Jedro

Pomen pravila, da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne, je enak institutu razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenjih okoliščin, vendar pa v primeru, da so pogoji 6. odstavka 45. člena ZOR izpolnjeni, ni potrebna oblikovalna tožba, s katero mora stranka uveljavljati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 133. členu ZOR, saj predpogodba že po zakonu ne veže in razveza ni potrebna.

V primeru odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti ene stranke, pogodbi zvesti stranki ni treba zahtevati razveze pogodbe s tožbo pred sodiščem, saj se pogodba razveže avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonskih določb. Oderuštvo zaradi svoje vsebine in predpostavk je omejeno samo na tiste dvostranske pogodbe, ki imajo naravo odplačnih pogodb. Ker se pravna usoda predpogodbe nedvomno navezuje na glavno pogodbo, lahko stranka predpogodbe po oceni sodišča druge stopnje svojo pravico do uveljavljanja ničnosti glavne pogodbe uveljavlja tudi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe.

Namen 88. člena ZDen je v tem, da se „zavarujejo“ denacionalizacijski postopki oziroma zavarujejo denacionalizacijski upravičenci, ki terjajo v teh postopkih vračilo podržavljenega premoženja v naravi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbama tožeče stranke (pritožbi prve, druge in tretjetožeče stranke in pritožbi četrtotožeče stranke) pa delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje: razveljavi v drugem odstavku izreka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožečim strankam nerazdelno povrniti njihove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, pod izvršbo.“ se zavrne.“ spremeni v delu prvega odstavka izreka, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, tako, da se tožbeni zahtevek na razvezo predpogodbe z dne 8. 6. 1999 zavrne tudi glede parcel št. 1502/6, 1502/7 in 1499/1. II. V preostalem delu se pritožbi tožeče stranke zavrneta in se delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje predpogodbo, ki so jo dne 8. 6. 1999 sklenili B. R. M., A. F. in J. V., kot pravni nasledniki po pokojnem A. S. in S., d.d., razvezalo glede parcel. št. 1502/6, 1502/7 in 1499/1, v preostalem pa je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (prvi odstavek izreka). V drugem odstavku je sodišče prve stopnje citiralo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam nerazdelno povrniti njihove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, pod izvršbo, ki ga je nato zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredno postavljeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je predpogodba, ki je bila sklenjena dne 8. 6. 1999 med S. d.d. kot bodočim kupcem in pravnimi nasledniki po pokojnem A. S., sedaj že pokojno B. R. M., pokojnim A. F. in J. V. kot bodočimi dediči, nična v celoti.

Zaradi poenostavitve sodišče druge stopnje tožečo stranko po nasprotni tožbi imenuje tožeča stranka, toženo stranko po nasprotni tožbi pa kot toženo stranko.

Zoper uvodoma navedeno delno sodbo se pritožujejo prvo, drugo in tretjetožeča stranka, četrtotožeča stranka ter tožena stranka.

