Jedro

Odgovorna oseba mora poškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Ne more računati na (povprečno) zdravega, ali pa na relativno mladega oškodovanca. Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, ne more predstavljati prispevka oškodovanca k škodi, saj ne gre za njegovo krivdno ravnanje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 20.660,62 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8030,60 EUR od 8. 4. 2011 ter od 11.746,30 EUR od 10. 2. 2012 do plačila (1. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Obenem je toženki naložilo, da tožniku povrne 1803,03 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

Navedena obveznost toženke pomeni še neplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo, ocenjeno skupaj na 15.900,00 EUR, ter 13.238,84 EUR premoženjske škode, od tega 10.000,00 EUR izgubljenega dobička, vse kot posledica prometne nesreče, za katero je nesporno v celoti odgovorna toženkina zavarovanka.

2. Proti sodbi se pritožujeta tako tožnik kot toženka, oba opredeljujeta še svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) izpodbija zavrnilni del sodbe. Za vse oblike pretrpljene nepremoženjske škode meni, da je odškodnina prenizko ocenjena. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih podrobneje našteva, meni, da bi moral dobiti še 4300,00 EUR; za strah, ki ga opisuje, bi moral prejeti še 400,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa še 3600,00 EUR. Navaja, da je sodišče preveč upoštevalo pisno izvedensko mnenje, manj pa izvedenčevo zaslišanje ter izpovedbi njega samega ter priče A. T., zato meni, da je storjena kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Posledično pritožnik meni, da je upravičen tudi do povračila vseh svojih pravdnih stroškov.

4. Tudi toženka se sklicuje na vse predvidene pritožbene razloge, pritožuje pa se zoper del ugodilnega dela sodbe, in sicer nad prisojeno odškodnino 4000,00 EUR. Meni, da več iz naslova nepremoženjske škode, poleg tega, da je plačala že 7700,00 EUR, tožniku ne pripada, izpostavlja pa še, da bi posttravmatsko stresno motnjo lahko potrdil le izvedenec ustrezne stroke. Nadalje meni, da je premoženjska škoda na 10.000,00 EUR ocenjena pavšalno, brez dokaza z izvedencem; meni, da sploh ni dokazana.

5. Odgovor na pritožbo je podal samo tožnik; v njem se zavzema za zavrnitev toženkine pritožbe ter opredeljuje še nadaljnje stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Relevantna dejstva so ugotovljena v zadostnem obsegu in pravilno, očitane kršitve postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pa sodišče tudi ni storilo. Ta kršitev je storjena, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik pa tega v resnici ne očita, pač pa graja dokazno oceno, in še to pavšalno. Ne pove, v čem bi moralo sodišče kaj ugotoviti drugače, kot je. Bistvo njegove pritožbe je, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizko odmerjena, to pa je vsebinsko graja napačne uporabe materialnega prava.

8. Obe pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Tožniku je za njegovo nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožnikovih lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju s blažjimi in hujšimi primeri). Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lažje srednje hude (III.), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 16 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS in ne prenizka ne previsoka. Očitki obeh strank zoper njeno odmero, češ da je prenizka oz. previsoka, so pavšalni, niso oprti na primerljivo prakso in nanje ne da bi drugostopenjsko sodišče samo ponavljalo tisto, kar je navedeno v prvostopenjski sodbi o tožnikovih poškodbah, bolečinah, strahu in posledicah, ni mogoče odgovoriti.

9. Treba je sicer posebej poudariti delno napačne razloge sodišča prve stopnje, ko je za telesne bolečine tožniku prisodilo le 80 % zneska, ki bi ga sicer štelo za pravično denarno odškodnino, in sicer zaradi njegove starosti, zaradi katere je bilo okrevanje daljše in vsled degenerativnih sprememb težavnejše. Odgovorna oseba mora poškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Ne more računati na (povprečno) zdravega, ali pa na relativno mladega oškodovanca. Zato ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je treba zaradi degenerativnih sprememb, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel nobenih telesnih bolečin, za 20 % znižati odškodnino (v konkretnem primeru za prestane telesne bolečine in nevšečnosti) (1). Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, ne more predstavljati prispevka oškodovanca k škodi, saj ne gre za njegovo krivdno ravnanje. Vendar pa ti napačni razlogi niso vplivali na pravilnost odmere odškodnine za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo v končnem skupnem znesku.

10. Očitek toženke, da bi lahko samo izvedenec psihiater potrdil posttravmatsko stresno motnjo pri tožniku, ni utemeljen. Sodni izvedenec medicinske stroke, prim. mag. M. R., sicer specialist kirurg, je bil očitno dovolj kompetenten, da je omenil tudi to kot posledico poškodb, je pa sam navedel, da bi bil za natančnejšo oceno tovrstnih posledic bolj primeren specialist. Velja načelo proste presoje dokazov, dokazna sredstva pa so si načeloma enakovredna. Glede na tožbene trditve tožnika, ki tovrstnih posledic ne opisujejo podrobneje kot poseben temelj zmanjšanja svojih aktivnosti, in glede na to, da je njihov obstoj, ki pa tožnika brez dvoma (znatno) prizadeva, zanesljivo dokazan že z dokazi, ki so bili izvedeni (poleg omenjenega mnenja izvedenca še tožnikova zdravstvena dokumentacija, ki izkazuje tudi zdravljenje te vrste), dokaz z izvedencem ni bil potreben (sicer pa tudi niti predlagan ni bil).

11. Tudi tožnikova premoženjska škoda oz. njen obseg sta prepričljivo dokazana v višini, kot jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Kdor drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mora temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (1. odst. 174. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi verodostojnih in zanesljivih dokazov ugotovilo, da odškodnina iz naslova izpada dohodka zaradi nezmožnosti izdelovanja izvedenskih mnenj (po temelju in po vrsti) tožniku pripada. Ugotovilo je, da primerjava dohodkov tožnika preko Avtorske agencije Slovenije iz tega naslova pred in po nesreči pokaže razliko približno 10.000,00 EUR, da je vrednost del, ki so jih od tožnika prevzeli drugi izvedenci, znašala 9425,39 EUR, po njegovem lastnem popisu pa je bila vrednost odklonjenih del 7050,00 EUR. Ker je ob tem (utemeljeno) verjelo tožniku, da ni zabeležil vseh odklonjenih del oz. da bi poleg teh opravil še nekatera dela, mu je z uporabo prostega preudarka (216. čl. ZPP) utemeljeno prisodilo iz tega naslova 10.000,00 EUR odškodnine. Izvedenec finančne stroke za to ni bil potreben in niti ne bi bil primeren dokaz.

12. Glede na navedeno je tudi odločitev o stroških postopka, ki temelji na upoštevanju doseženega uspeha v pravdi, pravilna in zakonita, tožnikova pritožba zoper njo pa neutemeljena.

13. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je (v izpodbijanem delu) potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Obe stranki morata sami kriti stroške svojih neuspelih pritožb (1. odst. 154. čl. ZPP), tožnik pa še sicer tudi nepotrebnega odgovora na pritožbo toženke (155. čl. ZPP).

(1) Primerjaj odločitve in argumente VS RS v odločbah II Ips 580/2001, 636/2005, II Ips 1094/2008, II Ips 625/2008. Več o teoretični utemeljitvi te tim. eggshell skull doktrine npr. Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 715 in nasl.