Jedro

Na podlagi 286. b člena Zakona o pravdnem postopku mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik bi moral zahtevati izvedbo dodatnih dokazov, ki jih je predlagal v predhodnih pripravljalnih vlogah pred zaključkom glavne obravnave, v pritožbi pa bi jih lahko uspešno uveljavljal le, če bi pojasnil, da teh kršitev brez svoje krivde pred koncem glavne obravnave ni mogel uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 531,10 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 17.857,12 EUR skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2005 dalje do dneva plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni pod izvršbo. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.681,39 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema pisnega odpravka te sodbe do plačila.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej kronološko predstavi potek dogodkov. Novembra 2000 je padel in utrpel zlom v desnem zapestju, prvič je šel k zdravniku februarja 2001, 19.3.2001 je bil pregledan pri toženi stranki. Dali so mu mavec, ki je bil odstranjen 22.5.2001. Po RTG sliki je ortoped tožene stranke ugotovil, da fraktura poka še ni zaraščena in svetovali so mu operacijo, ki je bila opravljena 8.6.2001. Predstavljeno mu je bilo, da gre za manjšo operacijo, po kateri se bo čas celjenja skrajšal. Po operaciji je sledila odstranitev mavca, vijak, ki je bil vstavljen med operacijo, naj bi ostal v kosti za zmeraj. Na podlagi tako predstavljenega poteka zdravljenja je tožnik privolil v poseg. Po operaciji je ponovno dobil mavec, ki je bil odstranjen na kontroli 19.6.2001. Ker je RTG posnetek pokazal, da je zlomljena kost anatomsko reponirana, je dobil ponovno mavec. Na kontroli 3.7.2001 je bil mavec odstranjen in ugotovljeno je bilo, da je rana brez posebnosti. RTG posnetek je pokazal, da naj bi bil vijak v situ in fraktura zaraščena, kljub temu je mavec nosil še dva tedna. 17.7.2001 pa je bil mavec odstranjen in ortoped tožene stranke mu je svetoval razgibavanje zapestja in nošnjo longete ponoči. Pri razgibavanju je tožnika zapestje še vedno bolelo, zato je šel predčasno na kontrolo, kjer so 26.7.2001 ugotovili, da je zapestje oteklo, da je gibljivost omejena, fraktura poka pa še vedno vidna. Kljub temu je ortoped tožniku svetoval previdno razgibavanje in nošnjo longete ponoči, odsvetoval mu je le težje fizične aktivnosti z roko. Na kontroli 30.8.2001 je bila gibljivost zapestja še vedno omejena in fraktura poka še vedno vidna. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je vrh vijaka nekoliko prominiral proti sosednji kosti. Zato mu je ortoped svetoval odstranitev vijaka, saj naj bi bil to vzrok za bolečine pri gibanju. Tožnik je bil ponovno hospitaliziran od 20. do 22.9.2001. Bil je operiran in odstranili so mu vijak iz zapestja. Ob tej operaciji je bilo ugotovljeno, da je vijak nekoliko prominiral proti lunatumu in da je fraktura poka še vedno vidna. Tudi ob nadaljnjih pregledih je bila ugotovljena še vedno vidna fraktura poka. Tožnik je nadaljeval zdravljenje pri dr. M. v Splošni bolnici Š. Meni, da že laični pregled opisa zdravljenja pokaže, da zdravljenje ni potekalo skladno s pravili medicinske stroke. V postopku sta bila imenovana dva izvedenca: dr. P. in dr. D.. Dr. P. je ugotovil, da je začetek zdravljenja bil opravljen v skladu z medicinsko doktrino, da pa vijak ni bil pravilno postavljen, ker ni bil dovolj fiksiran in je po operaciji prišlo do premika vijaka iz mesta, kjer je bil postavljen, kar je povzročilo okvaro na hrustancu sosednje kosti. To se je odraža z artrozo v karpalnem sklepu, slabo gibljivostjo in z bolečino v desnem zapestju pri vsaki fizični obremenitvi. Ta izvedenec je ugotovil premik vijaka že iz RTG posnetka z dne 19.6.2001. Po odstranitvi mavca je bilo tožniku naročeno še razgibavanje in s tem je bila narejena še večja škoda na sosednjih kosteh. Ortoped tožene stranke pa je šele 30.8.2001 ugotovil premik vijaka. Mnenje dr. D. nasprotuje mnenju dr. P. Napačen položaj vijaka je ugotovil tudi dr. M. Fiksiranje vijaka ne sodi v začetek