Prvo, drugo in tretjetožeča stranka se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženi stranki v plačilo stroške pritožbenega postopka. Izrek sodbe je nerazumljiv, saj iz izreka izhaja, da se zavrneta tako prvi kot drugi odstavek razsodbe, s tem, da je sodišče v prvem odstavku izreka predpogodbo razvezalo glede treh parcel, v ostalem delu pa je zahtevek zavrnilo, nato pa zavrnilo takšen izrek oziroma je zavrnilo oba odstavka izreka. Sodišče je nadalje kršilo 8. člen ZPP ter ni vsebinsko prepričljivo argumentiralo zavrnitve tožbenega zahtevka. Prav tako so navedbe sodišča v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je nadalje napačno tolmačilo 104. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15-645/1976 in nasl., v nadaljevanju ZD) s tem, ko je navedlo, da s predpogodbo ni prišlo do odtujitve nepremičnine. Prilagajo sodno prakso, iz katere izhaja, da je neveljavna vsaka pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, neveljaven je tudi dogovor o tem. Predpogodba je nadalje nična tudi zato, ker bi s sklenitvijo glavne pogodbe prišlo do obida določil 19. do 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 59/1996 in nasl., v nadaljevanju ZKZ). Pritožniki so glede zatrjevanega oderuštva predlagali postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi ocenil vrednost zemljišč na dan sklenitve predpogodbe in na dan vložitve nasprotne tožbe. Vendar pa sodišče temu dokazu ni sledilo, temveč se je oprlo na izpovedbo odvetnika nasprotne stranke. Tožniki roka za vložitev izpodbojne tožbe niso zamudili, saj so upravičeno smatrali, glede na molk tožene stranke, da je ta odstop od pogodbe sprejela. Zmotna je ugotovitev sodišča, da nikjer iz predpogodbe ne izhaja, ali so predmet kmetijska ali nezazidana stavbna zemljišča, saj iz 8. člena pogodbe izhaja, da gre za kmetijska zemljišča. Ironična je navedba, da tožena stranka ni izkoristila stiske, težkega gmotnega stanja in nezadostne izkušenosti pritožnikov, saj sta pogodbenika živela še deset let po sklenitvi predpogodbe. B. R. M. je bila stara ob sklepanju sporne predpogodbe 80 let in je potrebovala denar za pomoč v starostni onemoglosti, A. F. pa je bil star preko 70 let in je potreboval denar za operacijo srca. Ne glede na to, pa je dejstvo, da so si vsi želeli dobiti denar takoj, da bi ga porabili za karkoli v preostanku svojega življenja. Napačno je stališče sodišča, da je po splošnem vedenju neresna trditev, da bi katerakoli bančna ustanova podelila kredit na podlagi predpogodbe. Bančne ustanove dejansko odobrijo kredit na podlagi predpogodbe, podelijo pa ga na podlagi pogodbe. Sodišče je navedlo, da je vloga tožene stranke, s katero je umaknila ugovore v denacionalizacijskem postopku, nerazumljiva. Sodišču je izjava torej nerazumljiva, vendar je ni raziskalo. Dejstvo pa je, da tožena stranka svoje zaveze iz predpogodbe ni izpolnila, zaradi česar so imeli tožniki po 124. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (UR. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) pravico odstopiti od predpogodbe, tožena stranka pa je njihov odstop z molkom sprejela. Zmotno je stališče sodišča, da ni dokazno, da si je tožena stranka prizadevala zavleči denacionalizacijski postopek. Nerazumljivo je, da sodišče ni spoštovalo 128. člena ZOR, saj je prišlo do spremenjenih okoliščin, glede na to, da tožena stranka ni več sposobna plačati kupnine, ker ni solventna. Ob tem sodišče neutemeljeno podvomi v uradne podatke A.. Napačno je sodišče nadalje uporabilo določbo 135. člena ZOR v povezavi s 6. odstavkom 45. člena ZOR. Status zemljišč se je namreč od sklenitve predpogodbe bistveno spremenil, polovica jih je postala stavbnih zemljišč. Priglaša pritožbene stroške.

