Jedro

Ogled na kraju samem glede na to, da so v spisu fotografije kraja spornega dogodka, v obravnavani zadevi ni bil potreben, predlog za postavitev izvedenca fotografske stroke pa je (bil) prepozen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da so mu toženci dolžni plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel 15. 6. 2001, ko naj bi ga toženci pretepli.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da je svoje tožbene navedbe o nedopustnem ravnanju tožencev v celoti dokazal, saj je popolno opisal odvijanje dogodkov tistega dne, ko so ga toženci organizirano napadli in mu povzročili hude telesne poškodbe, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, s katero se nobeno od sodišč ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Iz te poleg tega nedvomno izhaja, da tožnik obravnavanega dne ni bil vinjen. Izpovedbi policistov sta neverodostojni. Tudi žena tožnika, zaslišana kot priča, je izpovedala, da ta nesporno ni bil vinjen. Obe sodišči sta storili procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so njuni razlogi v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah tožnika in njegove žene. Zgolj pomanjkanje govorniških veščin tožnika pri umestitvi položaja s fotografije št. 1 (priloga B13) v opis dogajanja ne more iti v njegovo škodo. Zaradi opustitve izvedbe dokaza z ogledom dejansko stanje v tem delu ni popolno ugotovljeno. Prav tako je bil kot prepozen neupravičeno zavrnjen tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca fotografske stroke. Ta dokaz se je namreč izkazal za potrebnega šele po predložitvi negativov s strani tožencev, kar se je zgodilo po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik upravičeno sumi, da gre pri predloženih fotografijah za fotomontažo. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da naša procesna ureditev –

z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) –

ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja (primerjaj 8. člen ZPP).(1) Navedbe, s katerimi stranka izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, tako (lahko) pomenijo zgolj izpodbijanje z njune strani ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dokaj obširne revizijske kritike dokazne ocene izpovedbe tožnika in zaslišanih prič zato ni bilo mogoče upoštevati.

Iz istega razloga je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči nižjih stopenj storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ta procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) je namreč podana (zgolj) takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume (tolmači) drugače kot stranka.(2) Ne drži, da se sodišči nižjih stopenj (sploh) nista ukvarjali s predloženo medicinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je te listine upoštevalo v okviru svoje celovite dokazne presoje,(3) sodišče druge stopnje je to sprejelo, pri čemer pa sta tej dokumentaciji pripisali drugačen dokazni pomen kot tožnik.

7. Pritrditi je treba tudi razlogom, ki sta jih za zavrnitev dokaznih predlogov za postavitev izvedenca fotografske stroke in ogled na kraju samem navedli sodišči nižjih stopenj.

Sodišče mora namreč izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega zavlačevanja postopka.(4) Prav tako pravila procesnega prava zaradi ekonomičnosti in pospešitve postopka terjajo, da so stranke aktivne pri uveljavljanju svojih pravic. Najpomembnejša sankcija za nepravočasno navajanje strank v pravdnem postopku je, da sodišče prepozno podanih navedb in dokazov ne upošteva (prekluzija).(5) Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da ogled na kraju samem glede na to, da so v spisu fotografije kraja spornega dogodka, v obravnavani zadevi ni (bil) potreben, predlog za postavitev izvedenca fotografske stroke pa je (bil) prepozen, zato ga ni (bilo) mogoče upoštevati. Tožnik se je o fotografijah št. 1 in 2 (priloga B13) pred tem že (izrecno) izjavil, pri čemer ni izrazil dvoma v njihovo pristnost. Ta dvom naj bi se mu po njegovih trditvah pojavil po predložitvi negativov, ker naj bi bila šele takrat možna primerjava med fotografijami in negativi, kar pa ne (more) drž(at)i –

iz spisa namreč izhaja, da je tožnik najprej izrazil takšen dvom, in to ne na prvem naroku, ampak na enem od naslednjih med svojim zaslišanjem, šele nato in prav zaradi tega so toženci predložili negative.(6) Poleg tega ni moč prezreti, da tožnik pri utemeljevanju potrebnosti postavitve izvedenca fotografske stroke (sploh) ni zatrjeval, da se negativi in fotografije razlikujejo.

8. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi tako imenovanega splošnega civilnega (odškodninskega) delikta, torej nedopustno ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med ravnanjem ali škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost (subjektivna – krivdna ali objektivna), in sicer hkrati – kumulativno. To pomeni, da odsotnost ene izmed teh predpostavk v konkretnem primeru izključuje odškodninsko odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode. Ker tožnik ni dokazal (že) zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožencev, je tožbeni zahtevek neutemeljen.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): To določilo zavezuje sodišče k celoviti presoji vseh dokazov skupaj, pri čemer ni mogoče enega samega dokaza iztrgati iz konteksta ostalih izvedenih dokazov in mu dati odločilnega pomena v zadevi.

Op. št. (2): V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, katere

pa v tej fazi sojenja (kot že obrazloženo) ni (več) moč izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati .

Op. št. (3): Primerjaj četrti in peti odstavek na četrti strani njegove sodbe.

Op. št. (4): V skladu z načelom procesne ekonomije tako sodišču ni treba izvesti predlaganih dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; irelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Op. št. (5): Primerjaj 286. člen, prvi odstavek 337. člena, drugi odstavek 362. člena in 372. člen ZPP.

Op. št. (6): Primerjaj zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 9. 2007.