zdravljenja. Operacija je sledila začetku zdravljenja, ki je pri toženi stranki potekalo že od 19.3.2001, ko se je tožnik prvič oglasil pri toženi stranki. Mnenje izvedenca dr. P. je bilo jasno in logično in v njem ni bilo nasprotij, zato sodišče neutemeljeno ni upoštevalo tega mnenja. Sledilo je v celoti mnenju dr. D., ki pa je povsem nasprotno mnenju dr. P.. Pri odločitvi sodišče tudi ni upoštevalo ugotovitev dr. M., ki ugotavlja enako kot dr. P. Ko se je dr. D. opredeljeval glede napake pri odreditvi razgibavanja zapestja je povedal, da na RTG posnetku z dne 19.6.2001 ni bil viden premik vijaka, vendar tega posnetka ob izdelavi izvedenskega mnenja niti ni videl. O tem je zgolj sklepal na podlagi RTG posnetka z dne 26.7.2001. Takšno sklepanje izvedenca ne predstavlja ugotovitve dejstva. Pri odločitvi sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi ortopeda dr. K., ki je povedal, da je bilo razgibavanje vzrok bolečinam. Ker je v celoti sledilo mnenju dr. D., da toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s pravili medicinske stroke in posledično protipravnega ravnanja, je odločitev napačna, saj je izvedenec očitno spregledal, da je prišlo do premika vijaka in da je ta premik povzročil škodo v tožnikovem zapestju. Do premika vijaka pa ni prišlo slučajno, kot je to povedal dr. P., ampak zato, ker ni bil pravilno postavljen. Prav tako sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bilo razgibavanje napačno odrejeno, kar je tudi povzročilo škodo. Ne drži, da tožnik ni predlagal imenovanje novega izvedenca oziroma ustreznega dokaza za odpravo nasprotij v dveh izvedenskih mnenjih, na čemer sodišče gradi svojo odločitev. Tožnik je že v vlogi z dne 18.9.2009 predlagal soočenje izvedencev dr. P. in dr. D. in substancirano navedel glede katerih okoliščin predlaga ta dokaz. V vlogi z dne 18.10.2009 je predlagal tudi postavitev novega sodnega izvedenca, torej tretjega. Predlog je podkrepil s strokovnimi članki, iz katerih je razvidno, kako bi morala biti operacija pravilno opravljena. Tudi v vlogi z dne 21.12.2009 je ponovno predlagal soočenje sodnih izvedencev. Sodišče pa ni nič od predlaganega za odpravo nasprotij med izvedenskimi mnenji izvedlo. To, da tožnik ni imel vprašanj za dr. D. ne pomeni, da se je z njegovim mnenjem strinjal. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, materialno pravo je zmotno uporabilo in prekršilo je pravila pravdnega postopka, zato predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v novo odločanje ali spremeni tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je tožnik povzel izvedene dokaze, ki se nanašajo na izvedenska mnenja in izpovedi zaslišanih prič, drugače, kot izhajajo iz spisa. Brez podlage se sklicuje na ugotovitve in mnenje dr. M., ki ni izvedenec in njegovo mnenje ni pomembno. Pritožba ne upošteva bistvene okoliščine, ki je vplivala na potek zdravljenja tožnika, to je dejstvo, da je tožnik prišel na zdravljenje šele s štirimesečno zamudo. Izvedenec dr. D. pa je prav glede tega dejstva s sklicevanjem na strokovno literaturo povzel, da vsaka zakasnitev diagnoze in začetka zdravljenja zlomov navikularne kosti bistveno poslabša prognozo zdravljenja. Vzrok nezaraščanja, do katerega je prišlo pri tožniku, je v 88% zakasnitev zdravljenja. Zato je bilo v tem primeru treba upoštevati specifiko zdravljenja zastaranih zlomov navikularne kosti in možnost nastanka spremljajočih zapletov. Operater je izbral operativno metodo, ki je v literaturi med priporočenimi navedena na prvem mestu. Na podlagi strokovno argumentiranih razlogov je izvedenec zaključil, da toženi stranki ni mogoče očitati nikakršnega ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s pravili medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je o zadevi pravilno odločilo, zato tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je tožnik novembra 2000 utrpel zlom čolnička v desnem zapestju. K zdravniku je prvič šel februarja 2001, 19.3.2001 je bil pregledan pri toženi stranki in ker se zlom ni celil, je bil 8.6.2001 operiran. Zlomljena kost je bila fiksirana z vijakom.

