Jedro

Demontaža kardanske gredi je potekala, tako da je avtoelektričar iz odprtine na podu avtobusa odstranil zgornje vijake, s katerimi je bila gred pritrjena na prirobnico, in izbijal gred s kladivom, tožnik pa je s spodnje strani odstranil vijake in skušal gred zadržati. Pri zadnjem udarcu se je gred, ki je bila težka okoli 50 kg, mastna in spolzka, v hipu snela in tožnika poškodovala. Glede na opisane okoliščine nesreče je demontažo gredi šteti za nevarno dejavnost, tako da je za tožnikovo poškodbo podana objektivna odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da v 15 dneh tožniku plača znesek v višini 2.100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2007 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). V presežku do vtoževanega zneska 3.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 489,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je za delovno nezgodo v celoti odgovoren tožnik, saj odstranjevanje kardanske gredi na terenu ni sodilo v opis njegovih del in nalog za delovno mesto „vodje vzdrževanja“. S strani nadrejenih ni prejel navodila, da mora takšno delo opraviti, za izvedbo vleke pa je bila pri toženi stranki organizirana tudi vlečna služba. Iz opisa delovnih nalog je razvidno, da tožnik ni bil dolžan opravljati nobenega fizičnega dela oziroma dela s stroji, zato je z odstranjevanjem kardanske gredi prekoračil svoje delovne obveznosti. Pretežni del tožnikovih nalog je predstavljala skrb za varnost in zdravje pri delu, zato bi moral bolj kot ostali delavci skrbeti za pravilno in varno izvajanje delovnega procesa. Iz izpovedi priče A.Ž. izhaja, da je tožnik prekoračil svoja pooblastila in delovne naloge, saj bi morala kardansko gred odstraniti za to usposobljena vlečna služba. Tudi iz izpovedi tožnika je razvidno, da v delavnici ni opravljal avtomehaničnih opravil, zato ni imel pooblastila, da takšna dela opravlja na terenu. V nasprotju z utečenim postopkom pri toženi stranki se je tožnik samovoljno odločil, da bo kardansko gred odstranil sam. Kot nadrejeni delavec bi takšno opravilo naročil usposobljenima J.T. in I.Z.. Poleg tega, da se je dela lotil samovoljno, je opravil odstranjevanje kardanske gredi v nasprotju s pravili varnosti pri delu. Tožnik se je zavedal, da lahko zaradi udarjanja po težki gredi slednja v vsakem trenutku popusti in pade ter ga poškoduje. Z ležanjem pod gredjo se je sam izpostavil veliki nevarnosti poškodbe, čeprav je vedel, da bo gred slej ko prej popustila in padla. Izvedbo dela je tožnik kot nadrejeni delavec zaupal avtoelektričarju J.T., ki za takšno delo ni bil usposobljen. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni, da je izvedenec P.S. odgovoril na vsa zastavljena vprašanja niti razlogov, zaradi katerih ni upoštevalo pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje. Do teh pripomb se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti ni sledilo predlogu tožene stranke, da bi izvedencu naložilo dopolnitev mnenja in odpravo nejasnosti. Sodba v tem delu ni obrazložena, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z zavrnitvijo predloga tožene stranke po pritegnitvi novega izvedenca oziroma dopolnitvi izvedeniškega mnenja ter dodatnem zaslišanju izvedenca medicinske stroke, toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Sodni izvedenec ni odgovoril jasno na bistveno vprašanje, ali sta se tožnik in J.T. lotila odstranjevanja kardanske gredi na varen in ustrezen način v skladu s predpisi iz varstva pri delu. Prav tako izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali bi moral tožnik odstranjevanje gredi prepustiti za to usposobljeni vlečni službi ter na vprašanje glede potrebne zaščitne opreme. Izvedenec se ni opredelil do vprašanja, ali bi zavarovanje z jermeni oziroma z gurtno lahko preprečilo nastanek nezgode. Tudi na vprašanje, ali delo, ki se ga je lotil tožnik, sploh sodi v opis njegovega delovnega mesta, v okviru katerega je zadolžen za skrb za varstvo pri delu, ni podal odgovora. Izvedenec je navedel, da bi s pravočasnim in zadostnim umikom izpod kardanske gredi tožnik nastalo poškodbo lahko preprečil, vendar po mnenju izvedenca ne J.T. ne tožnik nista pričakovala, da bo izbita gred padla na tla, kar je v nasprotju z izpovedjo J.T.. Končno se sodni izvedenec ni opredelil do tega, ali je bilo v situaciji, ko je bil okvarjeni avtobus zaradi odpovedi hidravlike nižje kot sicer, sploh varno zlesti pod avtobus. Zaključki izvedenca tudi sicer nimajo podlage v izvedenih dokazih, zlasti v izpovedi priče A.