Jedro

Določba prvega odstavka 380. čl. OZ je bila v tožnikovem primeru že izčrpana, ko so mu bile s pravnomočno sodno odločbo priznane v celoti zamudne obresti, do katerih je upravičen. Če mu je zaradi zamude nastala višja škoda od zneska, ki ga je dobil na račun zamudnih obresti, ima po drugem odstavku 380. čl. OZ res pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Vendar mora v tem primeru izkazati elemente odškodninske odgovornosti. Izogibanje plačilu v izvršilnem postopku ne more predstavljati toženčevega protipravnega ravnanja, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 4.374,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti pravdne stroške. Sodbo je izdalo na podlagi četrtega odstavka 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotovilo je, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ker pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in tožeča stranka nesklepčnosti niti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega zahtevka, ga je zavrnilo.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da mu sodba ni bila vročena osebno, da pa je pritožbo vložil pravočasno in zato ta okoliščina, kot že sam pove, ni bistvena. Sicer pa statusa te sodbe ne razume, ker je enkrat že bila zavrnilna sodba razveljavljena, sodišče pa je v ponovnem postopku izdalo enako odločbo. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v tožbi pojasnil vse elemente odškodninske odgovornosti. Očitno je spregledalo določbo drugega odstavka 380. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) o pravici do popolne odškodnine v primeru zamude. Po tej določbi ima upnik pravico do zamudnih obresti, ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala kakšna škoda in v drugem odstavku 380. čl. OZ je jasno določeno, da ima upnik v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. To določbo je očitno sodišče spregledalo, čeprav gre za lex specialis za primer škode, ki je nastala zgolj z dejstvom zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, zaradi česar je tudi uvrščena v to poglavje. Škoda, ki jo je upnik utrpel, je v obravnavanem primeru seveda večja od zneska, ki mu za uveljavljeno obdobje, na katerega se zahtevek nanaša, pripada iz naslova odškodnine. Dolžnik je v zamudi s plačilom obveznosti. Zadošča objektivna ugotovitev te okoliščine in ne subjektivna krivda ali odgovornost ali protipravno ravnanje, saj je protipravno že samo dejstvo zamude. Celotno nadomestilo, ki bi ga upnik prejel, če bi z denarjem lahko razpolagal z vezavo pri banki, predstavlja škodo točno v razliki med škodo, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude. Izpolnjeni so vsi pogoji, na katere OZ veže nastanek posebne pravice – dolžnikova zamuda, škoda in presežek te škode nad odmeno, vsebovano v zakonskih zamudnih obrestih. Protipravnost pa v obravnavani zadevi v skladu z zakonom predstavlja že sama protipravna neizpolnitev, to je zamuda, na nastanek, katere je vezana direktna posledica. Ker sodišče ni izdalo v tej zadevi zamudne sodbe, čeprav so bili vsi pogoji izpolnjeni, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato tožnik predlaga ponovno razveljavitev in dodelitev zadeve drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je res enkrat že razveljavilo zavrnilno zamudno sodbo, vendar je iz obrazložitve sklepa z dne 25.11.2008 jasno razvidno, da je bila prva zavrnilna zamudna sodba razveljavljena zaradi tega, ker jo je sodišče prve stopnje izdalo preuranjeno, saj jo je izdalo v fazi predhodnega preizkusa, ne da bi jo poslalo toženi stranki v odgovor. Iz določbe tretjega odstavka 318. člena ZPP pa jasno sledi, da se tudi nesklepčna tožba lahko zavrne šele potem, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo in ne prej. Po prejemu razveljavitvenega sklepa je sodišče prve stopnje tožbo zato v skladu z določbo 318. čl. ZPP poslalo toženi stranki v odgovor in ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni, je moralo ponovno preizkusiti, ali je tožba sklepčna: ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker iz dejstev, ki jih navaja tožba, ne izhaja odškodninska odgovornost toženca, saj niso izkazani vsi elementi odškodninskega delikta. Prav tako pa tudi ugotavlja, da tožeča stranka nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

S tem materialnopravnim stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Tožnik v tožbi uveljavlja odškodninski zahtevek. Zatrjuje, da je bil toženec s pravnomočno sodbo obvezan plačati mu odškodnino z zamudnimi obrestmi od 26.3.2001. Ker toženec obveznosti iz pravnomočne sodbe ni plačal, je tožnik predlagal izvršbo, ki pa doslej ni bila uspešna, ker se dolžnik očitno izogiba plačilu. Zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2.3.2006 tudi nima interesa, da bi svojo obveznost izpolnil, saj so zamudne obresti 13.1.2005 dosegle glavnico. Zatrjuje, da bi na presečni datum, če bi dobil dvojno glavnico, denar vezal na eni od poslovnih bank v Sloveniji in dobil za vezavo tega zneska vsakih 6 mesecev najmanj 4,10% na račun obresti.

Prvostopenjsko sodišče je odškodninski zahtevek presojalo pravilno po pravilih za neposlovno odškodninsko odgovornost. Pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik v tem sporu izkazati elemente odškodninskega delikta in sicer, ali je nastala škoda, če je, ali izvira iz nedopustnega ravnanja, ali obstaja med škodo in nedopustnim ravnanjem vzročna zveza in ali obstaja odgovornost na strani povzročitelja. Vsi ti elementi morajo biti podani kumulativno. Določba prvega odstavka 380. čl. OZ, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, je bila v tožnikovem primeru že izčrpana, ko so mu bile s pravnomočno sodno odločbo priznane v celoti zamudne obresti, do katerih je upravičen. Če mu je zaradi zamude nastala višja škoda od zneska, ki ga je dobil na račun zamudnih obresti, ima po drugem odstavku 380. čl. OZ res pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Vendar mora v tem primeru izkazati zgoraj navedene elemente odškodninske odgovornosti, ki pa jih tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni, saj iz trditve, da toženec v izvršilnem postopku zavlačuje s plačilom odškodninske terjatve, ne izhaja nastop škodljivega dejstva, niti toženčevega protipravnega ravnanja. Če se toženec v izvršilnem postopku »očitno izogiba« plačilu, mora tožnik v izvršilnem postopku uporabiti vsa razpoložljiva pravna sredstva, da se čim hitreje izpelje prisilna izterjava. Če se izvršba po nepotrebnem zavlačuje, pa je lahko podana le odgovornost države, ki mora zagotoviti učinkovitost izvršbe. Zato ima sodišče prve stopnje prav, da izogibanje plačilu v izvršilnem postopku, ne more predstavljati toženčevega protipravnega ravnanja, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo, zato je neutemeljeno pritožbo pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 358 ZPP).