Pri operativnem posegu, v katerem je bila zlomljena kost fiksirana z vijakom, po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni prišlo do nobene napake. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje vso podlago v izvedeniškem mnenju dr. A.D., ki je iz tožnikove zdravstvene dokumentacije ugotovil, da je potem, ko še po šestih mesecih po poškodbi zlom ni bil zaceljen, tožena stranka v skladu z zdravstveno doktrino tožniku svetovala operativno zdravljenje, ga s posegom in tveganji po predpisih (strokovno) seznanila in izvedla operativno metodo, ki je v literaturi priporočena za takšne primere na prvem mestu (izvedeniško mnenje na strani 168 spisa). Da je bil začetek zdravljenja opravljen v skladu z medicinsko doktrino, je ugotovil tudi dr. V.P. v prvem pisnem izvedeniškem mnenju (na strani 42 spisa). Izvedenec je pojasnil, da je začetek zdravljenja bil skladen z medicinsko doktrino. To pojasnilo pa se lahko razume le tako, da je štel za začetek zdravljenja glede katerega se je v izvedenskem mnenju opredelil, operativni poseg in ne zdravljenje pred njim, kot skuša prikazati pritožba, saj je v prvem pisnem izvedeniškem mnenju jasno zapisal, da je do premika vijaka prišlo šele po operaciji. Še v drugi dopolnitvi izvedeniškega mnenja je ta izvedenec, ko je bil vprašan, zakaj je prišlo do premika vijaka, odgovoril, da je bil vijak po pravilih stroke pravilno (ob operaciji) postavljen (stran 81 spisa). To svoje mnenje je izvedenec spremenil šele, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 25.2.2009 (zapisnik na strani 126 spisa), zato je sodišče prve stopnje glede napake, ki se je očitala v zvezi z operativnim posegom, prepričljivo oprlo zaključek na izvedeniško mnenje dr. A.D., ki je bilo dosledno, logično in prepričljivo ter skladno tudi s prvim mnenjem predhodnega izvedenca dr. P. Zaključek, da pri operativnem posegu ni prišlo do nobene napake, je zato prepričljiv in ga tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Drugi očitek napačnega zdravljenja in posledično odškodninske odgovornosti se je nanašal na terapijo, ki je sledila operativnemu zdravljenju. Po trditvah tožnika naj bi zdravnik, kljub temu da je bilo iz rentgenskih posnetkov videti premik vijaka, odredil razgibavanje. V zvezi s tem očitkom je sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, kdaj se je premik vijaka na rentgenskem posnetku prvič videl. Izvedenec dr. P. je v svojem izvedeniškem mnenju navajal, da je ta premik videl na rentgenskem posnetku z dne 19.6.2001, izvedenec dr. D. pa je pojasnil, da tega rentgenskega posnetka ni videl, da pa je razpolagal s posnetkom z dne 26.7.2001 in da na tem posnetku še ni videti znakov omajanja vijaka. Iz tega je izvedenec sklepal, da pet tednov pred tem vijak še ni mogel biti omajan. Na tretji strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre glede tega dejstva za nasprotujoči si mnenji dveh izvedencev in da je zato odločilo o dokazanosti tega dejstva po pravilu o dokaznem bremenu. Glede na takšen zaključek je brezpredmetna kritika stališča, ki ga je zavzel v svojem mnenju dr. D. Sicer pa je dr. D. logično pojasnil, da na posnetku 26.7.2001 premika vijaka ni viden, zato je sklepal, da premika ni bilo niti na posnetku pet tednov pred tem. Sodišče prve stopnje pa itak ni sledilo v tem delu nobenemu od obeh izvedencev, ampak je zaradi nasprotujočih si izvedeniških mnenj v skladu s členom 215 ZPP sprejelo sklep na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Pravilno je štelo, da nosi dokazno breme o tem, da se je tožena stranka napačno odločila za razgibavanje, tožnik in ker dokaza, da bi tožena stranka odredila razgibavanje po tem, ko se je videl že premik vijaka, ni ponudil, je utemeljeno zaključilo, da tudi po operaciji toženi stranki protipravnega ravnanja ni mogoče očitati.

Pritožbeno sodišče sprejema v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in ugotavlja, da je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Tožnik pa v pritožbi očita tudi kršitev postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu in imenovalo še tretjega izvedenca in ker tudi ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za soočenje izvedencev dr. P. in dr. D. Tožnik je te dokazne predloge v pripravljalnih vlogah, ki jih navaja v pritožbi, res predlagal, vendar na zadnji glavni obravnavi, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se zadeva zaključi, ni vztrajal pri izvedbi teh dokaznih predlogih, ampak je samo priglasil stroške. Na podlagi 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ob takšni jasni procesni določbi bi moral tožnik zahtevati izvedbo dodatnih dokazov, ki jih je predlagal v predhodnih pripravljalnih vlogah pred zaključkom glavne obravnave, v pritožbi pa bi jih lahko uspešno uveljavljal le, če bi pojasnil, da teh kršitev brez svoje krivde pred koncem glavne obravnave ni mogel uveljavljati. V pritožbi takšnega pojasnila ni. Zato pritožbeno sodišče te relativne kršitve postopka ni moglo upoštevati. Ker ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, je sklenilo, da sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP je odločilo, da je tožnik, ki s pritožbo ni uspel, dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka, to je nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, 20% DDV in sodno takso za odgovor na pritožbo.