Jedro

Tožniku ni mogel začeti teči trimesečni rok za izpodbijanje sodne poravnave zaradi napačnega zastopanja, preden mu je bila vrnjena poslovna sposobnost.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrže. II. Pritožba toženke se zavrne in se potrdi sodba („sklep“) sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo dedni dogovor, zapisan v sklepu IV D 2931/2009 4. 5. 2011. 2. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje „delno“, predlaga, da se razveljavi dedni dogovor, ki ga je sklenil ne da bi bil popolnoma poslovno sposoben, v celoti in ne le v delu, kjer je bil 4. 5. 2011 popravljen oz. spremenjen. Zanj je namreč ves čas nastopala mama, ki je bila njegova skrbnica in zato v konfliktu interesov, kar pomeni, da ni bil pravilno zastopan. Obsežneje pojasnjuje, da je bil s strani brata A. in matere (toženke) prikrajšan in ogoljufan ter da zahteva iz dediščine tisto, kar mu pripada, in sicer streho nad glavo, saj naj še vedno ne bi imel rešenega stanovanjskega problema. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zapuščinski postopek v celoti obnovi.

4. Toženka navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in mu naloži plačilo stroškov. Sklicuje se na ugotovitev sodišča, da je bil tožnik že 3. 10. 2011 seznanjen z vsebino dednega dogovora, zato je tožba 17. 2. 2012 vložena po preteku 3 mesečnega roka in tedaj prepozna. Meni, da le formalno dejstvo odvzema poslovne sposobnosti ne more biti odločilno. Predlog za vrnitev poslovne sposobnosti je bil vložen 27. 10. 2011, kar dokazuje, da že tedaj ni bilo več razlogov za delni odvzem sposobnosti. Navaja, da bi moralo sodišče kvečjemu postopek prekiniti in odstopiti zadevo Upravnemu sodišču zaradi predhodnega vprašanja, ali je bila odločitev CSD pravilna. Toženka navaja, da ni bila v enakem položaju, ni se mogla izjasniti o relevantnih okoliščinah, kar vidi tudi kot kršitev svojih ustavnih pravic. Kot bistveno kršitev določb postopka sodišču končno očita še neizvedbo dokaza z izvedencem, ki bi presodil tožnikovo dejansko sposobnost. 5. Stranki na pritožbo druga druge nista odgovorili.

6. Tožnikova pritožba ni dopustna, ker zanjo nima pravnega interesa, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

7. Tožnik je s svojo tožbo (tožbenim zahtevkom) v celoti uspel. Z njo je namreč zahteval natanko to, kar je odločilo sodišče prve stopnje, da se razveljavi sklep sodišča prve stopnje IV D 2931/2009 z dne 4. 5. 2011. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko tega ni prekršilo. Če bi želel tožnik razveljaviti tudi sklep sodišča, v katerem je bil zapisan prvotni dedni dogovor, bi moral to s tožbo zahtevati, česar pa ni storil. 8. Njegova pritožba torej ni dovoljena in jo je bilo zato treba zavreči (1. in 4. odst. 343. čl. ZPP).

9. Sicer pa je odločitev pravilna in zakonita. Noben od pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja toženka, ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prave stopnje, da je bila tožnikova tožba vložena pravočasno, torej v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog za razveljavitev (1. odst. 393. čl. ZPP), ta pa je bil v tem, da ga kot pravdno nesposobne stranke pri njenem sklepanju ni zastopal zakoniti zastopnik (3. tč. 392. čl. ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ni niti sporno, da je bila tožniku v času sklepanja dednega dogovora delno odvzeta poslovna sposobnost in da je bila njegova skrbnica, torej zakonita zastopnica njegova mati, sodedinja, sedaj toženka. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bilo v tem primeru zaradi kolizije interesov tožniku treba določiti skrbnika za posebni primer, in ker ta ni bil določen (ker zapuščinsko sodišče s tem, da je dediču delno odvzeta poslovna sposobnost, sploh ni bilo seznanjeno), je bil tožnik nepravilno zastopan, kar je po 3. tč. 392. čl. ZPP razlog za razveljavitev sodne poravnave (sklepa o dedovanju, v katerem je vsebovan predmetni popravek dednega dogovora).

12. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje glede vprašanja, kaj v tem primeru pomeni „izvedeti za razlog za razveljavitev“. Odgovor na to je treba nujno povezati z odgovorom na vprašanje, kdaj bi lahko tožnik glede svoje nepravilne zastopanosti pri sklepanju dednega dogovora učinkovito, veljavno ukrepal. 13. Posameznik, ki se mu delno odvzame poslovna sposobnost, je v položaju mladoletnika, ki je dopolnil 15 let (2. odst. 208. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Pravni posli, ki jih sklepa, so razen, kolikor gre za razpolaganje z osebnim dohodkom (in ob upoštevanju dolžnosti, da prispeva za svoje preživljanje), veljavni pod pogojem, da jih odobri skrbnik (203. čl. ZZZDR), center za socialno delo pa lahko po potrebi določi, katere posle sme oseba, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, opravljati samostojno in brez odobritve. Taka ureditev pomeni, da oseba, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, center za socialno delo pa (še) ni določil poslov, ki jih sme opravljati sama, ne more samostojno nastopati v pravnem prometu.(1)

14. Ko pa je (zaradi varnosti pravnega prometa)(2) tako, je treba ugotoviti, da tožnik zoper mater in sklenjeno poravnavo, pri kateri ga je ravno ta nepravilno zastopala, ni mogel veljavno ukrepati, dokler mu poslovna sposobnost ni bila vrnjena, in to ne glede na morebitno dejansko razsodnost oz. na jasne trenutke (lucida intervalla) pred tem trenutkom. To logično pomeni, da tožniku preden mu je bila vrnjena poslovna sposobnost, ni mogel začeti teči trimesečni rok za izpodbijanje sodne poravnave.

15. Kot pregledno povzema sodišče prve stopnje v 11. tč. na str. 4 obrazložitve, je bila poslovna sposobnost tožniku delno odvzeta 24. 3. 2006, Center za socialno delo (CSD) pa mu je 3. 4. 2008 za skrbnico postavil mater, toženko. Ni ugotovljeno, da bi CSD določil, na katere posle oz. na katere vrste poslov se odvzem poslovne sposobnosti nanaša. 10. 2. 2010 je tožnik s toženko sklenil dedni dogovor (sklep o dedovanju o tem je izšel 19. 4. 2010), 4. 5. 2011 pa je bil na predlog obeh dedičev spremenjen („popravljen“, in le ta poprava je predmet naše tožbe). 27. 9. 2011 je bil vložen predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, pravnomočno mu je bilo ugodeno 29. 11. 2012. 17. 2. 2011 je bila vložena predmetna tožba, ki jo je 26. 3. 2014 tožnik odobril. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnik 3. 10. 2011 vložil zahtevo za zamenjavo skrbnika; 28. 11. 2011 je bila njegova mati kot skrbnica razrešena, vendar je bil ta sklep kasneje razveljavljen in je moral CSD ponovno odločati. 16. 3. 2012 je za skrbnika nato določil sebe, med svoje naloge pa razveljavitve dednega dogovora ni opredelil. 16. Glede na pojasnjeno se iz povzetega vidi, da je bila obravnavana tožba brez dvoma pravočasna.

17. Zavrnitev dokaza z izvedencem psihiatrične stroke je bil pravilna in v skladu z zakonom, saj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, morebitna dejanska tožnikova bistrost oz. razsodnost na njegovo sposobnost in na povedano ne bi mogla vplivati.

18. Nobene potrebe ni bilo, da bi se postopek prekinil zaradi predhodnega vprašanja skrbništva, ki naj bi ga rešilo upravno sodišče. Vprašanje toženkinega prenehanja skrbništva v predmetnem postopku ni predhodno vprašanje; od tega, kdo je bil tožnikov skrbnik, dokler mu je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, ni pravno relevantno. Ni pa sploh sporno, da je bila v času sklepanja dednega dogovora tožnikova skrbnica toženka.

19. Toženki niso bile kršene nobene pravice v postopku. O čem naj se ne bi mogla izjaviti, ni jasno, prav tako je nerazumljivo, v čem naj bi bilo v njeno škodo prekršeno načelo enakosti orožij. Prav nasprotno. Sama je bila tista, ki je zlorabila položaj sinove skrbnice; pred zapuščinskim sodiščem je zamolčala, da je sinu delno odvzeta poslovna sposobnost in da je sama njegova skrbnica.

20. Pritožbeni očitki toženke se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 3865/2011. Op. št. (2): Prim. D. Wedam Lukić, A. Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list Ljubljana, 1991, str. 53.