Jedro

Zgolj ugotovitev, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje naknadno prošnjo (tj. tožnikova ogroženost v izvorni državi zaradi njegove spolne usmerjenosti), drugačno od dejstev, ki so bila obravnavana v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, za dopustnost naknadne prošnje in njeno vsebinsko obravnavo še ne zadošča. Ker je zatrjevana tožnikova biseksualnost nesporno obstajala že v času prvega postopka in so bile takrat tožniku že znane okoliščine, ki naj bi utemeljevale njegovo prepričanje, da DR Kongo zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, bi moral tožnik za dopustnost njegove naknadne prošnje zatrjevati in dokazati tudi, da brez svoje krivde ob podaji prve prošnje teh dejstev ni mogel uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik ob prisotnosti tolmača za francoski jezik in pooblaščenca podal na zapisnik 25. 10. 2023. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel, da je po izdaji prve odločbe o prošnji za priznanje mednarodne zaščite nadaljeval z življenjem kot prej. Je biseksualec, hodil je z moškimi in ženskami. Zaradi tega je bil maltretiran in je zelo trpel. V Demokratični republiki Kongo (v nadaljevanju DR Kongo) so ga tepli kolegi iz službe, zavračalo ga je cerkveno okolje, nadlegovali so ga tudi v lokalih, kar je bilo zanj ponižujoče in diskriminatorno. Vse se je dogajalo leta 2016, takrat so bili v delovnem okolju tudi največji pritiski. Ko je prišel v Slovenijo, se je počutil sproščenega. Pred pandemijo covida-19 je vzpostavil odnose z drugimi ljudmi v Sloveniji in tudi po pandemiji nadaljuje s takim življenjskim slogom. Tak način življenja je v DR Kongo tabu, kar pomeni, da v družbi ni sprejemljivo, zato se morajo biseksualci skrivati. Tam je v delovnem okolju sicer našel kolege, ki so bili enako spolno usmerjeni, organizirali so zabave in srečanja. Zato so postali osumljenci s strani družbe in drugih ljudi. Delal je za podjetje, ki spada pod ministrstvo za pošto in telekomunikacije. Direktor jih je sprejel, generalni direktor pa ne, in prepovedali so jim hoditi na službene poti v druge afriške kraje. Dejali so jim, da niso pravi moški. Tožnik je ob podaji zahtevka še povedal, da v DR Kongo biseksualce obravnavajo kot sprevržence, policija jih hudo pretepa, bili so tudi smrtni primeri. Hotel je pobegniti od teh razmer, zato se je poročil z neko žensko in imela sta otroka. Ker je bil še vedno nagnjen k moškim, ga je žena zapustila. Tožnik je še pojasnil, da teh dejstev v predhodnem postopku ni navajal, ker takrat o tem ni mogel govoriti. Težko se je o tem izražal. Po izdaji odločbe o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito je obiskoval psihologa v azilnem domu in proktologa, saj je imel zdravstvene težave. Psiholog mu je pomagal, da zdaj o tem lahko govori. Pogovarjal se je tudi z ljudmi na Metelkovi in se povezal z organizacijo Legibitra, kjer mu nudijo družbo in svetovanje. Zdaj živi v miru in ni več zaskrbljen.

3. Tožnik je po pooblaščencu naknadno predložil še informacije o izvorni državi (navedene so na 3. strani izpodbijanega sklepa), ki so bile po toženkinem mnenju predložene prepozno, saj bi jih v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 tožnik moral predložiti skupaj z zahtevkom.

4. Toženka je v sklepu povzela tudi potek postopka s tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je podal 5. 7. 2019. Toženka je navedeno prošnjo zavrnila, njena odločitev pa je z izdajo sodbe Upravnega sodišča I U 1266/2020 z dne 29. 9. 2023, s katero je sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo, postala pravnomočna.

