Jedro

Sodišče odmeri tudi stroške substituta - tujega odvetnika - po določilih naše odvetniške tarife, pri čemer je treba upoštevati, kateri stroški so potrebni za pravdo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti 10.386,60 ATS razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V nerazveljavljenem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in priznalo tožeči stranki znesek 103.000,00 ATS z zakonitimi zamudnimi obrestmi, to je po obrestni meri, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge za vpogled v kraju izpolnitve, poleg tega pa je prisodilo še 171,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške, odmerjene na 466.277,50 SIT, poleg tega pa še tolarsko protivrednosti 10.386,60 ATS. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da višina tožbenega zahtevka niti ni sporna, neutemeljen je le zahtevek na plačilo 23.000,00 SIT in 180 ATS, v tem delu je tožbeni zahtevek sodišče zavrnilo. Ves čas postopka je bil sporen temelj zahtevka in je zato sodišče v ponovljenem postopku angažiralo še tretjega izvedenca prometne stroke. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze, predvsem je ocenilo mnenja vseh treh izvedencev in se opredelilo do teh mnenj, v celoti sprejema mnenje izvedenca M. in ugotavlja, da je škodne posledice pripisati nepravilnemu ravnanju avtomobila, ki ga je vozil pok. K.H. Le-ta je namreč tik pred ovinkom s svojim avtomobilom zašel na levo stran ceste, tedaj je nasproti pravilno pripeljal avtobus, ki ga je vozil L.D. in je prišlo na levem voznem pasu, gledano v smeri vožnje tožnika, do trčenja med avtomobilom K.H. in med avtobusom, vozilo K.H. je po trčenju vrglo nazaj na desno stran ceste in je to vozilo priletelo v avtomobil tožnika. Sodišče ugotavlja, da na strani tožnika ni zaslediti nobene nepravilnosti, da je vozil normalno, krivdo za nastalo nezgodo pa je pripisati vozniku K.H. Obširno sodišče prve stopnje obrazlaga svojo odločitev in se ukvarja z mnenjem izvedenca, ki ga podrobno analizira in ga v končnih zaključkih tudi sprejme. Po teh zaključkih je evidentno, da na strani tožnika ni zaslediti prav nobene soodgovornosti za nastale škodne posledice, vso odgovornost je pripisati nepravilni vožnji K.H., ki ga je na ovinku zaneslo in je s svojim vozilom zašel na levo stran ceste v trenutku, ko je nasproti vozil avtobus in je prišlo do dvojnega trčenja. Za zatrjevano nepravilno vožnjo avtobusa ni nobenih dokazov, tudi izvedenec izključuje možnost, da bi avtobus vozil po svoji levi polovici ceste, oziroma drugače rečeno, sekal ovinek. Sodišče prve stopnje je priznalo vse stroške postopka tožeči stranki, tako tudi stroške pooblaščenega odvetnika iz Avstrije, ki se je udeležil zaslišanja pred zaprošenim sodiščem.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem, ali pa ustrezno spremembo sodbe. V pritožbi najprej navaja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razpravljalo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V ponovnem sojenju pa je sodišče prve stopnje presenetljivo ob istih dokazih sprejelo popolnoma drugačno odločitev in tožbenemu zahtevku ugodilo. Nesporno je, da so bili v tej zadevi zaslišani trije izvedenci, vendar sodišče prve stopnje napačno pokloni vero le izvedencu dr. M., katerega je predlagala tožeča stranka. Ni jasno, zakaj ne bi bilo možno verjeti izvedencu dr. K., saj je ta izvedenec veliko bolj prepričljiv in tudi razume zakonitosti sodobnega prometa. Edini izvedenec K. si je tudi ogledal kraj dogodka, po njegovem mnenju pa naj bi za nesrečo bil kriv voznik avtobusa, ki je sekal ovinek. Tako imenovano sekanje dopustita tudi druga dva izvedenca. Noben od izvedencev pa se ni posvetil cestišču, kajti gre za ceste na primorskem, kjer je strošen asfalt in v kombinaciji z dežjem so te ceste nenormalno spolzke.