Ž.. Glede višine odškodnine navaja, da je v nasprotju z utečeno sodno prakso. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je tožnik zaključil zdravljenje že po 16 dneh. Tožnik je utrpel zgolj lažjo vreznino, ki se je zacelila brez posledic, saj po poteku bolniškega staleža ni več iskal zdravniške pomoči v zvezi z obravnavano nezgodo. Zaradi nezgode tožnik ni mogel trpeti primarnega strahu, saj je šlo za manjšo poškodbo. Zdravljenje je bilo zaključeno v 16 dneh brez komplikacij, zato ni mogel trpeti omembe vrednega sekundarnega strahu. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke, da izvedenec pojasni, ali njegove ugotovitve temeljijo na zdravstveni dokumentaciji ali zgolj na tožnikovih navedbah, zato je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Zmoten je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do pritožbene navedbe o tem, zakaj ni upoštevalo obrazloženih pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje ing. P.S. in ker se do teh pripomb v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Iz celotnega konteksta obrazložitve glede temelja odškodninske odgovornosti (konkludentno) izhaja, da pripomb, ki jih je podala tožena stranka v vlogah z dne 22. 10. 2009 in 13. 6. 2010, povzeta pa so tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje ni sprejelo. Že v dokaznem sklepu (l. št. 111) je sodišče prve stopnje navedlo, da je dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja zavrnilo zato, ker je izvedenec v pisnem mnenju odgovoril na vsa postavljena vprašanja, ki jih je posredovala tožena stranka. Z utemeljitvijo, da sta izvedenca s področja varnosti pri delu in medicinske stroke izdelala mnenji objektivno, natančno in strokovno, je to storilo še v obrazložitvi sodbe. Sodba je v tem delu primerno obrazložena in ima vse razloge o odločilnih dejstvih tako, da jo je mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga po pritegnitvi novega izvedenca varstva pri delu in opustitvijo poziva izvedenca P.S. k dopolnitvi mnenja ter opustitvijo dokaza po zaslišanju izvedenca medicinske stroke zagrešilo bistveno kršitev določb 5. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339 člena ZPP. Tožena stranka je mnenjem obeh izvedencev ugovarjala. V pisnih pripombah na izvedensko mnenje s področja varnosti pri delu je tožnik predlagal postavitev novega izvedenca, na glavni obravnavi dne 12. 2. 2010 pa je predlagal še dopolnitev izvedenskega mnenja. Takšnemu dokaznemu predlogu bi bilo sodišče dolžno slediti in mu ugoditi, če bi ugotovilo, da izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, razumljivi in jasni. Sodni izvedenec je v mnenju odgovoril na vprašanja, ki jih je posredovala tožena stranka. Ob jasnem in temeljitem mnenju, ki vsebuje prepričljive in razumljive razloge (ti bodo obrazloženi v nadaljevanju), pisne pripombe tudi po presoji pritožbenega sodišča niso terjale potrebe po dodatnih pojasnilih o posameznih dejstvih in okoliščinah, ki bi bila relevantna za rešitev spora. Tako ni bilo potrebe po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma po postavitvi drugega izvedenca v postopku. Potreba po postavitvi novega izvedenca iste stroke mora biti utemeljena z razumnimi razlogi, pri čemer nestrinjanje tožnika oziroma nesprejemanje ugotovitev prvega izvedenca ni tak razumni razlog. Podobno velja za pisne pripombe na mnenje izvedenca medicinske stroke. Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi sodbe soočilo z vsebino tega mnenja oziroma stališči izvedenca, pomembna za odločitev v zadevi, in jih dokazno ocenilo. Strokovni zaključki izvedenca, ki je proučil medicinsko dokumentacijo in se do nje opredelil ter tožnika osebno pregledal, o posledicah delovne nezgode na tožnikovo zdravje v mnenju so jasni, zato ni bilo potrebe po zaslišanju v zvezi s tem, ali je izvedenec svoje ugotovitve oprl na listinsko dokumentacijo ali zgolj na navedbe tožnika, niti opustitev zaslišanja izvedenca medicinske stroke ni vplivala na zakonitost odločitve.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) v drugem odstavku 131. člena določa objektivno odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ne glede na krivdo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ).