5. Glede tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite je toženka ugotovila, da je tožnik v navedenem zahtevku navajal popolnoma nove razloge za odhod iz izvorne države, kot jih je navajal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito leta 2019. Vendar pa toženke ni prepričalo tožnikovo pojasnilo, zakaj teh razlogov, ki so nedvomno obstajali že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, ni navajal že prej. Poudarila je, da je bil tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v letu 2019 seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilcev za mednarodno zaščito in je prejel brošuro z informacijami o postopkih po ZMZ-1. Ob podaji prošnje je imel pooblaščenca, sodelavca PIC, in je bil seznanjen, da so njegove izjave zaupne narave. Celoten postopek je spremljal preko tolmača in na prevajanje ni imel pripomb. Kljub temu ob podaji prošnje ni omenil, da je izvorno državo zapustil zaradi svoje biseksualnosti. Tega ni navedel niti na osebnem razgovoru 23. 7. 2019, ki je potekal ob prisotnosti njegovega pooblaščenca in tolmača, in pred katerim je bil ponovno opozorjen na zaupnost postopka in dolžnost natančnega odgovarjanja na vprašanja in resnične izpovedbe. Ob koncu osebnega razgovora je imel tožnik možnost, da doda karkoli, kar bi lahko bilo pomembno, a tudi ob tem pozivu ni navedel, da je biseksualec in da je imel zaradi tega težave v izvorni državi. Ne nazadnje tožnik svoje biseksualnosti ni omenil niti na glavni obravnavi, ki je bila v upravnem sporu izvedena 29. 9. 2023, niti na PPIU, kjer je bil 20. 10. 2023 obravnavan zaradi pravnomočno končanega postopka mednarodne zaščite, in kjer je izrazil zahtevo za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito.

6. Toženka je zaključila, da je imel tožnik več možnosti, da v predhodnem postopku izpostavi svojo spolno usmerjenost, a je kljub temu to dejstvo izpostavil šele ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 25. 10. 2023. Po njeni presoji tožnik ni izkazal, da tega dejstva v postopku priznanja mednarodne zaščite brez svoje krivde ni mogel navajati, kar pomeni, da ni izkazal, da gre za novo dejstvo. Zato ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ker tožnik ni predstavil novega dejstva v smislu 64. člena ZMZ-1, toženka ni ugotavljala, ali bi to dejstvo bistveno povečalo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Zato so po njenem mnenju brezpredmetne tudi informacije o razmerah v DR Kongo, ki jih je v spis vložil tožnikov pooblaščenec. Toženka je še opozarila na stališča sodne prakse o zaostrenem trditvenem in dokaznem bremenu v postopku v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

_Tožbene navedbe_

7. Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Navaja, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito res navajal politične razloge, ob podaji prvega zahtevka pa popolnoma nov razlog, tj. spolno usmerjenost, vendar je pri tem pojasnil, da o svoji spolni umerjenosti prej ni mogel govoriti. Zdaj o tem lahko govori, ker se je v azilnem domu pogovoril s psihologom, povezal pa se je tudi z organizacijo Legibitra. V času vložitve prošnje za mednarodno zaščito se je bal, da bo tudi v Sloveniji diskriminiran zaradi svoje spolne usmerjenosti. Tožnik meni, da bi toženka v skladu z načelom materialne resnice morala njegove navedbe preveriti pri organizaciji Legibitra in pri psihologu, h kateremu se je zatekel po pomoč, ter ugotoviti, kako njegova spolna usmerjenost vpliva na njegovo psiho, obnašanje in izražanje. Tožnik nasprotuje toženkinemu očitku o neskladju njegovih izjav glede zakonskega stanu, saj je posledica navedbe, da ni poročen, in navedbe, da se je poročil in da ga je žena zapustila, enaka.