Četrtotožeča stranke se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma še nadalje podredno, da razveljavi napadeno sodbo v zavrnilnem delu in vrne v tem delu zadevo drugemu sodniku sodišča prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je izrek sodbe nerazumljiv. Sodišče je nadalje napačno uporabilo 88. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991 in nasl., v nadaljevanju ZDen). Ker gre pri sporni predpogodbi za razpolaganje s premoženjem v denacionalizacijskem postopku, je sklenjena predpogodba nična, saj je bil namen določbe 88. člena ZDen preprečiti vsako razpolaganje z nepremičninami. Sodišče je navedlo, da se prepoved razpolaganja nanaša le na zavezance za vračilo, vendar pa za takšno stališče ne poda prav nobene dodatne utemeljitve, pri čemer je takšen zaključek v nasprotju z dikcijo 88. člena ZDen ter gramatikalno in teleološko razlago te določbe. Dejstvo tudi je, da je z izrecno določbo 88. člena ZDen postal predmet pogodbe nedopusten (47. člen ZOR). Dodatno še navaja, da se prepoved razpolaganja nanaša tudi na sklenitev zavezovalnega pravnega posla in ne samo na razpolaganje z nepremičnino v smislu odtujitve. Tudi sklenitev posla, katerega predmet je pričakovana pravica, predstavlja razpolaganje z nepremičnino, saj se pričakovana pravica nanaša na prodajo predmetnih nepremičnin. Glede na to, da ima predpogodba iztožljiv zavezovalni učinek, nedvomno predstavlja razpolaganje v smislu prepovedi 1. odstavka 88. člena ZDen. Sodišče ni pravilno uporabilo 104. člena ZD s tem, ko je navedlo, da sklicevanje na omenjeni člen ni relevantno, saj bo prišlo do odtujitve nepremičnine šele s sklenitvijo glavne pogodbe. Sklenitev iztožljive predpogodbe predstavlja obremenitev predmeta pogodbe (zapuščine), zaradi česar je predpogodba skladno s 104. členom ZD nična. Zmotno in neobrazloženo je stališče sodišča, da ni zakonske prepovedi, da bi dediči ne mogli razpolagati s svojimi neoddeljenimi deleži dediščine. Sodišče je prezrlo 145. člen ZD, ki prav to prepoveduje. V času sklenitve predpogodbe zapuščina še ni bila razdeljena, kar pomeni, da je bilo razpolaganje z zapuščino nično. Stališče sodišča, da ni v nasprotju z zakonom določba, da so dolžni, v primeru smrti pogodbene stranke, skleniti glavno pogodbo njeni dediči, je zmotno. 153. člen ZOR namreč določa, da obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, ne veže tretjega. Ker je sodišče zelo skromno in pomanjkljivo obrazložilo svojo odločitev, se napadena sodba ne da preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. Ni jasno, zakaj je sodišče uporabilo pravno podlago glede uveljavljanja napak volje za zavrnitev ugovorov tožeče stranke, če se le ta sklicuje na pravno podlago bistveno spremenjenih okoliščin, ki so se nanašale na predpogodbo. Uveljavljanje tega ugovora pa ni vezano na morebiten prekluzivni rok. Sodišče se torej do zatrjevane pravne podlage sploh ni opredelilo. Sodišče je poleg tega dejansko stanje ugotavljalo v korist tožene stranke in se ni opredelilo do vrste navedb, ki so jih podali tožniki. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek po nasprotni tožbi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da se je pri obravnavanju zahtevkov po nasprotni tožbi opredeljevalo zgolj do navedb tožeče stranke, medtem ko ugovorov tožene stranke sploh ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče pa je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Tožeča stranka so je sklicevala v odstopnih izjavah zgolj na 6. odstavek 45. člena ZOR, ne da bi pri tem pojasnila, v čem so se okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklenitve predpogodbe, spremenile do te mere, da predpogodba, če bi takšne okoliščine veljale v trenutku njenega sklepanja, sploh ne bi bila sklenjena. Šele v svoji nasprotni tožbi je navedla, v čem so spremenjene okoliščine. Glede na zatrjevane spremenjene okoliščine, ki so se izkazale za povsem neutemeljene, je tožena stranka izpostavila, da je bilo postopanje tožnikov dejansko špekulativno. Izkazalo se je namreč, da so tožniki pristopili k sklenitvi predpogodbe zgolj z namenom, da se tožena stranka odpove ugovorom v postopku denacionalizacije. Ko tožena stranka ni imela več možnosti zasledovati svojih pravic v postopku denacionalizacije, pa se tožnikom ni mudilo ne s postopkom dedovanja, še manj so pristopili k sklenitvi glavne pogodbe. Šele zaradi vložene tožbe na sklenitev glavne pogodbe so vložili tožbo na razvezo predpogodbe, kar bi dejansko morali storiti že pred tem, če so menili, da je treba predpogodbo razvezati. Zakonodaja je jasna v tem, da do razveze pogodbe ne pride že s podajo odstopne izjave, temveč je potrebno razvezo zahtevati na sodišču. Tožniki se sklicujejo na spremembo cen iz razloga, ker naj bi po sklenitvi predpogodbe del zemljišč postal nezazidano stavbno zemljišče. To dejstvo pa ni razlog, da se glede tistih parcel, ki so kasneje postale nezazidano stavbno zemljišče, predpogodba razveže, saj so bili postopki za spremembo statusa zemljišč že v teku. Sodišče pravilno ugotavlja, da sta imeli dve parceli že ob podpisu predpogodbe status nezazidanega stavbnega zemljišča, kar bi stranke lahko preverile, pa niso, oziroma bi lahko preverile tudi, ali so v teku morebitne spremembe prostorskih aktov Občine Mengeš. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Mengeš, na katerega se je tožena stranka sklicevala v vlogi z dne 28. 5. 2007, je bil sprejet v januarju 2002. Tako se izkaže, da so bila sporna zemljišča že v letu 1999 oziroma najkasneje v letu 2000 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, kar pomeni, da so bili v času sklenitve predpogodbe postopki za spremembo statusa določenih nepremičnin zaključeni ali pa v zaključni fazi. Ker so ti podatki javno dostopni, bi tožniki to dejstvo lahko preverili. Nenavadno je stališče sodišča, da se predpogodba glede nepremičnin s parc. št. 1502/6, 1502/7 in 1499/1 razveže. Sodišče te svoje odločitve ni obrazložilo, saj ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da so po sklenitvi predpogodbe določene parcele dobile status nezazidanih stavbnih zemljišč in da tega dejstva tožeče stranke niso mogle upoštevati že ob sklenitvi predpogodbe oziroma se tem okoliščinam niso mogle izogniti ali jih premagati. Stranka, ki želi zaradi spremenjenih okoliščin, zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem obvestiti drugo stranko brž, ko izve, da so nastale takšne okoliščine. Iz podatkov v spisu izhaja, da so tožniki v letu 2001 podali zgolj odstopne izjave. S tem pa še ni prišlo do razveze pogodbe, saj šele sodišče razveže predpogodbo. Ker so tožniki tožbo na razvezo vložili šele po tem, ko je tožena stranka vložila tožbo na sklenitev glavne pogodbe, njihovo ravnanje ne pomeni le zlorabe pravic, temveč je tudi v nasprotju s 3. odstavkom 133. člena ZOR.

Odgovori na vročene pritožbe niso bili podani.

Pritožba tožene stranke je v celoti utemeljena, pritožba prvo, drugo in tretjetožeče stranke ter pritožba četrtotožeče stranke pa sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ne drži pritožbeni očitek, da se izpodbijana delna sodba ne da preizkusiti, ker je obrazložitev skromna in pomanjkljiva. Iz izpodbijane sodbe namreč izhajajo vsi oziroma zadostni razlogi o dejstvih, ki so bila odločilna z vidika pravne kvalifikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožbena graja tožeče stranke, da je izrek izpodbijane delne sodbe nerazumljiv in nejasen, saj iz prvega odstavka izreka izhaja, da se (primarnemu) tožbenemu zahtevku ugodi tako, da se predpogodba razveže glede parcel št. 1502/6, 1502/7 in 1499/1, v preostalem delu pa se zahtevek po nasprotni tožbi zavrne, v drugem odstavku izreka je citiran zahtevek, s katerim je tožena (tožeča po nasprotni tožbi) stranka zahtevala povrnitev stroškov pravdnega postopka od tožeče (tožene po nasprotni tožbi) stranke, nato pa je navedena pod citiranima odstavkoma izreka še besedna zveza „se zavrne“, ki bi se lahko nanašala na oba citirana odstavka, ali pa le na drugi odstavek izreka. Nerazumljiv izrek sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa ta v konkretnem primeru ni terjala razveljavitve izpodbijane delne sodbe ter vrnitve zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj jo je, glede na njeno naravo, pritožbeno sodišče skladno s 347. členom in 354. člena ZPP (lahko) samo odpravilo, in sicer tako, da je izpodbijano sodbo v drugem odstavku izreka skupaj z besedno zvezo „se zavrne“, ki je navedena pod tem odstavkom, razveljavilo. Glede na obrazložitev izpodbijane delne sodbe, iz katere jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje razveljavilo predpogodbo le glede zgoraj citiranih nepremičnin, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter upoštevajoč, da je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da bo o stroških odločalo v končni odločbi, je namreč sodišče druge stopnje ugotovilo, da navedeni odstavek ne sodi v izrek izpodbijane delne sodbe oziroma da ga je sodišče prve stopnje očitno po pomoti zapisalo v izrek.

