka izvedela za višino svoje obveznosti, je dejansko vprašanje. Ker po izrečni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na odločilne dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Le ker revizija vztraja pri stališču, da je tožena stranka (vsaj) mogla ugotoviti odstotek invalidnosti že na podlagi prvega psihiatričnega izvedeniškega mnenja, v katerem naj bi bilo dovolj podatkov za to oceno, revizijsko sodišče opozarja na razloge sodbe prve stopnje, da je bilo že (glede na stališče tožene stranke oziroma šele glede na tožnikova stališča) v dopolnilnem izvedeniškem mnenju z dne 28.1.1994 opredeljeno, do kako hude poškodbe je prišlo pri tožniku. Izvedenec psihiater je namreč podal izvedeniško mnenje (torej tretje) tudi v sedanji pravdi. Tožnikovo revizijsko stališče o zadostnosti podatkov v prvem psihiatričnem izvedeniškem mnenju v prejšnji pravdi prezre tiste razloge sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja razlika med prvim in dopolnilnim izvedeniškem mnenjem v prejšnji pravdi. Sodišče prve stopnje je iz dopolnilnega mnenja povzelo in poudarilo tudi razloge, da so znaki tožnikove osebnostne spremenjenosti vse hujši zaradi osebnostne dezorganizacije - odmika od realnosti in da to pomeni, da dobivajo obeležje hudih duševnih motenj. Šlo je torej za proces, kar jasno izhaja iz povzetih sodbenih razlogov in iz izvedenčevega izrečnega poudarka, da opisanih znakov, med katerimi so tudi znaki tako imenovanega paranoidnega reagiranja, v času podaje prvega izvedeniškega mnenja še ni bilo. Tožnikovo zdravstveno stanje se je v enem letu, ki je preteklo med podajo prvega in dopolnilnega izvedeniškega mnenja, poslabšalo. Tudi zato revizijsko sklicevanje na domnevno zadostne podatke v prvem izvedeniškem mnenju ne more biti uspešno.

Materialnopravna podlaga za odločitev v tej pravdni zadevi so bile pogodbene določbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 kot sestavni del pogodbe in določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Po navedenih zakonskih določbah mora zavarovalnica izplačati v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo o nastopu zavarovalnega primera. Če pa je za ugotovitev obstoja njene obveznosti ali zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bili ugotovljeni obstoj in znesek njene obveznosti. Podobne, le nekoliko podrobnejše so določbe splošnih pogojev v 14. členu, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, pri tem pa tudi pravilno opozarja na pomembnost ocene stopnje invalidnosti za ugotovitev višine obveznosti zavarovalnice. Stopnja invalidnosti se v skladu z 2. odstavkom 14. člena splošnih pogojev določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodbe ustalijo, vendar najkasneje po preteku treh let. O ustaljenih posledicah za določitev končne stopnje trajne invalidnosti govorijo tudi določbe 13. člena navedenih splošnih pogojev. Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči dne 19.6.1991, izvedenec psihiatrične stroke je v prejšnji pravdi podal prvo izvedeniško mnenje 20.1.1993, drugo pa 28.1.1994, torej dobre 4 mesece pred potekom treh let. Ne glede na dejstvo, da sta obe nižji sodišči šteli, da v prvem izvedeniškem mnenju z dne 20.1.1993 ni bilo zadosti podatkov za oceno stopnje invalidnosti, je tudi proces slabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja onemogočal uporabo podatkov iz prvega izvedeniškega mnenja, ker se posledice še niso ustalile in ker je takrat preteklo šele eno leto in pol od prometne nesreče. Iz povedanega izhaja, da sta sodišče prve stopnje z zavrnitvijo prvega podrejenega tožbenega zahtevka, sodišče druge stopnje pa z zavrnitvijo tožnikove pritožbe proti temu delu sodbe prve stopnje pravilno uporabili navedeno materialno pravo. Ker v postopkih pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.