_Navedbe toženke_

8. Toženka se odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da tožnik v Sloveniji prebiva že dalj časa in je imel možnost spoznati slovensko družbo in njene prebivalce, zato se od njega upravičeno pričakuje, da je glede svoje spolne usmerjenosti vsaj v postopku z uradnimi organi odkrit. Tožnik torej ni izkazal, da novega dejstva v postopku priznanja mednarodne zašite ni navajal brez svoje krivde. Poudarja, da za utemeljitev pogoja nekrivde ne zadošča le golo zatrjevanje, da je bilo tožnika pri podaji prve prošnje strah govoriti o svoji spolni usmerjenosti, in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1208/2023 z dne 6. 9. 2023. Toženka ob sklicevanju na zaostreno trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o ponovnem zahtevku zavrača tudi tožbene navedbe, da bi morala tožnikove trditve preverjati pri psihologu in organizaciji Legibitra.

_Sodna presoja_

9. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, ter listine, ki jih je na naroku v spis vložil tožnik, in sicer izvid proktologa Z. Z., dr. med., z dne 16. 1. 2020 (priloga A3), poročilo o praksah v zvezi s človekovimi pravicami v DR Kongo za leto 2022 (priloga A4), poročilo psihiatra dr. T. T. z dne 19. 10. 2023 in fotokopije e-mailov o dopisovanju z Legibitro (priloga A6). Navedene listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane. Sodišče je zaslišalo tudi tožnika.

10. Tožba ni utemeljena.

_Posebna ureditev postopka obravnave naknadne prošnje_

11. Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (v nadaljevanju naknadna prošnja) veljajo posebna postopkovna pravila, določena v Direktivi 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Procesna direktiva II. Kot izhaja iz uvodne izjave 36 te direktive, je v teh primerih zagotovljeno ravnotežje med prizadevanji za zagotovitev, da se pravilno ugotovi, katere osebe potrebujejo zaščito, ter interesi držav članic za hitro in učinkovito sprejemanje odločitev. V skladu z navedeno uvodno izjavo bi bila zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek obravnave, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze in navedbe, nesorazmerna. Zato morajo imeti države članice možnost, da ob upoštevanju načela pravnomočnosti prošnjo zavržejo kot nedopustno. V drugem in tretjem odstavku 40. člena Procesne direktive II je zato določen predhodni postopek, v katerem se odloča o dopustnosti nove prošnje za mednarodno zaščito po tem, ko je bila zavrnjena prosilčeva prejšnja prošnja. Za dopustnost naknadne prošnje sta predvideni dve merili: 1) pojaviti se morajo "novi elementi ali ugotovitve" v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, oziroma jih mora predstaviti prosilec, in 2) ti novi elementi ali ugotovitve morajo pomembno povečati verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Če sta obe merili izpolnjeni, se obravnavanje prošnje nadaljuje ob upoštevanju vseh temeljnih načel iz Poglavja II Procesne direktive II. Med predhodno obravnavo naknadne prošnje pa so prosilcem v skladu s prvim odstavkom 42. člena navedene direktive zagotovljena (le) procesna jamstva iz prvega odstavka 12. člena te direktive.

12. Procesna direktiva II v 42. členu državam članicam v skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije izrecno omogoča, da določijo pravila o predhodni obravnavi naknadnih prošenj. Ta pravila lahko med drugim obvezujejo zadevnega prosilca, da navede dejstva in predloži dokaze, ki upravičujejo postopek. Pri tem lahko države članice odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin, ki opravičujejo obravnavno naknadne prošnje, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva (četrti odstavek 40. člena Procesne direktive II). Vendar pa pravila držav članic prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa (drugi odstavek 42. člena Procesne direktive II).

13. V skladu z navedenimi izhodišči ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

14. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito zaostreno - prosilec mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je namreč v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.2 Dolžnost prosilca, da sam navede nova dejstva in dokaze temelji na tem, da posameznik pozna okoliščine, ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo.3 Po izpolnitvi tega trditvenega in dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.4 _Sodna presoja okoliščin konkretne zadeve_

15. Tožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel, da je biseksualec, zaradi česar je v izvorni državi že v letu 2016 zelo trpel, saj je tak slog življenja tam tabu, kar pomeni, da se je moral skrivati. Maltretirali so ga in tepli, zavračalo ga je tudi cerkveno okolje. V službi ni bil sprejet, prepovedali so mu hoditi na službene poti, ker naj ne bi bil pravi moški. V DR Kongo biseksualce kot deviante hudo pretepa tudi policija, nekatere so celo ubili in njihova trupla odvrgli. Hotel je pobegniti od teh razmer.

16. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da je tožnik v naknadni prošnji navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka, a ni dokazal, da jih brez svoje krivde ni navedel že v prvem postopku, kot to zahteva tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova prva prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in da je odločitev z izdajo sodbe Upravnega sodišča I U 1266/2020 z dne 29. 9. 2023 postala pravnomočna. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožnik v prvi prošnji kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal drugačne razloge (tj. preganjanje zaradi političnega udejstvovanja in sodelovanja na protestih proti oblasti), kot jih je navedel v naknadni prošnji. Nadalje ni sporno, da je zatrjevana tožnikova biseksualna spolna usmerjenost obstajala že v času podaje prve prošnje za mednarodno zaščito v letu 2019 in da je tožnik zanjo vedel, saj se je pri podaji naknadne prošnje sam skliceval na dogodke, ki naj bi se v povezavi z njegovo biseksualnostjo v izvorni državi zgodili že leta 2016. 17. Zgolj ugotovitev, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje naknadno prošnjo (tj. tožnikova ogroženost v izvorni državi zaradi njegove spolne usmerjenosti), drugačno od dejstev, ki so bila obravnavana v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, za dopustnost naknadne prošnje in njeno vsebinsko obravnavo še ne zadošča. Ker je zatrjevana tožnikova biseksualnost nesporno obstajala že v času prvega postopka in so bile takrat tožniku že znane okoliščine, ki naj bi utemeljevale njegovo prepričanje, da DR Kongo zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, bi moral tožnik za dopustnost njegove naknadne prošnje zatrjevati in dokazati tudi, da brez svoje krivde ob podaji prve prošnje teh dejstev ni mogel uveljavljati.

18. Sodišče se zaveda, da je pri obravnavi prošenj, v katerih se prosilci sklicujejo na preganjanje zaradi spolne usmerjenosti, treba upoštevati občutljivo naravo teh dejstev. Ker se pri tem razkrijejo najintimnejši vidiki prosilčevega življenja, je razumljivo, da so lahko prosilci pri razkrivanju teh dejstev zadržani. Ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost, zato zgolj na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov iz svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost.5 Vendar pa je treba po drugi strani upoštevati tudi, da ima ob izhodiščih iz 4. člena Kvalifikacijske direktive II6 prosilec dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev njegove prošnje, vključno z informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi. Pri tem se mora kar najbolj potruditi za utemeljitev svoje prošnje in predložiti vse elemente, ki so mu na voljo, oziroma podati zadovoljivo razlago glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov.7 Ni razlogov, da navedene dolžnosti prosilcev ne bi (ob upoštevanju določenih omejitev glede obravnavanja dejstev in okoliščin ter ugotavljanja verodostojnosti prosilca, ki jih je v citiranih združenih zadevah C-148/13, C-149/13 in C150/13 sprejelo SEU) veljale tudi v zvezi s prošnjami, v katerih se prosilci sklicujejo na svojo spolno usmerjenost. Če se prosilec odloči, da bo posamezno osebno okoliščino namerno zadržal zase, od pristojnih organov ni mogoče pričakovati, da bodo to raziskovali sami.8 Če jo razkrije v kasnejših fazah (ali celo v naknadni prošnji po pravnomočnem zaključku postopka s prošnjo za mednarodno zaščito) pa je razumno pričakovati, da bo podal prepričljive razloge, zakaj posamezne osebne okoliščine, ki bi z vidika pogojev za priznanje mednarodne zaščite lahko bila upoštevna, ni navedel že prej. Drugačno stališče, tj. da bi bil pogoj nekrivde pri poznejšem razkritju spolne usmerjenosti izpolnjen že zaradi same narave teh dejstev in dokazov, bi pomenilo, da tega pogoja v takih primerih pravzaprav ni. To pa bi po mnenju sodišča nesorazmerno poseglo v načelo pravnomočnosti, ki med drugim zagotavlja, da se upravnim organom ne nalaga nesorazmernega upravnega bremena s tem, da so prisiljeni ponovno vsebinsko ocenjevati položaj, ki so ga že proučili.