Dejavnost je nevarna, ko je glede na izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja, kot tudi takrat, ko dejavnost oziroma opravilo samo po sebi sicer ni nevarno, postane pa nevarno glede na okoliščine v konkretnem primeru. Te okoliščine pomenijo po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je nadrejeni delavec A.Ž. tožniku v soboto zvečer sporočil, da je eden izmed avtobusov tožene stranke v okvari v Š. in mu naročil, da uredi prevoz tega vozila v delavnico na P.. Po pregledu vozila naslednjega jutra je tožnik skupaj s avtoelektričarjem J.T. in avtomehanikom I.Z. ugotovil, da okvare na kraju samem ni bilo mogoče odpraviti. Tožnik se je zato odločil, da se vozilo odvleče na P., za pravilno vleko pa je bilo potrebno odstraniti kardansko gred vozila. Demontaža kardanske gredi je potekala tako, da je J.T., ki se kot avtoelektrikar srečuje tudi z opravilom snetja vijakov prirobnice in izbijanjem gredi (izvedensko mnenje - l. št. 78), iz odprtine na podu avtobusa odstranil zgornje vijake, s katerimi je bila ta pritrjena na prirobnico, in izbijal gred s kladivom, tožnik pa je s spodnje strani odstranil vijake in jo skušal zadržati. Pri zadnjem udarcu se je kardanska gred, ki je bila mastna in spolzka, težka okoli 50 kg, snela v hipu in tožnika poškodovala. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in strokovne ocene izvedenca varnosti pri delu, da je šlo pri demontaži gredi za zahtevnejši poseg, ki bi se varno opravil na vzdrževalnem kanalu mehanične delavnice, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za nevarno delo.

Tožnik je po poklicu avtomehanik in je bil usposobljen za delo, pri katerem se je poškodoval. V času delovne nezgode je bil kvalificiran za opravo oziroma pomoč pri podobnih intervencijah na terenu ter zadolžen za vodenje in organizacijo takšnega dela in druga delovna opravila po nalogu nadrejenih delavcev. Ravnal je v skladu z navodili nadrejenega, da uredi prevoz vozila v delavnico na P., saj je bilo potrebno za pripravo vleke odstraniti kardansko gred. Tožniku pred delom na terenu ni bilo dano izrecno navodilo, da naj vozilo le odstrani iz ceste in ga zavaruje, kardansko gred pa bi morala nato po pravilih odstraniti vlečna služba. Izpovedi priče A.Ž., ki je povedala, da odstranjevanje kardanske gredi v nočnem času ni bilo potrebno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je v nasprotju s podatki v prijavi poškodbe pri delu, ki jo je sam podpisal, do poškodbe prišlo podnevi.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je aktivno pomagal pripraviti okvarjeno vozilo za vleko v delavnico, ni prekoračil svojih delovnih obveznosti. Tožnikovo sodelovanje je bilo potrebno in opravljeno v korist tožene stranke, sicer bi moral za odstranjevanje gradi angažirati še enega delavca. Da se je tožnik dela odstranjevanja kardanske gradi na terenu lotil na način, ki je bil običajen pri toženi stranki, jasno izhaja tudi iz mnenja izvedenca varstva pri delu. Pri odstranjevanju gredi je tožnik ravnal v skladu z ustaljeno prakso pri toženi stranki, saj je že v preteklosti prihajalo do podobnih okvar na vozilih, ki jih je bilo potrebno odpraviti na terenu. Opravila se je glede na opisane okoliščine lotil tudi na strokovno primeren način v okviru splošnega navodila, naj uredi vse potrebno za prevoz vozila v mehanično delavnico, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik prekoračil svoje delovne obveznosti iz opisa delovnega mesta. Pri tem je potrebno upoštevati mnenje izvedenca, da bi morala tožena stranka določiti, katera vzdrževalna dela na vozilu so na terenu dovoljena in kako morajo biti pravilno izvedena. Varno izvedbo opravil na terenu bi morala tožena stranka torej oceniti zaradi zagotavljanja varnosti pri opravljanju del na prostem. Ker tega ni storila, se tožena stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da je bil tožnik dolžan skrbeti za varnost pri delu in da je imela organizirano lastno vlečno službo. Izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da bi tudi delavci vlečne službe, v kolikor je pri toženi stranki sploh obstajala, ravnali enako, kot je ravnal tožnik.