Vozniki s celine na to niso navajeni in zaviranje tudi ob nizkih hitrostih predstavlja nevaren manever. Pritožbi ni jasno, od kje izvedenec M. oceni hitrost pok. K. na 60 km/h, v to smer ni nobenega dokaza. Objektivno je edini dokaz tahograf avtobusa, ki pa kaže večjo hitrost, kakor pa to ocenjuje izvedenec M. Takšna hitrost ni primerna in ni varna, kaže pa na agresivno vožnjo avtobusa. Sodišče sedaj naenkrat oceni, da je K. prehiteval tik pred ovinkom, da je zato tudi prehitro vozil. Te ugotovitve pa nimajo opore niti v izjavah prič, niti ne v izvedeniških mnenjih. Pritožba trdi, da je iz vseh dokazov možno zaključiti le, da je K. normalno pripeljal v ovinek, nasproti pa je videl avtobus, ki je sekal ovinek in je bil torej na njegovi polovici ceste, zato je pač manevriral kolikor je mogel in je žal prišlo do trčenja. Skratka, v obširni pritožbi, kjer polemizira zlasti z mnenjem izvedenca M., tožena stranka trdno vztraja na stališču, da je zakrivil vso nesrečo voznik avtobusa. Končno pritožba še trdi, da sodišče sploh ne ocenjuje tožnikove vožnje, saj bi se tudi tožnik lahko izognil trčenju, če bi bil pozoren na dogajanje na cesti. Nepravilno je, da se sodišče pri svoji odločitvi osloni zgolj na mnenje izvedenca M., ne pa na mnenje izvedenca K. Zato sodišče tudi ni ocenilo, kakšen pomen ima za nastalo nesrečo evidentno izkazano sekanje ovinka s strani avtobusa. Nesporno je, da je avtobus oviral K. pri vožnji, to pa bi moralo imeti tudi pravilni odraz pri odločitvi o zahtevku. Tudi lega avtobusa po nezgodi kaže na korekcijo vožnje avtobusa, ki je bil tik pred trčenjem preko sredine z bokom avtobusa. Edina realna možnost je, da je pok. K. reagiral na nasproti vozeči avtobus, ki je ovinek sekal tako, da je prišlo do trčenja.

Pritožba predlaga še enega izvedenca in sicer naj bo ta izvedenec iz Kopra, kateremu so poznana cestišča po Istri. Potrebno bi bilo opraviti rekonstrukcijo in zaslišati voznika avtobusa. Posebej se tožena stranka pritožuje zoper stroškovni izrek in to zoper tisti del, kjer je sodišče ugodilo stroškovniku avstrijskega odvetnika, kajti tožeča stranka bi morala substituta angažirati čim bližje sodišču, kjer je bilo zaslišanje. Tako pa so tako veliki potni in nočitveni stroški popolnoma nepotrebni in jih tožena stranka ni dolžna nositi.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga, da se izpodbijana sodba potrdi, kar utemeljuje z obširnimi navedbami.

Pritožba je delno utemeljena le glede stroškovnega izreka.

Bistvenih kršitev določb postopka sodišče druge stopnje ni našlo, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo z izjemo dela stroškovnega izreka tudi prav uporabljeno.

Zavrnilni del tožbenega zahtevka ni osporavan in je ta del sodbe postal pravnomočen.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema dejanski stan, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje ob istih dokazih sedaj nenadoma popolnoma spremenilo svojo odločitev. Res je bila prva sodba izdana v korist tožene stranke, ta sodba je bila razveljavljena, vendar je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje izvedlo nove dokaze, zlasti je še zaslišalo tretjega izvedenca in je torej dokazni postopek doprinesel k temu, da je prvo sodišče sedaj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ne gre za drugačno oceno že izvedenih dokazov, ampak za oceno teh dokazov v povezavi z novo izvedenim dokazom in takšna dokazna ocena se zdi sodišču druge stopnje povsem prepričljiva in dejanski stan je tudi popolno ugotovljen.

Že od vsega začetka je bilo nedvomno dokazano, da je do trčenja med avtobusom in med avtomobilom K.H. prišlo na levi strani ceste, gledano v smeri vožnje K.H. Pri tem trčenju je avtomobil K.H. odbilo nazaj na njegovo desno stran ceste, kjer je popolnoma pravilno v skladu s prometnimi predpisi pripeljal tožnik, ki z nobenim manevrom ni mogel preprečiti nenadnega trčenja. Na strani tožnika ni zaslediti prav nobenega sledu kakršnekoli sokrivde, saj je vozil normalno, v mejah dovoljene hitrosti in strogo po svoji desni strani. Kakršenkoli očitek, da naj bi bil tudi tožnik sokriv za nesrečo, ne vzdrži nobene presoje, zlasti ne ob izvedenih dokazih. Navsezadnje je tožnik vozil normalno po desni strani, nenadoma pa je v njegov avtomobil priletel avto K.H., ki ga je odbilo po poprejšnjem trčenju z avtobusom.

