Jedro

Odločba o vrnitvi preplačila, ki ga je tožnik prejel na račun preveč izplačanega zneska nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, je zakonita, saj ima tožena stranka dolžnost, da od osebe, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, ta znesek izterja oz. ga pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 16. 10. 2008 in št. ... z dne 10. 3. 2009, s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik v obdobju od 15. 8. 2008 do 31. 8. 2008 neupravičeno prejel nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku 249,84 EUR. Odločila je nadalje, da je neupravičeno izplačani znesek tožnik dolžan nakazati na račun tožene stranke v roku treh mesecev od prejema odločbe, ker se bodo v nasprotnem primeru zaračunale zamudne obresti in bo dolg prisilno izterjan. Sodišče je tudi zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu povrnejo stroški pritožbenega postopka v znesku 347,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2009 dalje do plačila, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku plača stroške za pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 22. 2. 2011 v znesku 70,00 EUR.

Zoper sodbo v celoti se je iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je tožena stranka tožniku 29. 8. 2008 nakazala znesek 455,59 EUR, kot je pojasnila na obravnavi. Z odločbo z dne 5. 9. 2008 je izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ustavila s 14. 8. 2008, odločbo je tožnik prejel 8. 9. 2009 (pravilno, kot izhaja iz vročilnice, priložene v upravnem spisu, jo je prejel 10. 9. 2008), dokončna pa je postala z vročitvijo odločbe z dne 9. 3. 2009, ki je bila tožniku vročena 13. 3. 2009. Z izdajo odločbe z dne 5. 9. 2009 (pravilno 2008) še ni moglo nastati preplačilo, do takrat še ni bilo dokončno odločeno o ustavitvi izplačila. Ko je tožnik prejel znesek 455,59 EUR še ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da mu bo izdana odločba, s katero bo izplačilo nadomestila ustavljeno. Tožnik se utemeljeno sklicuje na določila Obligacijskega zakonika, saj prvi odstavek 275. člena ZPIZ-1 napotuje glede vračila na uporabo določil OZ. Tožena stranka je plačala nekaj, kar po njenem ni bila dolžna in si ob plačilu ni pridržala pravice zahtevati nazaj tistega, kar je plačala. Kot strokovnjak bi morala ravnati s posebno skrbnostjo in pri tem upoštevati pravice zavarovancev. Ker je potrebno tožnikovemu zahtevku ugoditi, je upravičen tudi do povračila stroškov upravnega postopka. Postopek se je začel po uradni dolžnosti in je zato nesprejemljivo, da bi stroške postopka nosil sam. Sodišče je neutemeljeno priznalo le 70,00 EUR povračila stroškov postopka za pritožbo zoper sklep z dne 22. 2. 2011, ker mu pripadajo višji stroški. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ps 921/2009 z dne 21. 4. 2010, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 321/2010 z dne 16. 9. 2010 je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 5. 9. 2008 in št. ... z dne 9. 3. 2009, s katerima je tožena stranka tožniku dokončno ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu s 14. 8. 2008. Med strankama ni sporno, da je tožnik za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008 prejel nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku 455,59 EUR, glede na pravnomočno odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila pa je bil za čas od 1. 8. do 14. 8. 2008 upravičen le do nadomestila v znesku 205,75 EUR, preplačilo je torej nastalo v znesku, kot ga je izračunala tožena stranka v potrdilu z dne 24. 9. 2008, priloženem v upravnem spisu, v višini 249,84 EUR.

Pravna podlaga in obveznost tožene stranke, kar je vsebina izpodbijanih odločb, da zahteva povrnitev preplačila zneskov, ki jih je zavarovanec prejel, ne da bi zato obstajala podlaga v priznani pravici, je v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Na podlagi tretjega odstavka omenjene določbe tožena stranka izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem ji bo preplačilo povrnjeno. Tožnik ugotovljenemu znesku ni ugovarjal po višini in tudi ni predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka zneska neutemeljeno prejetega nadomestila ni pravilno izračunala. Obveznost vračila temelji na določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) o neupravičeni pridobitvi. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega je prejeto dolžan vrniti ali nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Neutemeljene so tožnikove navedbe v pritožbi, da je tožena stranka vedoma plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati in zato po 191. členu OZ tega nima pravice zahtevati nazaj. Tožena stranka je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja, pri odločanju o pravicah in obveznostih zavarovancev je dolžna ravnati po določbah ZPIZ-1. To pomeni, da ima po 275. členu ZPIZ-1 dolžnost, da od osebe, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, ta znesek izterja oz. ga pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama izpolnila zakonsko obveznost, da zagotovi vračilo neutemeljeno prejetih dajatev, v skladu z zakonom pa je tudi način, na katerega bo to, po izdani odločbi, izvedeno.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje, ker je sodišče zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov, nastalih v predsodnem postopku. Zahteva je neutemeljena že iz razloga, ker tožnik s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 16. 10. 2008 ni uspel. Tudi, če se postopek začne po uradni dolžnosti, gredo po drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno. Pritožba tožnika je bila zavrnjena z dokončno odločbo, to zanj pomeni neugoden izid postopka in to tudi pomeni, da je sam dolžan nositi stroške za vloženo pritožbo v predsodnem postopku.

Prav tako se tožnik neutemeljeno pritožuje, da je sodišče odmerilo nagrado ter stroške za vloženo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Ps 922/2009 z dne 22. 2. 2011 v prenizkem znesku. V obravnavanem primeru se tožnikov zahtevek nanaša na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, zato se vrednost predmeta po tretjem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) določi v višini dajatve, ki je v obravnavanem primeru 249,84 EUR. Ker gre za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, se nagrada za postopek po tarifni številki 3210 v zvezi z 12. členom in prilogo k 12. členu ZOdvT določi v znesku 27,20 EUR. Ob upoštevanju tarifne št. 6002, ki določa pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % od nagrade ter dejstvo, da je tožnikov pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV, se nagrada poveča za znesek 5,44 EUR oz. z upoštevanjem davka na dodano vrednost na znesek 39,17 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov zato tožniku priznalo celo višje povračilo stroškov, kot bi mu pripadalo ob pravilni uporabi ZOdvT.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, sodišče druge stopnje je zato na podlagi 1. odstavka 165. člena in z uporabo 154. člena ZPP sklenilo, da stroške pritožbe nosi sam.