Pravno upoštevni vzrok za utrpelo škodo je po obrazloženem v sferi tožene stranke, zaradi česar je objektivno odgovorna (150. člen OZ). Pomoč oziroma sodelovanje tožnika pri odstranjevanju kardanske gredi v opisanih okoliščinah ni bila neprepričljiva in nepredvidljiva, zato niso izpolnjeni pogoji za opustitev objektivne odgovornosti v smislu drugega odstavka 153. člena OZ. Kot je bilo obrazloženo, se je tožnik po strokovni oceni izvedenca opravila lotil na strokovno primeren oziroma običajen način pri toženi stranki. V času delovne nezgode ni ležal direktno pod kardansko gredjo, pač pa vsaj pol metra vstran in se je po tem, ko je odvil vijake, s telesom umaknil stran od mesta izpod gredi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožnika, ki jo potrjuje tudi ocena izvedenca, da nenadnega sunka oziroma padca gredi na tla tožnik ni pričakoval. Povsem razumljivo pa je, da se sodišče pri tem ni moglo opreti na izpoved druge osebe (delavca J.T.) o tem, ali je tožnik vedel oziroma pričakoval, da bo gred padla na tla. Pri opravilu je tožnik uporabljal delovne rokavice, ki po ugotovitvah izvedenca niso mogle preprečiti poškodbe ob naletu gredi. Pritožbene navedbe, da se izvedenec ni opredelil glede uporabe zaščitne delovne opreme, so tako protispisne. Tožnik padca gredi ni mogel pričakovati niti preprečiti tako, da bi gred obesil na kakšno vrv ali pas, saj bi to znatno oviralo izbijanje gredi. Iz tega razloga za odločitev v zadevi ni relevantno vprašanje, ali bi zavarovanje z jermeni oziroma s pasom (takšna navodila tožniku niso bila dana), preprečilo nastanek nezgode. Sodni izvedenec je še pojasnil, da je znižanje podvozja zaradi nedelovanja zračnega blazinjenja otežilo tožnikovo delo pred vozilom, kar pa še ne pomeni, da je bil tožnik pri opravilu nepazljiv. Na podlagi obrazloženega ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena ZDR).

V okviru presoje pravilnosti in zakonitosti sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri odmeri zadoščenja se upošteva stopnja in trajanje bolečin ter strahu in druge okoliščine primera kot subjektivna merila iz prvega odstavka 179. člena OZ in objektivna merila iz drugega odstavka 179. člena OZ, tj. pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in da prisojena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah izvedenca mag. M.B. in izpovedi tožnika, zaslišanega kot stranke. Pri odmeri odškodnine za utrpljene in bodoče telesne bolečine so upoštevane srednje močne bolečine en dan, lažje izvenjajoče bolečine v trajanju treh tednov, občasno lažje bolečine še en do dva tedna, skupaj torej pet do šest tednov. Ugotovljene so tudi neugodnosti, kot so: pregled v bolnišnici, rentgensko slikanje, šivanje rane, nošenje opornice, prevezovanje, odvzem šivov in uporaba protibolečinskih zdravil, kar izhaja tako iz izvedenskega mnenja kot tožnikove izpovedi. Zaradi poškodbe je bil tožnik v bolniškem staležu (od 29. 4 do 15. 5. 2007), o katerem je odločal izbrani zdravnik. Po mnenju izvedenca specialista kirurgije bi ta lahko trajal še do deset dni več. Pričakovani bolniški stalež je bil torej po strokovni oceni izvedenca celo daljši in so bolečine lahko trajale tudi po zaključku bolniškega staleža s strani izbranega zdravnika, zato v tej smeri ni bilo potrebe po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Upoštevaje vse opisano po presoji pritožbenega sodišča v skladu z zgoraj opisanimi merili znesek 1.400,00 EUR predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Za škodo iz naslova strahu je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v znesku 700,00 EUR, kar pomeni primerno vrednotenje srednje do lažjega primarnega strahu od poškodbe do prihoda v bolnišnico in en mesec trajajočega strahu za izid zdravljenja. V prisojeni odškodnini sta intenzivnost in trajanje strahu ter tožnikova izpoved in njegov psihični odnos do škodnega dogodka primerno upoštevani, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Pritožbene trditve, da tožnik ni mogel trpeti omembe vrednega strahu, se tako izkažejo za neutemeljene. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2,1 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine in primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 281/2000 z dne 10. 1. 2001). Na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe, posledično pa tudi stroškovno odločitev v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.