Jedro

Ni dopustno predlagati prič, da bi le-te navajale pravno pomembna dejstva, kajti navajanje dejstev je dolžnost strank. Sodišče je ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlagane priče, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlagane priče. Tožeča stranka je vozilo prodala in kupnino odštela od dolga tožene stranke, s čimer je jasno pokazala, da je tožena stranka upravičena do zmanjšanja dolga za vrednost vrnjenega vozila, saj je tožeča upravičena terjati celotno plačilo po pogodbi o leasingu in je z vrnitvijo vozila torej obogatena. Glede na to pa tožeča ni upravičena prodati vozila za kakršno koli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki bi jo kot dober gospodar lahko iztržila s smotrnim ravnanjem.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v prvi in tretji točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba zoper drugo točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. ... z dne ... (prva točka izreka), in sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. Ig 97/00375 z dne 10.12.1997 (druga točka izreka) ter odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči nerazdelno povrniti njene pravdne stroške (tretja točka izreka). Zoper sodbo sta se toženi stranki pravočasno pritožili in v pritožbi med drugim navedli, da je tožena stranka na račun tožeče vplačala še skupaj 2,795.750,20 SIT, katerih tožeča stranka v svojih knjigovodskih karticah ne izkazuje; dokazov za to tožena ni mogla predložiti tekom postopka na prvi stopnji, ker listin zaradi selitve ni našla. Prav zato je tudi predlagala zaslišanje priče Z. D. Vozilo Opel Vectra je bilo prodano "po zvezah" kriminalistu PU Celje, zato je bilo tudi prodano po tako nizki ceni. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je deloma utemeljena. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka vložila zoper toženi dva izvršilna predloga na podlagi verodostojnih listin, s katerimi je vtoževala obveznosti iz naslova dveh pogodb o leasingu, in sicer za vozilo Opel Vectra (izvršilna zadeva Ig ... ter vozilo Rover 414 SI (izvršilna zadeva Ig ...). Pozneje sta bila postopka združena in sodišče je o obeh zahtevkih odločilo z izpodbijano sodbo, pri čemer se prva točka izreka nanaša na vozilo Opel, druga točka pa na vozilo Rover. Pritožbenih navedb v zvezi z dodatnimi vplačili v skupnem znesku 2,795.750,20 SIT sodšče druge stopnje ni upoštevalo, ker gre za navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi, kar je glede na določila 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nedopustno. Glede na nevedeni člen je dopustno t.i. pritožbene novote uveljavljati le v primeru, če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do konca postopka na prvi stopnji. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da teh dokazov ni mogla predložiti zato, ker jih zaradi selitve ni našla. Vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da tožena stranka s takšno pavšalno navedbo ni izkazala, da novot ni mogla uveljavljati brez svoje krivde, saj pritožnik sploh ne pove, kdaj naj bi selitev bila, kdo se je selil (prvo- ali drugotožena), poleg tega pa tudi ne predloži nobenih dokazil o zatrjevani selitvi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz predloženih kartic plačil razvidno zapiranje obveznosti po obeh pogodbah. Delna plačila v skupnem znesku 1,498.367,00 SIT, ki jih je tožena stranka izkazala z listinsko dokumentacijo, je tožeča priznala kot nesporna (prim. vlogo z dne 21.4.1999 na list. št. 31) in tudi predložila obsežno listinsko dokumentacijo (priloge A16 in A17) v zvezi z zapiranjem obveznosti po različnih pogodbah, katero je tožena stranka prejela (prim. zapisnik na list. št. 33), vendar tem listinam sploh ni oporekala s konkretnimi ugovori. Stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, mora poprej navesti, o čem naj bi priča izpovedala (236. čl. ZPP, enako je določal 241. čl. ZPP iz leta 1977, ki je veljal do 14.7.1999). Ni dopustno predlagati prič, da bi le-te navajale pravno pomembna dejstva, kajti navajanje dejstev je dolžnost strank (prim. 212. čl. ZPP, enako tudi 219. čl. ZPP/77). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlagane priče, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlagane priče. Tako je v vlogi z dne 17.3.1999 (list. št. 26) navedla, da je vplačala "še več obrokov... ...vsega skupaj nekaj več kot 7 mio. SIT za 4 predmete leasing pogodb...", kar naj bi se dokazovalo z zaslišanjem priče. V citirani vlogi tožena sploh ni povedala, koliko naj bi bilo obrokov in v kakšnih zneskih ter kateri od teh obrokov naj bi se nanašali na kateri predmet katere pogodbe. Poleg tega je bila Z.D. predlagana za pričo, da bi povedala, "...kako, kam in po čigavem nalogu so (bila) knjižena posamezna plačila...", ter o domnevnih (nekonkretiziranih) nepravilnostih v poslovanju tožeče stranke, kar zoper predstavlja nedopustno predlaganje priče v svrho navajanja dejstev (ki so poleg tega tudi nekonkretna, kot je bilo že pojasnjeno). Citirana priča je bila nadalje predlagana v pripravljalnem spisu z dne 6.9.1999 (list. št. 41), da bi povedala, "kako je vse potekalo s prodajo navedenih vozil, ki so predmet tega spornega razmerja", pri čemer zopet ni jasno, na katera vozila naj bi se njeno pričevanje nanašalo (na Corso, Vectro ali kaj drugega). Skratka, tožena stranka nikoli ni predlagala zaslišanja navedene priče v dokaz konkretnih pravno pomembnih trditev v zvezi s točno določenimi plačili, kot sedaj poskuša neutemeljeno prikazati v pritožbi. Pač pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ponovno oceniti vrednost vozila Opel Vectra. Toženec je v postopku navedel konkretna pravno pomembna dejstva (avto je bil star komaj eno leto; imel je prevoženih komaj 20.000 km; prodan je bil za 55 oz. 60 % vrednosti, medtem ko je splošno znano, da avto v prvem letu izgubi največ 20 % nabavne vrednosti), o katerih sodba sploh nima razlogov, temveč toženčeve trditve zgolj povzema v uvodu, ne da bi se do njih opredelila. Četudi je nesporno, da glede na pogodbo o leasingu tožena stranka ni postala lastnik vozila (česar tožena niti ni trdila) in da je za razdrtje pogodbe odgovorna prav ona (tega tožena ni zanikala), to še ne dokazuje, da ni morda tožeča stranka pri prodaji vozila iz takšnih ali drugačnih nagibov vendarle oškodovala tožene stranke. Tožeča stranka je vozilo prodala in kupnino odštela od dolga tožene stranke, s čimer je jasno pokazala, da je tožena stranka upravičena do zmanjšanja dolga za vrednost vrnjenega vozila, saj je tožeča upravičena terjati celotno plačilo po pogodbi o leasingu in je z vrnitvijo vozila torej obogatena. Glede na to pa tožeča ni upravičena prodati vozila za kakršno koli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki bi jo kot dober gospodar oz. gospodarstvenik lahko iztržila s smotrnim ravnanjem. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imela tožeča interes vozilo čim bolje vnovčiti, saj je v tem videla večjo možnost poplačila kot pa pri svojem dolžniku (toženi stranki), česar sicer ni trdila nobena od pravdnih strank. Čeprav je takšno razlogovanje sodišča prve stopnje ekonomsko gledano povsem logično, pa je toženec navajal konkretne razloge, zakaj naj bi tožeča vozilo prodala za nerealno ceno (prodala naj bi ga znanemu kupcu, kateremu je s tem delala uslugo). O teh trditvah tožene sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Glede na vse povedano, posebej upoštevaje konkretne navedbe tožene o tem, da cena vozila v prvem letu pade za največ 20%, bi sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča vsekakor moralo izvesti dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca oz. cenilca, kot je ves čas postopka predlagala tožena stranka. Res ni gotovo, da bi bilo za tako ocenjeno vrednost vozilo dejansko mogoče prodati, vendar bo ta zaključek sodišče lahko napravilo šele, ko bo uradna cenitev opravljena in se bo pokazalo, ali sploh obstaja upoštevanja vredna razlika med hipotetično ocenjeno vrednostjo vozila ter ceno, za katero se je vozilo dejansko prodalo. V kolikor bo razlika nezanemarljiva, bo moralo sodišče to okoliščino primerno oceniti in na podlagi tega ugotoviti, ali je bila tožena stranka morda vendarle oškodovana oz. ali bi tožeča s skrbnim ravnanjem lahko zmanjšala dolg tožene. Ker je v zvezi s to pravno pomembno okoliščino ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, na kar pravilno opozarja pritožba, je sodišče druge stopnje pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na vozilo Opel Vectra, to je v prvi točki izreka, posledično pa tudi v stroškovni odločitvi, to je v tretji točki izreka (355. čl. ZPP). Ker pritožnik odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z vozilom Rover (druga točka izreka izpodbijane sodbe) ni izpodbijal, razen z nedovoljenimi pritožbenimi novotami glede delnega plačila, o čemer je bilo govora v prejšnjih odstavkih, in ker sodišče druge stopnje glede tega dela izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vozilo Rover, to je v drugi točki izreka (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).