Jedro

Vprašanje, ali so obstajali zakonski in statutarni pogoji za to, da je tožena stranka oziroma njen Programski svet lahko imenovala B., se nanaša na vsebinsko pravilnost tega sklepa oziroma njegovo skladnost s statutom. To bi delovno sodišče lahko presojalo le, če bi bilo za to pristojno. Ker po ZZ tožnica sodnega varstva zoper sklep o imenovanju B. nima, za odločanje o njeni tožbi ne obstaja sodna pristojnost in je tako tožbo treba zavreči in se je ne sme obravnavati po vsebini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo tožnica in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje tožbo nepravilno zavrglo na podlagi pravno zmotne ugotovitve, da tožnica zoper sklep o imenovanju vršilca dolžnosti B. tožene stranke ne uživa pravnega varstva. Po njenem mnenju se je sodišče prve stopnje meritornemu odločanju o upravičenosti tožbe izmaknilo skozi formalistično interpretacijo konkretne pravne situacije in zanemarilo, da iz obrazložitve sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1036/2015 in Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Dor 52/2016 nedvomno izhaja, da je bila tožnica 8. 4. 2014 veljavno imenovana za B. tožene stranke. Glede na navedeno po tožničinem mnenju 9. 5. 2016 niso bili podani niti zakonski niti statutarni pogoji za imenovanje mag. A.A. za vršilca dolžnosti B. tožene stranke. Opozarja na določbo 37. člena Zakona o zavodih in 46. in 47. člena Statuta tožene stranke, da lahko programski svet imenuje vršilca dolžnosti samo v primeru, da se na razpis za B. nihče ni prijavil oziroma da nihče izmed prijavljenih kandidatov ni bil izbran. Pove, da v predmetni zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj je bila na podlagi prijave na razpis za B. veljavno imenovana tožnica. Navaja, da to dejstvo programski svet tožene stranke zanika in zavrača, zaradi česar je 9. 5. 2016 imenoval vršilca dolžnosti, kar je po njenem mnenju po temelju popolnoma enaka odločitev, kot je bilo imenovanje mag. A.A. za B. tožene stranke 10. 9. 2014, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo razveljavilo. Meni, da je v tem sporu izpodbijani sklep tožene stranke samo po zunanjem videzu sklep o imenovanju vršilca dolžnosti B. iz 37. člena Zakona o zavodih, zoper katerega zakon ne nudi pravnega varstva, po svoji vsebini, upoštevajoč dejstvo poprejšnjega imenovanja tožnice za B. tožene stranke, pa gre za nezakonit sklep o neizbiri tožnice za B., o katerem govori prvi odstavek 36. člena ZZ, v zvezi s katerim pa tožnica ima pravno varstvo pred delovnim sodiščem, saj ga je že uspešno uveljavila v postopku opr. št. I Pd 1103/2014. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, naj se jo kot neutemeljeno zavrne ter naj se tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zavrglo tožbo tožnice z obrazložitvijo, da je glede na Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl. – ZZ) delovno sodišče pristojno odločati le o zakonitosti sklepa o izbiri ali neizbiri kandidata za direktorja zavoda (36. člen ZZ), ne pa tudi o zakonitosti odločitve o imenovanju vršilca dolžnosti B.. Zavzelo je pravilno stališče, da ne v 36. členu ZZ ne v Statutu javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl. – Statut) ni podlage za to, da bi delovno sodišče lahko razveljavilo (odpravilo) sklep C. o imenovanju B..

7. Ker tožnica v delovnem sporu nima sodnega varstva zoper sklep C. tožene stranke o imenovanju B., je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo njeno tožbo. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje formalistična in se zmotno zavzema za to, da je predmetni sklep o imenovanju za B. po svoji vsebini odločitev o neizbiri tožnice za B. tožene stranke po prvem odstavku 36. člena ZZ. Vprašanje, ali so obstajali zakonski in statutarni pogoji za to, da je tožena stranka oziroma njen Programski svet lahko imenovala B., se nanaša na vsebinsko pravilnost tega sklepa oziroma njegovo skladnost s statutom. To bi delovno sodišče lahko presojalo le, če bi bilo za to pristojno. Ker po ZZ tožnica sodnega varstva zoper sklep o imenovanju B. nima, za odločanje o njeni tožbi ne obstaja sodna pristojnost in je tako tožbo treba zavreči in se je ne sme obravnavati po vsebini. Ne glede na to, da bi izpodbijana odločitev tožene stranke lahko dejansko vplivala na položaj tožnice, to ne spremeni dejstva, da izpodbijani sklep ni sklep po 36. členu ZZ, pač pa sklep po 37. členu ZZ, katerega vsebina je imenovanje vršilca dolžnosti B.. Ker zoper tak sklep tožnica sodnega varstva nima, se sodišče prve stopnje ni moglo spuščati v presojo pravilnosti vsebine tega sklepa, namreč, ali so podani pogoji za imenovanje B. oziroma za ugotovitev, da ti pogoji niso podani.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

10. Tožena stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.