Jedro

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke je tožena stranka odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 18. 10. 2018 znaša 41,95 EUR glavnice, 0,13 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov, skupaj tako 52,08 EUR. V nadaljevanju je odločila, da se izvršba opravi z rubežem pokojnine, ki jo dolžniku izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenje. Obveznosti dolžnika temeljijo na dveh izvršilnih naslovih, in sicer na sklepu št. DT 4934-155171/2018-1 14 z dne 14. 10. 2018 za znesek 10,00 EUR in na odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018, št. dok. DT 4224-62/2018-001231-14-120-0 z dne 11. 6. 2018 za znesek 42,08 EUR z izvršljivostjo na dan 6. 10. 2018. 2. Zoper zgoraj navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-29-818/2018 z dne 1. 2. 2019 zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse predpisane sestavine, iz pritožbenih navedb pa ne izhaja, da bi bila terjana obveznost poravnana, zato je postopek davčne izvršbe utemeljen. Pritožbeni organ je še pojasnil, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku – v nadaljevanju ZDavP-2). Če pa bo izvršilni naslov odpravljen, bo imel prvostopenjski organ v skladu z določbami 155. člena ZDavP-2 podlago za ustavitev davčne izvršbe in za odpravo že opravljenih dejanj v postopku izvršbe.

3. Tožeča stranka izpodbija takšno odločitev s tožbo v tem upravnem sporu in navaja, da je zapis v odločbi, da ugovor ne zadrži izvršitve izvršbe v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in sicer v nasprotju s členi 14., 15. in 33, ki zagotavljajo enakost pred zakonom. V tem primeru namreč Občina Videm, kot tudi FURS predstavljata izvršno vejo oblasti, ki ravna v nasprotju z veljavno zakonodajo, saj terja plačevanje nadomestila za zemljišča oz. stavbo, ki se ne nahaja na območju mesta ali v naselju mestnega značaja. Ker je zaračunavanje v nasprotju z zakonom (ZstavbZ), FURS pa kljub sproženemu sporu izvaja izvršbo, si tožena stranka prisvaja pravico, ki jo Ustava priznava izključno sodni veji oblasti, kot to določa 23. člen Ustave. To nedvomno pomeni hudo kršitev Ustave in Sodnega reda. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odmeri njegove stroške postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Vztrajala je pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe ter še dodala, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, enako pa velja tudi za tožbo (tako sodba Upravnega sodišča RS I U 1659/2018-10). V skladu s 157. členom ZDavP-2 pa ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi (tako sodba Upravnega sodišča I U 1083/2015 z dne 30. 11. 2015). Ustavnost zakonske ureditve, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka in v zvezi s tem ustavnost instituta diskrecijske odložitve prisilne izterjave davka, pa je Ustavno sodišče RS presojalo v več svojih odločbah (U I 297/95 z dne 28. 10. 1998, U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 in U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004) in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, s katerimi je drugostopenjski organ zavrnil pritožbene ugovore. Sodišče razloge organa prve in druge stopnje povzema kot svoje v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ob tem pa glede na tožbena zatrjevanja še dodaja:

7. V skladu s 404. členom ZDavP-2 davčni organ izdaja tudi odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUZS) po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Davčni organ je torej po posebni določbi ZDavP-2 pristojen tudi za odmero NUZS, takšna odločba pa, ko postane izvršljiva, predstavlja izvršilni naslov v smislu 1. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Davčni organ ob izdaji sklepa o davčni izvršbi v tem primeru ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, niti ne preverjati njegovega postopka izdaje, niti podatkov o njegovi izvršljivosti. Iz tega razloga je v sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 tudi določeno, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.1 V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilni organ na izvršilni naslov vezan in ne more preverjati njegove pravilnosti, po drugi strani pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena.2

8. Ugovor, da je tožena stranka nezakonito izdala izpodbijani sklep o davčni izvršbi, ker z njim terja plačevanje nadomestila za zemljišča oz. stavbo, ki se ne nahaja na območju mesta ali v naselju mestnega značaja, kar je v nasprotju z Zakonom o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZstavbZ), bi tako tožnik moral uveljavljati v postopku izdaje odmerne odločbe št. DT 4224-62/2018-001231-14-12-02 z dne 11. 6. 2018, s katero je bil tožniku odmerjen NUZS na območju občine Videm za leto 2018 v znesku 83,90 EUR oz. v nadaljevanju postopka z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi. V pravnem pouku te odločbe je bil tožnik seznanjen, da je zoper odločbo dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v Ljubljani v 15. dneh po vročitvi odločbe. Ker pa je odmerna odločba št. DT 4224-62/2018-001231-14-12-02 z dne 11. 6. 2018 pravnomočna in izvršljiva z dnem 6. 10. 2018 (tožnik datumu izvršljivosti ni ugovarjal), so zatrjevanja, ki se nanašajo na nezakonito izdajo odločbe,ki predstavlja izvršilni naslov, v postopku davčne izvršbe te odločbe pravno nerelevantna, kot so tudi pravno nerelevantna v tem sodnem postopku.

