Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da toženka ni dala povoda za tožbo in da je poravnala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo. Toženec je v odgovoru na tožbo, ki je bil vložen šele po treh mesecih od vročitve, prerekal tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Šele kasneje pa je v treh obrokih plačal zahtevani znesek. Določba 157. čl. ZPP/77 namreč predvideva, da toženec ni dal povoda za tožbo in je pripoznal zahtevek takoj, oz. v odgovoru na tožbo.

Izrek

1. Pritožbi tožečih strank se d e l n o u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se glasi: "Tožena stranka I.Š. je dolžna tožečima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 6.949,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1998 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." 2. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti pritožbene stroške v znesku 6.227,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje glede na umik tožbe odločilo, da morata tožeči stranki toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 38.208,00 SIT. Zoper takšen sklep sta se pravočasno pritožila tožnika. V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz določila čl. 353 ZPP/77. V pritožbi navajata, da nista zakrivila pravdnih stroškov tožencu, ravno obratno, toženec se ni nikoli odzval na nobeno zahtevo tožnikov za povrnitev plačila po računih, ki sta jih tožnika plačala za popravilo strehe na njihovi skupni hiši, saj da je le-to bilo nujno. Pri popravilu strehe sta ravnala kot dobra gospodarja in tožencu večkrat povedala, tudi v točno določeni številki, koliko jima je dolžan povrniti za popravilo strehe, kljub temu pa ju je toženec stalno ignoriral, tako, da se ni odzval niti na dopis zastopnika tožnikov glede povračila stroškov popravila. Tako po mnenju tožnikov ni res, da bi toženec tožnikoma tudi brez tožbe povrnil polovico stroškov popravila. Ker sta v pravdi uspela, vztrajata pa še na zahtevku glede stroškov postopka, tožnika menita, da je sodišče vezano glede odločitve o povrnitvi stroškov na uspeh v pravdi in vsled tega predlagata, da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se naloži toženi stranki povrnitev vseh pravdnih stroškov tožečih strank. Pritožba je delno utemeljena. Na podlagi določila I. odst. čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90, 27/90 in 58/94 - v nadaljevanju ZPP/77), saj je bil izpodbijani sklep izdan pred uveljavitvijo sedaj uveljavljenega zakona. Glede na umik tožbe je sodišče prve stopnje odločalo samo o vprašanju katera od pravdnih strank je zakrivila pravdne stroške in jih je zato dolžna nasprotni stranki povrniti. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata tožnika deloma prav, ko trdita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč napačno ocenilo, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in da je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari in s tem v zvezi napačno uporabilo določilo čl. 157 ZPP/77. Določba čl. 157 ZPP/77 namreč predvideva, da toženec ni dal povoda za tožbo in je pripoznal zahtevek takoj, oz. v odgovoru na tožbo. Iz odgovora na tožbo, katera je bila vložena dne 21.5.1998 in tožencu vročena dne 18.8.1998, nanjo pa je odgovoril šele tri mesece kasneje, je razvidno, da ni pripoznal tožbenega zahtevka, temveč ga je prerekal v smislu neutemeljenosti. To dejstvo pa je razvidno tudi iz odgovora na dopis zastopnika tožnikov z dne 16.5.1998. Ker je bilo več kot očitno, da toženec ne namerava ničesar prispevati k skupnim stroškom popravila, je dal tožnikoma povod za vložitev tožbe. Če toženec, ki je sicer odplačal glavnico, in sicer v treh obrokih (prvi obrok z dne 1.9.1998, drugi obrok z dne 16.11. 1998, tretji obrok z dne 13.11.1998), ne bi kasneje v odgovoru na tožbo zatrjeval, da zahtevek tožnikov ni utemeljen, hkrati pa bi omenjeni zahtevek (glavnico) v celoti poravnal takoj, bi bili razlogi v sklepu utemeljeni. S spregledom teh dejstev je tako sodišče zmotno uporabilo določilo čl. 157 ZPP/77,uporabiti pa bi namreč moralo določilo čl.154 ZPP/77, ki med drugim določa, da je stranka, ki v pravdi ni uspela dolžna nasprotni stranki povrniti stroške. Sodišče pa je spregledalo dejstvo,da je bil zadnji obrok glavnice odplačan že 13.11.1998 in tako glavna obravnava dne 21.12.1998 ni bila potrebna, v zvezi s tem pa so bili tožencu povzročeni nepotrebni pravdni stroški. Tožnik bi namreč moral takoj, ko je dobil izplačan zadnji obrok umakniti tožbo oz. zahtevek skrčiti le na povrnitev stroškov in to sporočiti sodišču, ki bi preklicalo narok, saj se lahko o povrnitvi stroškov odloča brez naroka. Upoštevajoč to dejstvo, bi sodišče moralo uporabiti določilo čl. 158 ZPP/77 in tožnikoma naložiti povrnitev pravdnih stroškov tožencu, saj tožbo nista umaknila takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek, to je 13.11.1998, ampak šele na glavni obravnavi z dne 21.12.1998. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega torej delno ugodilo pritožbi tožečih strank in ocenilo, da je tožena stranka dala povod za tožbo, po uradni dolžnosti pa tudi ugotovilo, da so bili povzročeni pravdni stroški s strani tožnikov tožencu nepotrebni. Sklep sodišča prve stopnje je zato v skladu z določilom čl. 380 ZPP/77 delno spremenilo in naložilo toženi stranki, da mora tožečima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 6.949,00 SIT. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je dolžno odločiti po določilih čl. 166 in 154 ZPP/77 o vseh stroških postopka. V skladu z določilom čl. 154/77 in skladno z veljavno Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče tako odmerilo potrebne stroške tožnika na znesek 24.429,00 SIT. Pritožbeno sodišče je namreč tožnikoma priznalo 200 točk za sestavo tožbe, 10 točk za končno poročilo stranki in stroške za takso za tožbo v znesku 6.075,00 SIT, ni pa priznalo 50 točk za posvet s stranko in 100 točk za pristop na glavno obravnavo, saj je le-ta bila nepotrebna, kot tudi ne stroškov opominske takse, ker je le-to sam povzročil. Stroške tožene stranke pa je sodišče odmerilo na znesek 17.480,00 SIT in pri tem upoštevalo le stroške glavne obravnave, ki je bila nepotrebna. Tako je sodišče priznalo 100 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo in 100 točk za porabo časa med zastopanjem za eno uro, ne pa tudi ostalih stroškov. Po medsebojnem pobotanju obeh terjatev je tako tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 6.949,00 SIT ter zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje, to je od 21.12.1998 dalje do plačila.Tožeči stranki sta uspeli z 28,5 % svojega zahtevka in jima je zato tožena stranka dolžna povrniti 28,5 % pritožbenih stroškov. Ti so odmerjeni na 21.850,00 SIT, 28,5 % tega zneska pa znaša 6.227,00 SIT.