Glede primarnega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi: V obravnavnem primeru je tožeča stranka zahtevala s primarnim tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi razvezo predpogodbe z dne 8. 6. 1999. Iz dejanske podlage nasprotne tožbe izhaja, da so tožniki odstopili od predpogodbe, ker je prišlo po sklenitvi predpogodbe do spremenjenih okoliščin. Zahtevek na razvezo predpogodbe pa je tožeča stranka utemeljevala tudi z dejstvom, da tožena stranka ni (pravočasno) izpolnila svojih obveznosti/zavez iz predpogodbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presojalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za odstop od predpogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke in zaradi spremenjenih okoliščin, vendar to za odločitev o primarnem tožbenemu zahtevku po oceni sodišča druge stopnje, ni bilo potrebno, saj nasprotna tožba v tem delu (glede primarnega tožbenega zahtevka) ni sklepčna.

6. odstavek 45. člena ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 v nasl., v nadaljevanju OZ) določa, da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne. Pomen navedenega pravila je enak kot instituta razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenjih okoliščin, vendar pa v primeru, da so pogoji 6. odstavka 45. člena ZOR izpolnjeni, ni potrebna oblikovalna tožba, s katero mora stranka uveljavljati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 133. členu ZOR, saj predpogodba že po zakonu ne veže in razveza ni potrebna (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 240/2000 z dne 8. 11. 2000, VSL sklep II Cp 3916/2009 z dne 7. 4. 2010). Tožbeni zahtevek, kakršnega je postavila tožeča stranka, torej na obravnavani podlagi ni utemeljen. Tožeča stranka bi lahko spremenjene okoliščine uveljavljala kvečjemu z ugotovitvenim zahtevkom, ki pa ga ni postavila.

Prav tako ni potrebna oblikovalna tožba v primeru, ko pogodbi zvesta stranka odstopi od (pred)pogodbe oziroma uveljavlja prenehanje (pred)pogodbe zaradi neizpolnitve druge stranke. Skladno s 124. členom ZOR lahko druga stranka, če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, zahteva izpolnitev obveznosti ali pod pogoji iz naslednjih členov razdre pogodbo z običajno izjavo, kolikor ni razdrta že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Iz navedene določbe in naslednjih določb v poglavju z naslovom „Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve“, jasno izhaja, da v primeru odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti ene stranke, pogodbi zvesti stranki ni treba zahtevati razveze pogodbe s tožbo pred sodiščem, saj se pogodba razveže avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonskih določb (če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, pa dolžnik v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po sama zakonu; če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, pa mora upnik, če hoče odstopiti od pogodbe, pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev in če dolžnik ne izpolni obveznosti nato v tem dodatnem roku, pa nastanjeno enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe – 104. in 105. člen ZOR). Zgolj z enostransko izjavo pa upravičena stranka odstopi od pogodbe tudi v primeru, ko so izpolnjeni pogoji za predčasno prenehanje pogodbe (128. člen ZOR), na kar se je sicer tudi smiselno sklicevala tožeča stranka v dejanski podlagi tožbe.

Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da tožba na razvezo predpogodbe ni sklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki se jih navaja temu zahtevku v oporo. Vprašanje sklepčnosti tožbe se tiče pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker je bilo že navedeno zadosten razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu, sodišče druge stopnje ni presojalo utemeljenosti pritožbenih navedb tožene stranke. Prav tako pa se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb tožeče stranke, s katerimi tožniki grajajo dejanske in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na razvezo predpogodbe, saj glede na ugotovljeno nesklepčnost tožbe, niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Na tem mestu sodišče druge stopnje še dodaja, da gre v obravnavanem primeru za neodpravljivo nesklepčnost tožbe, saj niso pomanjkljive tožbene navedbe, pač pa je neustrezen sam tožbeni zahtevek. Pozivanje tožeče stranke na odpravo nesklepčnosti zato v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi prvi trije tožniki vztrajajo na stališču, da je predpogodba neveljavna, ker so bili tožniki v zmoti glede predmeta pogodbe ter zato, ker jim je tožena stranka grozila in jih zavajala, še pojasnjuje, da je sicer sodišče prve stopnje presojalo, ali so v konkretnem primeru podani razlogi za izpodbojnost, vendar pa je bilo to nepotrebno, saj tožeča stranka zahtevka na razveljavitev predpogodbe sploh ni postavila (postavila je zahtevek na razvezo predpogodbe). Tudi v primeru, da bi bilo treba šteti postavljeni tožbeni zahtevek kot pravilno postavljen, pa z njim tožeča stranka ne bi mogla uspeti, saj so tožniki, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, vložili nasprotno tožbo po izteku prekluzivnega roka za izpodbijanje (pred)pogodbe (117. člen ZOR).

