Jedro

Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi bile dobave opravljene upravniku; upravnik je zgolj zastopnik lastnikov stanovanj in je glede na pogodbo o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše za lastnike ustvarjal pravne posledice in zanje sklepal pravne posle. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da upravnik kot zastopnik lastnikov v razmerju do tožnika ni bil pogodbena stranka. V primeru, da upravnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo in je kršil prej navedeno pogodbo, imajo lastniki stanovanj možnost zoper njega uveljavljati ustrezne zahtevke.

Izrek

I. Pritožba A. se zavrže. II. Pritožba M. se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 98/0322 z dne 22. 1. 1998 in tožencem naložilo, da v roku 8 dni plačajo vsak 6,50 EUR glavnice in 6,50 EUR zakonskih zamudnih obresti, skupno pa izvršilne stroške v znesku 102,00 EUR ter 102,00 EUR zakonskih zamudnih obresti od predmetnih stroškov. Zaradi plačila dela glavnice je ustavilo postopek za znesek v višini 976,76 EUR ter razveljavilo v 1. in 3. točki izreka prej citirani sklep o izvršbi glede toženca X, d. o. o. V presežku je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencem je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 65,68 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženca A. in M. 3. Toženka A. v pritožbi izpostavlja, da z družbo X, d. o. o. ni v nobenem dolžniškem razmerju, saj je svoje obveznosti vedno poravnavala v rokih. Poudarja, da je korektno sodelovala s tožnikom in nikoli ni imela nepotrebnih opominov ali izterjave.

4. Toženec M. v pritožbi izpostavlja posamezne člene Ustave RS ter se sklicuje na Obligacijski zakonik, Zakon o pravdnem postopku in Zakon o sodiščih. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče dokazov ni v celoti upoštevalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se ne omenja pogodba, ki jo naj bi imel z dobaviteljem (tožnikom) oziroma, ki naj bi obstajala med tožnikom in upravnikom. Odločitev prvostopenjskega sodišča o ustavitvi izvršbe proti tedanjemu upravniku je povsem absurdna. Sodišče verjame trditvam tožnika, ne pa dokazom. Opozarja, da takratni Stanovanjski zakon ni predvideval poravnave terjatev tožniku. Poleg tega ni bil seznanjen z dejstvom, da upravnik tožniku ni poravnaval obveznosti, saj s strani tožnika o tem ni bil obveščen. Prvostopenjsko sodišče zadeve ni obravnavalo celostno, ampak se je postavilo na stališče, da je bil upravnik zgolj posrednik med tožnikom in uporabniki. Nesprejemljiva in protiustavna je odločitev sodišča prve stopnje, da morajo toženci plačati storitev dvakrat. Meni, da bi bilo treba tožbo zavreči, ker ne vsebuje bistvenih sestavin.

5. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki pa nanjo ni podal odgovora.

6. Pritožba toženke A. je prepozna, medtem ko pritožba toženca M. ni utemeljena.

O pritožbi toženke A. 7. Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka (drugi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (1)). Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, je dovoljena pritožba, ki jo je bilo, glede na pravni pouk, treba vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka (333. člen ZPP), na kar je bila toženka v pravnem pouku poučena.

8. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu ugotovilo, da je pritožba prepozna, ker je bila vložena po preteku prej navedenega zakonskega roka. Dne 8. 3. 2010, ko je toženka vložila pritožbo, je 15-dnevni zakonski rok za vložitev pritožbe, ki je tekel od vročitve izpodbijane sodbe pooblaščencu toženke, že potekel. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bila izpodbijana sodba vročena pooblaščencu toženke 18. 2. 2010, kar pomeni, da se je pritožbeni rok iztekel 5. 3. 2010. Pritožba, vložena 8. 3. 2010, je tako prepozna, zato jo je v skladu z določbo 346. člena ZPP zavrglo pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (343. člen ZPP).

O pritožbi toženca M. 9. Po umiku tožbe za znesek 976,76 EUR, ki je bil podan še pred izdajo izpodbijane sodbe, sodi obravnavani spor med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 343. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

10. Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša prav na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, da uporabniki niso bili seznanjeni z dejstvom o neplačevanju upravnika tožniku, ter očitki, da prvostopenjsko sodišče zadeve ni celostno obravnavalo, smiselno predstavljajo grajo dokazne ocene, ki pa je v sporih majhne vrednosti, upoštevaje določbo 458. člena ZPP, ni mogoče uveljavljati.

11. Toženec obstoju pravnega razmerja s tožnikom ni konkretizirano ugovarjal – tako ni zatrjeval, da mu v spornem obdobju voda ne bi bila dobavljena – zato se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na določbo 214. člena ZPP in v celoti sledilo tožniku v njegovih zatrjevanjih o obstoju pravno poslovnega razmerja. Glede na podano trditveno podlago pritožbe ter dejstvo, da toženec obstoju pravno poslovnega razmerja ni konkretizirano ugovarjal, so brezpredmetni tudi vsi njegovi očitki, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ne omenja pogodbe, ki jo je imel z dobaviteljem.

12. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti zahtevka našlo v določbi 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter pravilno zaključilo, da upravnik ne more biti pasivno legitimiran v obravnavani zadevi. Iz trditvene podlage tožbe namreč ne izhaja, da bi bile dobave opravljene upravniku; upravnik je zgolj zastopnik lastnikov stanovanj in je glede na pogodbo o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše za lastnike ustvarjal pravne posledice in zanje sklepal pravne posle. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da upravnik kot zastopnik lastnikov v razmerju do tožnika ni bil pogodbena stranka. V primeru, da upravnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo in je kršil prej navedeno pogodbo, imajo lastniki stanovanj možnost zoper njega uveljavljati ustrezne zahtevke.

13. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da bi bilo treba tožbo zaradi nepopolnosti zavreči. Tožba vsebuje vse bistvene sestavine, skladno z določbo 180. člena ZPP v povezavi s 105. členom istega zakona in jo je moč obravnavati.

14. Prvostopenjsko sodišče je vse okoliščine v zadostni meri razdelalo in svoje ugotovitve ustrezno argumentiralo. Glede na zgoraj obrazloženo in upoštevaje dejstvo, da pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere v okviru določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

15. O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pritožnik ni priglasil. (1) Ur. l. RS, 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP