Jedro

Prenos lastninske pravice v korist kupca na nepremičninah, ki so v družbeni lastnini, na podlagi pogodbe med družbenim podjetjem in fizično osebo, je v nasprotju s 4. čl. zakona o prometu z nepremičninami. Gre za kogentno normo, katere kršitev ima za posledico ničnost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi. Sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi prodajnih pogodb z dne 9.12.1991 in z dne 30.9.1992 vpisalo lastninsko pravico pri nepremičnini vl.št. 636 na predlagatelja V. Zoper ta zemljiškoknjižni sklep se je pritožilo podjetje J. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopni sklep. Zavzelo je stališče, da začasna odredba Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru opr.št. 681/92 z dne 13.11.1992, s katero je bila T. prepovedana odsvojitev nepremičnin vl.št. 636, ni ovira za prenos lastninske pravice na predlagatelja V. Zoper oba sklepa je vložilo Javno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve pravil zemljiškoknjižnega postopka, ker sta sodišči napačno uporabili pravna pravila par. 22, 26 in 104 zakona o zemljiških knjigah, nista pa uporabili določb 4. in 15. čl. zakona o prometu z nepremičninami (ZPN). Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči nista uporabili 4. in 15. čl. ZPN. Predlaga, da sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in predlog zavrže, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bila s prodajno pogodbo z dne 9.12.1992 v nasprotju s 4. čl. ZPN prenešena na T. lastninska pravica na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini na katerem je imel prodajalec M. pravico uporabe. Pogodba je nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom. T. na stavbnem zemljišču ni mogel veljavno pridobiti lastninske pravice, zato je tudi ni mogel z drugo prodajno pogodbo z dne 30.9.1992 prenesti na kupca. Na ničnost pogodb mora sodišče v zemljiškoknjižnem postopku paziti po uradni dolžnosti. Zato bi moralo na podlagi 15. čl. ZPN predlog zavreči. Sodišče druge stopnje, ki po uradni dolžnosti pazi na zmotno uporabo materialnega prava, bi moralo ugoditi pritožbi in predlog zavreči. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76 in 42/86) v 4. čl. določa, da na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninske pravice, temveč samo pravice, ki jih določa zakon. Prodajna pogodba z dne 9.12.1991, sklenjena med prodajalcem M. in kupcem T. je glede zemljič parc.št. ... v skupni izmeri 2.410 m2, ki jih opredeljuje kot stavbno in funkcionalno zemljišče, v nasprotju z navedenim določilom. Po določbi 2. odst. 2. čl. zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 18/84, 32/85 in 33/89) se šteje stavbišče in funkcionalno zamljišče za zazidano stavbno zemljišče. Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti in po podatkih spisa (l.št. 20 spisa) so bile nepremičnine, ki jih je M. prodal T. s pogodbo z dne 9.12.1991, v družbeni lastnini in v uporabi prodajalca M. Pri takem pravnem položaju je bil prenos lastninske pravica na zemljiščih v korist kupca T. v nasprotju z določbo 4. čl. ZPN. Gre za kogentno normo, katere kršitev ima za posledico ničnost (1. odst. 103. čl. ZOR). Po 15. čl. istega zakona bi moralo zemljiškoknjižno sodišče na to paziti po uradni dolžnosti in predlog v tistem delu, ki temelji na ničnem pogodbenem določilu, zavreči. Zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita obema izpodbijanima sklepoma kršitve določb zemljiškoknjižnega postopka (par 26 in 104 zakona o zemljiških knjigah v zvezi s 4. in 15. členom ZNP).

Pravna pravila zakona o zemljiških knjigah sicer ne poznajo razveljavitve odločbe zemljiškoknjižnega sodišča. Vendar, ker je zemljiškoknjižni postopek nepravdni postopek, je treba v tem primeru uporabiti določbe zakona o nepravdnem postopku (3. odst. 1. čl. zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Med splošnimi načeli, ki se uporabljajo za vse nepravdne postopke, je tudi določba 37. čl., ki napotuje na pravdni postopek. Ta pa določa, da sodišče na zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavi sodbo oziroma sklep, če ugotovi bistvene kršitve določb postopka ali če zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena vsa dejstva (2. odst. 408. čl. v zvezi s 394 čl. ZPP). V skladu s temi določbami je bilo treba torej izpodbijana sklepa razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sklep temelji na določbi 1. odst. 394. čl. ZPP v zvezi z drugim odst. 408. čl. ZPP.