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano delno sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek na razvezo predpogodbe zavrnilo tudi glede parcel št. 1502/6, 1502/7, in 1499/1 (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbi tožeče stranke pa je, razen v delu, s katerim sta izpodbijali nerazumljiv drugi odstavek izreka izpodbijane delne sodbe, zavrnilo in iz drugih razlogov, v zavrnilnem delu glede primarnega tožbenega zahtevka, potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede podrednega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi: Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti predpogodbe z dne 8. 6. 1999, pri čemer razlogi sodišča druge stopnje niso povsem enaki razlogom sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da s sporno predpogodbo ni bila kršena prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen. Res je sicer, da je z navedenim členom prepovedano razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen. Vendar pa se navedena prepoved razpolaganja nanaša, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj na zavezance za vračilo. Takšna razlaga določila 88. člena ZDen izhaja iz namena spornega pravnega pravila, ki je v tem, da se „zavarujejo“ denacionalizacijski postopki oziroma zavarujejo denacionalizacijski upravičenci, ki terjajo v teh postopkih vračilo podržavljenega premoženja v naravi (primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008, VSL sodba I Cp 2351/2009 z dne 26. 8. 2009, Zakon o denacionalizacij s komentarjem, Ljubljana 2000, str. 535-545). Razlaga, ki jo ponujajo tožniki, in sicer, da je vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, prepovedano in da gre v primeru takšnega razpolaganja za nedopusten predmet (47. člen ZOR), je tako v nasprotju z namenom sporne zakonske določbe in je zato sodišče druge stopnje ne sprejema.

Neutemeljeno je navajanje tožnikov, da je predpogodba nična zato, ker je bilo z njo razpolagano s pričakovano dediščino v smislu 104. člena ZD. 104. člen ZD sicer določa, da je neveljavna vsaka pogodba o pričakovani dediščini, vendar pa v konkretnem primeru, ko je zapustnik umrl pred spornim dogovorom, predpogodba že pojmovno ne more predstavljati nobene izmed pogodb o pričakovani dediščini, saj te predpostavljajo, da je zapustnik že živ.

Sodišče druge stopnje nadalje ne more pritrditi tožnikom, da je sporna predpogodba oderuška. Oderuštvo je podano, če sta hkrati podana dva elementa dejanskega stanu, to je stvarna (objektivna) in osebna (subjektivna) predpostavka. Stvarna predpostavka je očitno nesorazmerje dajatev (ali storitev) obeh pogodbenikov, osebna predpostavka pa izkoriščanje sopogodbenikovega težkega položaja (141. člen ZOR). V obravnavanem primeru so tožniki trdili, da je sporna prepogiba oderuška, ker je tožena stranka poskušala izkoristi starostno stisko, nezadostno izkušenost in lahkomiselnost prodajalcev po predpogodbi ter je enostransko določila ceno za m2 zemljišča kot za kmetijsko zemljišče, čeprav je imel že večji del zemljišč status nezazidanih stavbnih zemljišč z vsaj 50 krat višjo ceno. Bistvo predpogodbe je, da se z njo prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna pogodba (1. odstavek 45. člena ZOR). Navedeno pomeni, da pogodbena obveznost strank (kupne) predpogodbe ni v izročitvi predmeta ali plačilu cene, temveč v tem, da kasneje skleneta glavno pogodbo. Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da je oderuštvo zaradi svoje vsebine in predpostavk omejeno samo na tiste dvostranske pogodbe, ki imajo naravo odplačnih pogodb (Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 695), po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče govoriti, da je (sporna) predpogodba oderuška.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da zgolj zato, ker bodo morebiti podani subjektivni in objektivni elementi oderuške pogodbe pri glavni pogodbi, to še ne pomeni, da je oderuška in s tem nična predpogodba. Gre za dva samostojna, pa čeprav povezana pravna posla (predpogodba vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe), zaradi česar se presoja neveljavnost vsakega izmed njiju posebej. Ker pa se pravna usoda predpogodbe nedvomno navezuje na glavno pogodbo, lahko stranka predpogodbe po oceni sodišča druge stopnje svojo pravico do uveljavljanja ničnosti glavne pogodbe uveljavlja tudi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 240/2000 z dne 8. 11. 2000). Glede na to, da so se tožniki sklicevali tudi na zmoto o predmetu bodoče pogodbe, pa sodišče druge stopnje na tem mestu še pojasnjuje, da lahko stranke predpogodbe na enak način uveljavljajo tudi svojo pravico izpodbijati glavno pogodbo zaradi bistvene zmote.