19. Tožnik je v naknadni prošnji navedel, da v postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito svoje biseksualnosti ni omenil, ker takrat o tem ni mogel govoriti. Težko se je o tem izražal. Pojasnil je, da imajo v azilnem domu psihologa, ki mu je pomagal, da zdaj o tem lahko govori. Pogovarjal se je tudi z ljudmi na Metelkovi in se povezal z organizacijo Legibitra. Zdaj živi v miru in ni več zaskrbljen. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik s takimi navedbami utemeljil, da okoliščin, ki naj bi utemeljevale, da izvorna država zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, upravičeno (torej brez svoje krivde) ni uveljavljal že v času prvega postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

20. Sodišče pritrjuje presoji toženke, da tožnik pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem novih dejstev ni izkazal. Tudi če bi bilo tožnika pred podajo naknadne prošnje res strah govoriti o svoji spolni usmerjenosti, pa ni izkazal, da bi bil v okoliščinah obravnavane zadeve tak strah razumen oziroma utemeljen. Tožnik je sicer izpovedal, da so šoki, ki jih je v zvezi s svojo biseksualnostjo doživel v izvorni državi, vplivali na to, da pri podaji prošnje v Sloveniji svoje spolne usmerjenosti ni razkril in da o tem ni mogel sproščeno govoriti. Tudi če bi to držalo, pa tožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj svoje spolne usmerjenosti ni mogel razkriti v poznejših fazah prvotnega postopka, bodisi na osebnem razgovoru 23. 7. 2019 bodisi na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem 29. 9. 2023, to je skoraj tri leta po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi sam povedal, da se v Sloveniji kot biseksualec počuti sproščenega. Po lastnih navedbah ga je na začetku stanje v azilnem domu, kjer je od leta 2019, malo zmedlo in ga destabiliziralo, še zlasti v času covida-19, ko so bili zaprti in niso imeli izhodov. Vendar je pri tem navajal le težave s povečanim pritiskom, strahu v zvezi z razkritjem spolne usmerjenosti pa ni omenil. Povedal je, da ko je zunaj, nima nobenih težav. Izpovedal je še, da ga psihiater v azilnem domu obravnava od vsega začetka, a mu na začetnih srečanjih svoje biseksualnosti ni omenjal, ker mu je bilo o tem težko govoriti. Na Metelkovi pa so mu potem prijatelji ob pijači povedali, da lahko omeni tudi svoje težave in se je počasi začel odpirati. Te ljudi na Metelkovi je spoznal že po prvi pandemiji covida-19, ko so se začele stvari odpirati. Takrat je tudi začutil, da lahko v Sloveniji spregovori o svoji spolni usmerjenosti. Pri tem je sicer navedel, da s predstavniki organov tudi po tem o teh osebnih stvareh ni mogel govoriti, vendar mu sodišče v tem delu ne more slediti. Na izrecno vprašanje, ali je imel s slovenskimi organi slabe izkušnje, zaradi katerih bi ga bilo utemeljeno strah, je namreč pojasnil le, da je moral na nekatere zdravniške preglede in zdravila dolgo čakati. Težav z organi, pristojnimi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, tožnik ni omenjal niti v upravnem postopku niti na glavni obravnavi. Glede na to, da je tožnik v Sloveniji že od leta 2019, da se je v tem času po lastnih besedah uspel vključiti v družbo in najti ljudi, ki jim lahko zaupa, da je imel podporo psihiatra v azilnem domu od samega začetka, da razen čakalnih dob za zdravniške preglede ni omenjal, da bi se mu od leta 2019 zaradi spolne usmerjenosti v Sloveniji zgodilo kaj travmatičnega, sodišče tožnikovim navedbam, da se je strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti znebil šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne more slediti. Tudi če bi držale, pa bi bilo od tožnika ob njegovem vedenju, da mu sicer grozi vrnitev v izvorno državo, razumno pričakovati, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi svoj strah pred razkritjem odpravil že prej in ne šele, ko je izvedel, da s prvo prošnjo za mednarodno zaščito ni uspel. Pri tem ni mogoče spregledati, da je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi povedal tudi, da se mu ob podaji prve prošnje ni zdelo pomembno, da bi omenil svojo spolno usmerjenost. Kot je navedel, je bil prepričan, da ga ne bodo poslali nazaj v DR Kongo in odločitev sodnika ga je presenetila. Tudi to kaže, da poznejša omemba spolne usmerjenosti ni posledica tožnikovega utemeljenega strahu pred razkritjem, temveč njegove (zmotne) ocene pomembnosti razkritja tega dejstva.

21. Glede na navedeno na presojo sodišča ne vplivajo niti listine, ki jih je tožnik v spis vložil na glavni obravnavi. Sodišče tožniku verjame, da je 16. 1. 2020 obiskal proktologa (priloga A3), prav tako mu verjame, da je 19. 10. 2023 obiskal psihiatra prof. dr. Preglja (priloga A5), kot tudi, da si je v novembru 2023 dopisoval s predstavniki Legibitra (priloga A6). Nič od tega pa ne more spremeniti zaključka sodišča, da tožnik ni izkazal, da svoje biseksualnosti brez svoje krivde (torej brez razlogov na njegovi strani) ni mogel razkriti že v času prvotnega postopka o prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje psihiatra dr. T. T., ki naj bi pojasnil, kako strah pred diskriminiranostjo in ravnanje državnih organov vpliva na izpoved osebe, saj ta dokazna tema ni relevantna. Kot rečeno, tudi če bi bilo tožnika strah, v postopku ni izkazal, zakaj ob zatrjevani izjemni pomembnosti izida v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, tega strahu ni skušal odpraviti že v letih od 2019 do konca septembra 2023, ko bi pred sodnikom (ob upoštevanju ex nunc presoje dejstev v zadevah mednarodne zaščite) še lahko uveljavljal morebitne nove razloge za priznanje mednarodne zaščite.

22. Glede na navedeno je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker tožnik ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena glede navajanja novih dejstev, toženki tudi ni bilo treba preverjati informacij o izvorni državi in ugotavljati, ali bi zatrjevani elementi lahko pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Zato so za obravnavano zadevo neupoštevne tako informacije o izvorni državi, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik, kot tudi listina v prilogi A4, ki jo je v spis na naroku vložil tožnik.

23. Ker je odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve. Navedena stališča Vrhovnega sodišča so bila sicer sprejeta v času veljavnosti ZMZ, vendar je tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023, 8. točka obrazložitve. 4 Prav tam. 5 Glej v tem smislu sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) v združenih zadevah A, B in C, C-148/13, C-149/13 in C150/13, z dne 2. 12. 2014. 6 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 7 Da se prosilci, ko gre za razkrivanje njihove spolne usmerjenosti, ne morejo brez omejitev sklicevati na zadržanost glede razkrivanja tega dela svoje zasebnosti, smiselno izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi M.K.N. proti Švedski z dne 27. 6. 2013, 43. točka obrazložitve, v kateri je to sodišče kot prepričljivo sprejelo utemeljitev nacionalnega sodišča, da prosilec ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj je svojo spolno usmerjenost razkril šele v pritožbenem postopku, tj. več kot leto dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito. 8 Primerjaj sodbo ESČP (veliki senat) v zadevi F.G. proti Švedski z dne 23. 3. 2016, 127. točka obrazložitve.