Nobenega posebnega izvedenca ni potrebno za ugotavljanje, da je bilo cestišče mokro in zaradi tega spolzko, vendar takšno cestišče je bilo za vse udeležence v prometu, zlasti tudi za K. H. in se očitek nepravilne vožnje in neupoštevanje spolzkega cestišča nanaša lahko ravno na K.H., ki je iz kakršnegakoli vzroka že, zavil s svoje strani ceste na levo stran cestišča, kjer je prišlo do trčenja z avtobusom.

Ali je K.H. na levo zavil zaradi prehitre vožnje ali zaradi nepravilnega manevriranja, to je zaradi prehitrega zaviranja, niti ni bistveno, bistvo je, da je vozilo K.H. zapeljalo na levo stran ceste, to pa iz subjektivnega ravnanja voznika avtomobila. Na levi strani ceste gledano v smeri vožnje tožnika je najprej prišlo do trčenja z avtobusom, to je nedvomno dokazano, potem pa je K. avtomobil odbilo nazaj na desno strani ceste, direktno v avto pravilno vozečega tožnika. Ob teh dejstvih, ki jih niti pritožba več ne more izpodbiti, ostane le še vprašanje, ali ni mogoče za nastalo nesrečo bil sokriv tudi voznik avtobusa, čeprav se tožnika to razmerje niti ne tiče. Dejstvo je, da je vsaj gledano s stališča tožnika, prišlo do trčenja na tožnikovi desni strani, ko je K. avtomobil odbilo nazaj na desno stran cestišča. Dejstvo je, da je bil K. avtomobil tisti, ki je za tožnika predstavljal nenadno oviro, zakaj pa je K. zapeljal v ovinku na levo stran, je seveda drugo vprašanje.

Na to vprašanje so skušali odgovoriti trije izvedenci, pri čemer je izvedenec dr. K. izdelal svoje mnenje še izven pravdnega postopka izrecno po naročilu tožene stranke. Očitek pritožbe, da je mnenje izdelal dr. M. po naročilu tožeče stranke, pa ni utemeljeno, saj je tega izvedenca postavilo sodišče s svojim sklepom, tako kot je tudi postavilo izvedenca dr. Š. Ob treh izvedencih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje izvedenca M., ki se skoraj v celoti sklada z mnenjem izvedenca Š. in je le mnenje izvedenca K. drugačno. Zakaj bi moralo sodišče prve stopnje ob mnenju dveh izvedencev verjeti ravno tretjemu izvedencu, pa pritožba ne pojasni. Očitek nestrokovnosti in nepoznavanja prometa pač ne bo na mestu in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v skladu s pravili o ocenjevanju dokazov zlasti mnenje dr. M., ki je skoraj v celoti potrjeno z mnenjem še enega izvedenca, to je dr. Š. Tudi sodišče druge stopnje se takšni dokazni oceni v celoti pridružuje. Pritožba protispisno trdi, da vsi trije izvedenci dopustijo tako imenovano sekanje ovinka, ki ga naj bi opravil avtobus. Dejansko o tem sekanju in o tej okoliščini kot bistveni za nastanek nesreče govori le izvedenec K., ostala dva izvedenca pa to praktično izključita.

Izvedenec M. je zlasti prepričljivo ocenil zapis tahografa in je prvo sodišče temu lahko utemeljeno verjelo. Ta izvedenec je zlasti prepričljivo pojasnil in ocenil vožnjo avtobusa glede na prejšnje zaporedne ovinke in tudi glede na dejstvo, da je cesta speljana v smeri vožnje avtobusa navkreber. Res ni mogoče z vso gotovostjo trditi, da je K. avtomobil tik pred trčenjem končaval prehitevanje, vendar to tudi ni bistvenega pomena. Bistveno je, da je tik pred ovinkom K.H. s svojim avtomobilom nenadoma zapeljal, ali ga je zaneslo na levo stran ceste, kjer pravzaprav K.H. ni imel kaj početi.

Očitno je, da K.H. svojega vozila ni obvladal in je bodisi nepravilno zaviral, bodisi je imel preveliko hitrost, dejstvo je, da nobenemu drugemu udeležencu v prometu ni moč naprtiti nobene krivde zaradi tega, da je K.H. zapeljal na levo stran pred avtobus, ki je sicer vozil pravilno po svoji desni strani. Vsi ti zaključki sledijo iz ocene dokazov, pri čemer seveda pritožbi ne gre pritrditi, da ni pomembno, kje je prišlo do trčenja z avtobusom. Ravno to je bistvena okolnost in to niti pritožba ne more spodbiti, da je do trčenja prišlo na levi strani cestišča, gledano v smeri vožnje pok. K. H. Ravno ob izvedenih dokazih je seveda edino nesprejemljivo dejstvo, naj bi bil avtobus tisti, ki bi vozil nepravilno, sprejemljivo je ravno obratno, da je avtobus vozil v skladu s prometnimi predpisi, nikakor pa ni nesporno, naj bi avtobus oviral K. pri vožnji.

Pritožbenemu sodišču ni jasno, od kje takšna trditev v pritožbi.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo sodišče pravilno ocenilo vse izvedene dokaze in prišlo do zaključka, da je za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovorna tožena stranka, pri kateri je bil zavarovan pok. K.H. Le-ta je edini s svojo nepravilno vožnjo povzročil trčenje, v katerem je tožnik utrpel vtoževano škodo, ki ni sporna. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.

Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi zoper stroškovni izrek in je zato sodišče druge stopnje tudi ta del odločbe prvega sodišča moralo preizkusiti. Ugotovilo je, da je prvo sodišče pravilno odmerilo stroške tožeče stranke v tolarski vrednosti, to pa na podlagi odvetniške tarife in dejanskih izdatkov, ki so izkazani. Pritožba pravzaprav izpodbija le stroškovnik substituta odvetnika T., v tem okviru pa je treba pritožbi ugoditi. Osnovna napaka prvega sodišča je že v tem, ko pri odmeri stroškov uporablja valutno klavzulo, čeprav le-ta ni bila dogovorjena in toženi stranki tudi ni mogoče naprtiti, da tožeči stranki stroške odvetnika plačuje po devizni klavzuli.

Stroški pred našim sodiščem se odmerjajo v naši valuti in ni dopustna nobena valutna klavzula.

Sicer pa o uporabi tuje tarife govori 9. čl. tarife o odvetniških storitvah, ki pa izrecno med drugim pove, da se tuja tarifa uporablja za obračun stroškov med odvetnikom in med stranko, ne pa tudi za odmero stroškov, ki jih je po odmeri sodišča dolžna povrniti nasprotna stranka. Odvetnik T. je predložil svoj stroškovnik v zneskih po avstrijski odvetniški tarifi. Ta del stroškovnega izreka je nepravilen in je sodišče druge stopnje razveljavilo tisti del stroškovnega sklepa, ki se nanaša na poplačilo pravdnih stroškov v tolarski protivrednosti 10.386,60 ATS. Res je, da je bilo opravljeno zaslišanje pred naprošenim sodiščem v Avstriji in je tudi res, da ima tožnik pravico, da je pri tem zaslišanju navzoč odvetnik. Ker pa je pooblaščenec tožeče stranke angažiral za prisostvovanje zaslišanju pred zaprošenim sodiščem substituta, se pojavlja vprašanje, ali ni bil dolžan pooblaščenec angažirati substituta na sedežu sodišča, kjer je bilo opravljeno zaslišanje. Tako pritožba utemeljeno opozarja, da stroški v stroškovniku odvetnika T., ki se nanašajo na izgubo časa za potovanje, na potne stroške, na stroške prenočišča, dieto in mitnino, niso potrebni in jih tožena stranka ni dolžna nositi. Tudi sodišče druge stopnje je mnenja, da bi pooblaščenec tožeče stranke lahko angažiral substituta na sedežu sodišča, kjer je bilo opravljeno zaslišanje, pa so zato stroški, ki jih odvetnik T. navaja kot svoje potovalne stroške, takšni, ki za pravdo niso bili potrebni in jih nasprotna stranka ni dolžna nositi.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo stroškovni izrek, kolikor se nanaša na tolarsko protivrednost zneska 10.386,60 ATS in bo o stroških substituta moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti, to pa v skladu z določili 9. čl. odvetniške tarife in zlasti tudi v skladu z določilom 155. čl. Zakona o pravdnem postopku.

O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s svojo končno odločbo, kajti sodba je bila deloma razveljavljena, čeprav le v malenkostnem delu.