9. V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. Sodišče ugotavlja, da so v času izdaje izpodbijanega sklepa bili izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe, saj je odločba o odmeri NUZS postala izvršljiva dne 6. 10. 2018, sklep o izvršbi pa ima tudi vse obvezne sestavine. Nadalje iz upravnega spisa ne izhaja, da bi obstajali razlogi za ustavitev izvršbe iz 155. člena ZDavP-2, zato so bile določbe zakona v postopku pravilne uporabljene. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

10. Glede tožbenih navedb o tem, da gre za kršitev ustavnih pravic, ker je davčni organ začel z izvršbo še preden je odločil o pritožbi, pa se sodišče strinja z utemeljenimi pravnimi naziranji tožene stranke o tem, da ureditev v zakonu, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, ni protiustavna. Tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 določa, da pritožba zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži izvršitve, četrti odstavek istega člena pa, da davčni organ po uradni dolžnosti zadrži začeto davčno izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Načeloma je torej predpisana nesuspenzivnost pritožbe kot pravnega sredstva, razen če organ oceni, da bi pritožnik s pritožbo uspel. 11. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je tožena stranka v obravnavani zadevi po uradni dolžnosti ocenila, da pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi in suspenzivnega učinka pritožbe v okviru diskrecijske pravice3 s sklepom ni izključila. Tožnik pa ne zatrjuje, da je tožena stranka s tem, ko ni odločila o nesuspenzivnosti pritožbe, v konkretnem primeru prekoračila meje prostega preudarka, ali da bi bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Sama zakonska ureditev nesuspenzivnosti pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi in podeljena zakonska možnost davčnemu organu, da v zakonsko določenih situacijah določi nesuspenzivnost pravnega sredstva (da pritožba zadrži izvršitev) pa ni neustavna. Kot je že odločilo Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998 je pri izvrševanju upravnih odločb v primeru, če gre za pomembne javne koristi ali nujne ukrepe, potrebno dopustiti takojšnjo izvršitev brez suspenzivnega učinka na izdano odločbo, pri čemer je v davčnih zadevah javna korist izražena v tem, da bi neplačilo odmerjene davčne obveznosti in s tem povezani izpad fiskalnih dohodkov v predvidenem času njihovega pritoka, pomenil težke posledice za uresničevanje nalog države in lokalne skupnosti.4

12. Ker izključitev nesuspenzivnosti pritožbe ni nedopusten poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člen Ustave, tudi ne gre za kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. in 67. čena Ustave,5 kar je tožnik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopni sklep.

13. Po obrazloženem, ko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih uradno upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

14. Sodišče je v skladu z analogno uporabo prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje (da je odločba o odmeri NUZS postala izvršljiva, in da tožnik izterjevanega zneska ni plačal), ni bilo sporno. Ostala zatrjevanja tožeče stranke, ki se nanašajo na odmero stavbnega zemljišča v postopku davčne izvršbe, kot je bilo zgoraj obrazloženo, niso pravno relevantna, v ostalem delu pa je bila sporna le razlaga materialnega prava.

1 Tako sodbe UPRS II U 66/2018 z dne 9. 9. 2020, II U 34/2016 z dne 24. 5. 2017, I U 1467/2016 z dne 21. 2. 2017 in II U 348/2016 z dne 9. 1. 2019. 2 Tako odločba USRS Up 421/02-26 z dne 23. 9. 2004. 3 Da gre v primeru iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 za odločanje organa v okviru diskrecijske pravice izhaja iz sodne prakse, in sicer odločbe USRS U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998, sklepa VSRS X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012 in sodb UPRS III U 26/2012 z dne 15. 3. 2013, I U 502/2012 z dne 12. 6. 2012 in II U 225/2009 z dne 6. 10. 2010. 4 Tako odločba USRS U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998. 5 Tako odločba USRS U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998, sklep VSRS X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012 in sodbe UPRS III U 26/2012 z dne 15. 3. 2013.