Ker torej utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti predpogodbe zaradi oderuštva ne izhaja iz dejstev, ki jih navaja tožeča stranka, je bilo njihovo dokazovanje in ugotavljanje s strani sodišča prve stopnje brez pomena. Sodišče druge stopnje se zato skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni bilo dolžno opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi tožniki uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v tej zvezi ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (npr. kršitev pravice do dokazovanja zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem gradbene in kmetijske stroke).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni nično določilo predpogodbe, da so v primeru smrti pogodbene stranke glavno pogodbo dolžni skleniti njeni dediči, saj dediči s smrtjo zapustnika v celoti vstopijo v njegov položaj. Tudi sicer pa uveljavljanje ničnosti predpogodbe s sklicevanjem na 153. člen ZOR ne more biti uspešno, saj obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, zgolj ne zavezuje tretjega, nima pa ta obljuba za posledico ničnost pogodbe, s katero je ta obljuba dana, kot zmotno meni četrta tožnica.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, s katerimi tožniki vztrajajo, da je predpogodba nična zato, ker je bila sklenjena v nasprotju s 145. členom ZD. S predpogodbo namreč omenjena določba, ki ureja pravno razmerje skupnosti dedičev, ni mogla biti kršena, saj v trenutku sklenitve predpogodbe skupnosti dedičev glede nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka in glede katerih so se s predpogodbo pravdne stranke zavezale skleniti kupoprodajno pogodbo, še ni bilo. Navedene nepremičnine namreč še niso prešle na dediče pokojnega A. S., kateremu so bile navedene nepremičnine odvzete, saj v trenutku sklenitve predpogodbe v zvezi z njimi še niso bile izdane odločbe o denacionalizaciji (2. odstavek 78. člena ZDen). Tudi sicer pa pogodba, s katero dedič pred delitvijo dediščine razpolaga s svojim dednim deležem, ni nična, pa čeprav ZD določa, da dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (1. odstavek 145. člena ZD). ZD v 3. odstavku 146. člena namreč za takšno pogodbo ne določa ničnostne sankcije, temveč (zgolj) določa, da pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku; z njo ne dobi sopogodbenik do delitve nobene druge pravice.

Kočno pa je neutemeljeno vztrajanje tožnikov, da je predpogodba nična, ker so bile z njo kršene določbe ZKZ. S sklenitvijo sporne predpogodbe namreč še ni bila kršena nobena določba ZKZ, niti pogodbeniki z njeno sklenitvijo niso obšli določb ZKZ. Glede na pravno naravo predpogodbe tako ni mogel biti kršen 23. člen ZKZ, ki določa predkupno pravico predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskih zemljišč. Prav tako pa ni podana kršitev določbe 19. člena ZKZ, ki med drugim določa, da mora pravni posel, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, odobriti upravna enota, saj predpogodba ni pravni posel v smislu 17. člena ZKZ, s katerim se pridobi lastninska pravica. Tak posel bo predstavljala šele bodoča kupoprodajna pogodba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bo vprašanja v zvezi z zatrjevano kršitvijo predkupne pravice solastnikov in statusom tožene stranke, reševalo, ko bo odločalo o zahtevku na sklenitev glavne pogodbe.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu dela delne sodbe, s katerim je bilo odločeno o podrednem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker se z izpodbijano delno sodbo postopek pred sodiščem prve stopnje še ni končal, je sodišče prve stopnje pravilno pridržalo odločitev o stroških za končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP). Iz enakega razloga je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo tudi odločitev o pritožbenih stroških.